Jedro

Pred izrekom stranske sankcije odvzema predmetov mora sodišče najprej zanesljivo ugotoviti, kdo je lastnik predmeta, ki se s sodbo odvzema, saj je od tega vprašanja odvisno, katera dejstva in okoliščine mora sodišče upoštevati pri odločanju o izreku te stranske sankcije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v delu: - glede določene stranske sankcije za prekršek pod točko II/1 b (zaradi prekrška po osmem odstavku člena 50 ZVoz) in v delu glede izrečene enotne sankcije (točka III. b izreka izpodbijane sodbe), to je glede odvzema osebnega avtomobila znamke V., tip G., rdeče barve, številka šasije ... in - glede odločitve prvostopnega sodišča glede obdolžencu naloženih stroškov postopka v višini 170,76 EUR in se v tem obsegu (razveljavljenem delu) vrne zadeva prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Posledično se spremeni tudi odločitev prvostopnega sodišča glede odmere sodne takse tako, da le-ta poslej (glede na pravnomočni del sodbe) znaša 232,00 (dvesto dvaintrideset 00/100) EUR.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolženca odgovornega storitve štirih prekrškov in sicer pod točko I/1) prekrška po osmem odstavku člena 50 ZVoz, pod točko I/2) prekrška po dvanajstem odstavku člena 107 ZPrCP, pod točko I/3) prekrška po sedmem odstavku člena 26 ZMV in pod točko I/4) prekrška po petem odstavku člena 37 ZPrCP. Za vsak prekršek posebej mu je pod točko II) najprej določilo sankcijo, nato pa mu pod točko III) izreka izpodbijane sodbe izreklo enotno sankcijo in sicer globo v višini 2.320,00 EUR in pa odvzem osebnega avtomobila, ki se po pravnomočnosti sodbe uniči. V plačilo je obdolžencu naložilo tudi stroške postopka 170,76 EUR in pa sodno takso v višini 282,00 EUR.

2. S tako odločitvijo se obdolženec ne strinja in po svoji zagovornici v pravočasni pritožbi napada odločitev prvostopnega sodišča izključno glede odvzema osebnega vozila znamke V., tip G., ki se po pravnomočnosti uniči. Predlaga ugoditev pritožbi tako, da se sodba v tem delu spremeni in se stranska sankcija odvzema in uničenja osebnega vozila ne izreče. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik izpostavlja, da je prvostopno sodišče z izpodbijano sodbo v točki III/b) izreklo obdolžencu sankcijo odvzema osebnega vozila znamke V., tip G., rdeče barve in pri tem ni natančno ugotovilo, kdo je sploh lastnik tega vozila. Zaseženo vozilo ni bilo last obdolženca, zato mu tudi ni mogoče izreči te stranske sankcije in posledično uničenja vozila. V dokaznem postopku je sodišče zaslišalo pričo R. B., ki je v zvezi z obravnavanim prekrškom povedal, da je lastnik navedenega avtomobila, da je žena obdolženca, to je I. K. želela to vozilo kupiti in ga je imela pred sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine kakšen mesec dni pri sebi, nato pa je izvedel, da so isti avtomobil zasegli obdolžencu policisti. R. B. je tudi predlagal, da se mu vozilo vrne, saj zanj ni prejel nobene kupnine, v ta namen je predložil tudi prometno dovoljenje, ki je sicer res nekje v mesecu aprilu poteklo, zato so z vozila bile tudi snete registrske tablice.Uničenje vozila pa bi pomenilo za obdolženca materialno škodo, namen kaznovanja pa tudi ne bi bil dosežen. Pritožnik še navaja, da je izrečeno globo poravnal. 5. Nosilna trditev pritožbe je, da zaseženo vozilo ni last obdolženca, zaradi česar mu sodišče tudi ne bi smelo izreči stranske sankcije odvzema in uničenja vozila. Iz izpodbijane sodbe v zvezi z navedenim očitkom, da v konkretnem primeru ni bilo podlage za izrek stranske sankcije odvzema predmetov (določba 6. alineje drugega odstavka člena 4 ZP-1) izhaja (točka 15 obrazložitve), da je lastnik in uporabnik tega vozila V. E. in da je veljavnost prometnega dovoljenja za navedeno vozilo poteklo že 17. 3. 2015, V. E. pa naj bi to vozilo že odjavil iz prometa. Nadalje prvostopno sodišče še ugotavlja, da glede na obdolženčevo predkaznovanost obdolženčeva prisotnost v cestnem prometu pomeni splošno nevarnost za druge udeležence, zaradi česar naj bi bil tak poseg v lastnino V. E. nujen, po oceni sodišča pa obstaja tudi dvom, ali je bil V. E. kot lastnik tudi dejanski uporabnik tega vozila. Končno pa sodišče še zaključuje, da je sankcija odvzema predmetov obdolžencu sorazmeren poseg v pravico do zasebne lastnine in da gre za dopusten, zakonit in ustaven poseg. Taki razlogi prvostopnega sodišča so si ne le nasprotujoči, temveč so tudi nerazumljivi, s tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka člena 155 ZP-1. 6.V skladu z določbo prvega odstavka člena 25 ZP-1 se smejo predmeti, ki so uporabljeni ali pa namenjeni za prekršek, ali pa so s prekrškom nastali, odvzeti takrat, če niso last storilca ali pa če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je prekršek storila. V skladu z določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1 pa se lahko predmeti odvzamejo tudi takrat, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanja narave, gospodarske razmere ali pa razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, če zakon tako določa. V takih primerih gre torej za fakultativni (ne pa obvezni) odvzem predmetov, zato mora sodišče poleg presoje obstoja navedenih zakonskih pogojev skrbno ocenjevati tudi, ali je glede na okoliščine konkretnega primera tak ukrep res primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja ter, ali je za podano sorazmerje med posegom v pravice storilca oziroma samega lastnika odvzetega predmeta na eni strani ter ustrezno koristijo, ki jo pridobimo z uporabo takega ukrepa za varstvo pravic drugih ali za varstvo javnega interesa na drugi strani. Ključna je torej presoja in pravilno razumevanje splošnega ustavnega načela sorazmernosti, ki ga mora, odvisno od okoliščin primera v vsakem konkretnem primeru presojati tudi sodišče, ki odloča v odprti prekrškovni zadevi.

