Jedro

Tožeča stranka toži na ničnost notarskega zapisa kreditne pogodbe, pogodbe o zastavi nepremičnine in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Iz tožbe pa je sodišče ugotovilo, da je v teku izvršilni postopek na podlagi notarskega zapisa in sicer na plačilo celotnega dolga, ker je banka zaradi neplačevanja dveh zaporednih obrokov in neuspešnega opomina, od pogodbe odstopila. V taki procesni situaciji ne more tožeča stranka v pravdi doseči prekinitev izvršbe oziroma „začasno zadržanje učinkovanja notarskega zapisa“. Ne gre za regulacijsko začasno odredbo ampak poseganje v izvršilni postopek.

Ker je v izvršbi potrditvah tožeče stranke položaj takšen, da je toženka od kreditne pogodbe že odstopila in terja izvršbo celotnega zneska, je pogodba prenehala. Sodišče zato pravilno ugotavlja, da plačevanja anuitet ni več mogoče zadržati. Sodišče pravilno ugotavlja, da mora tožnica zadržanje izvršilnega postopka doseči z inštituti, ki jih določa ZIZ. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagana začasna odredba ni primerna za zavarovanje nedenarne terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, in sicer, da sodišče začasno zadrži učinkovanje notarskega zapisa, opisanega v izreku, pogodbe o zastavi nepremičnine in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve do pravnomočnosti končanja pravdnega postopka.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Za sodišče ni sporno, da je v kreditni pogodbi, ki je sestavni del notarskega zapisa določeno, da sme tožena stranka odstopiti od pogodbe in zahtevati takojšnje vračilo neplačanega dela kredita z obrestmi, če je tožnica v zamudi s plačilom dveh zaporednih obrokov in jih kljub pisnemu opominu ne plača. Za sodišče je to izvršilni naslov. Za sodišče se to ne nanaša na bodočo terjatev, za katero bi bilo mogoče z verjetnostjo pričakovati, da bo nastala, ali pa takšna, ki bi imela podlago v obstoječem pravnem razmerju in ne v zapadli terjatvi. Gre za terjatev, vezano na obstoj določenih konkretnih dejstev in sicer zamude, opomina in naknadnega roka. Ta terjatev pa pomeni, da ima podlago v obstoječem pravnem razmerju, ki ustvarja dokončni učinek, ki je s pravnim poslom nastala s polnim učinkom, pa je njen učinek odložen na prihodnji določen datum. To je povzeto iz prispevka dr. Vesne Rijavec, Izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo 2010, št. 7. Za sodišče ta notarski zapis ustvarja učinke ne glede na odstop kreditne od pogodbe in živi med strankami. Po logiki sodišča je začasna odredba neizvršljiva, ker je tožena stranka od pogodbe že odstopila. Vendar je sporno, ali je tožena stranka pravilno odstopila od kreditne pogodbe. Takšen pravni položaj ureja 26. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v povezavi s 55. členom in je to pomembno za izvršilni postopek. Gre za izvršbo, ki je odvisna od nastopa pogoja. Izvršba je dovoljena, če je predložena ustrezna listina in v tem primeru ni predložena. To se lahko dokazuje le s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. Ni pomembno, ali tožena stranka lahko zahteva znesek zaradi odstopa iz pogodbe ali iz naslova plačila anuitet. To bo odločeno v drugih postopkih. Začasno odredbo je treba oceniti z vidika tožničinega brezizhodnega položaja, saj brez izdaje začasne odredbe ne more kriti osnovnih življenjskih potreb. Sodišče se s tem ni ukvarjalo. Zato gre za kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodna praksa je že izrekla, da osebne okoliščine dolžnika lahko pomenijo nenadomestljivo škodo.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi med drugim sama navajala, da med strankama teče izvršba, v kateri je izdan že sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici In 91/2014 z dne 13. 10. 2014 (priloga A4). Iz tega sklepa je sodišče prve stopnje ugotovilo in tega pritožba ne graja, da je tožena stranka vložila izvršbo zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, ko je na podlagi 8. člena kreditne pogodbe že 8. 11. 2013 odstopila od kreditne pogodbe in sedaj zahteva izvršbo plačila celotne obveznosti. Ker je v izvršbi potrditvah tožeče stranke položaj takšen, da je toženka od kreditne pogodbe že odstopila in terja izvršbo celotnega zneska, je pogodba prenehala. Sodišče zato pravilno ugotavlja, da plačevanja anuitet ni več mogoče zadržati. Sodišče pravilno ugotavlja, da mora tožnica zadržanje izvršilnega postopka doseči z inštituti, ki jih določa ZIZ. S tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagana začasne odredba ni primerna za zavarovanje nedenarne terjatve, kot to predvideva 272. člen ZIZ.

6. Ni mogoče mimo dejstva, da tožeča stranka toži na ugotovitev ničnosti notarskega zapisa in na plačilo 81.000,00 EUR ter na neveljavnost in izbris hipoteke, ki je bila dogovorjena v notarskem zapisu. S predlagano začasno odredbo pa želi zadržati učinkovanje notarskega zapisa. V pritožbi pa tožeča stranka kot novoto zatrjuje, da naj ne bi bila pravilno izvršena izvršba, ki teče pod In 91/2014 pri Okrajnem sodišču v Slovenski Bistrici, in sicer na podlagi odstopa od pogodbe tožene stranke na podlagi 8. člena Pogodbe. Prvič navaja v pritožbi, da naj pogoj, ki je po pogodbi dogovorjen, to je opomin zaradi neplačila dveh zaporednih obrokov in notifikacije, ne bi bil ustrezno izpolnjen oziroma, da bi nastopil položaj iz 26. člena ZIZ. Vse to so razlogi, ki jih mora pritožnica na ustrezen način uveljavljati v postopku izvršbe. V pritožbi tudi ne pojasni, zakaj teh navedb ni mogla podati že prej brez svoje krivde. Zato so za pritožbeno sodišče te navedbe neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe imelo na voljo procesno gradivo, trditvene podlage kot jih je navedla tožeča stranka, je pravilno odločilo na podlagi tega procesnega gradiva. Zato ni podana uveljavljena bistvena kršitev določb ZPP iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati tožničine ogroženosti, če je predlagana začasna odredba neprimerna za zavarovanje terjatve iz te pravde. Sodišče mora ugotoviti pravno relevantna dejstva iz zakonskega dejanskega stanu (272. člen ZIZ), če je predlagana začasna odredba mogoča. Pritožbeno sodišče sicer razume, da je tožnica v stiski, vendar tega ne more upoštevati.

7. Pritožnici je treba še odgovoriti, da je sklep o izvršbi In 9/2014 bil izdan že 13. 10. 2014. Torej je tožnica vedela, na podlagi česa tožena stranka vlaga izvršbo in da gre za uveljavljanje tožene stranke, da je od pogodbe odstopila na podlagi 8. člena pogodbe. Pravdno sodišče ne more poseči v izvršilni postopek na podlagi izvršilnega naslova in „učinkovanje notarskega zapisa iz izreka začasno zadržati do pravnomočnosti tega spora.“ V tem primeru torej ne gre za predlog za izdajo regulacijske začasne odredbe, ki začasno uredi sporno razmerje med upnikom in dolžnikom. Gre za predlog, ki bi posegel v pravnomočni izvršilni naslov v procesnem položaju, ko izvršba že teče. 8. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo ne očitanih kršitev ZPP in ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).