7. Iz sodbenega izreka napadene sodbe ne izhaja, čigava last je vozilo, ki je bilo zaseženo in se odvzema in ki naj bi se po pravnomočnosti te sodbe uničilo. Izhaja pa odločitev sodišča o odvzemu tega vozila in uničenju. Prvostopno sodišče v točki 15) obrazložitve najprej sicer pravilno povzema določbo prvega odstavka člena 25 ZP-1, po kateri se določeni predmeti, ki so bili uporabljeni za prekršek smejo odvzeti, če so storilčeva last. V takem primeru pa se taka stranska sankcija odvzema predmeta izreče ob uporabi določbe člena 26 ZP-1 (splošna pravila za odmero sankcije), pri čemer se upoštevajo vse okoliščine, ki vplivajo na to, ali se storilcu v konkretnem primeru taka sankcija izreče (olajševalne in obteževalne okoliščine). Sodišče v obrazložitvi povzema sicer tudi določbo drugega odstavka člena 25 ZP-1, po kateri pa se lahko odvzem predmeta izreče tudi takrat, če predmet ni storilčeva last, vendar pa mora v takšnih primerih sodišče, ker gre za fakultativni odvzem, natančno obrazložiti razloge za takšen odvzem, to pa so splošna varnost in varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanja narave, gospodarske razmere in razlogi morale. Prvostopno sodišče pa najprej ugotavlja, da je lastnik predmeta V. E., istočasno pa ob tem izpostavlja dvom, ali je navedena oseba kot lastnik bil tudi uporabnik tega vozila, s čemer torej ključno dejstvo, torej lastništvo odvzetega vozila sploh ni zanesljivo ugotovilo. V spisovnem gradivu se namreč (list. št. 7 - 8) nahaja izpis iz registra vozil o tem, da naj bi zaseženo vozilo imelo veljavno prometno dovoljenje do 17. 3. 2015, lastnik pa naj bi bil R. B., ki je v tem postopku bil celo zaslišan (list. št. 20) in kateri je tako, kot izpostavlja tudi pritožba, povedal, da dejanski lastnik, ki je vozilo dal le v uporabo (na preizkušnjo) I. K., ki mu za to vozilo še ni plačala nobene kupnine, zato je tudi predlagal, da se mu to vozilo tudi vrne. Do izpovedi navedene priče R. B. se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi glede odvzema predmetov sploh ni opredelilo, temveč je le posplošeno, brez dodatnih poizvedb zaključilo, da je lastnik V. E., čeprav je istočasno v dejansko lastništvo slednjega tudi samo podvomilo. Glede na take zaključke prvostopnega sodišča, ko iz sodbenega izreka izhaja odvzem vozila obdolžencu (enako izhaja tudi iz razlogov sodbe pod točko 15), hkrati pa sodišče obrazlaga odvzem vozila tretji osebi in ob tem ne obrazloži razlogov za takšen odvzem iz določbe drugega odstavka člena 25 ZP-1), so razlogi prvostopnega sodišča nasprotujoči in pomanjkljivi, zato je bilo potrebno po presoji pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu glede odvzema predmeta sodbo sodišča prve stopnje na podlagi zakonskega pooblastila iz petega odstavka člena 163 ZP-1) razveljaviti in v tem obsegu (v delu glede določene in izrečene enotne sankcije) vrniti prvostopnemu sodišču v nov postopek.

8. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno raziskati, kdo je sploh lastnik zaseženega vozila. Če bo ugotovilo, da je to obdolženec in so vnovič podani pogoji za odvzem zaseženega vozila (niso pa podani pogoji za vrnitev vozila!), bo moralo takšno odločitev sprejeti v skladu z določbo prvega odstavka člena 25 ZP-1 in ob upoštevanju določb člena 26 ZP-1 (splošnih pravil za odmero sankcije). V primeru pa, če bo ugotovilo, da je lastnik zaseženega vozila tretja oseba (R. B. oziroma V. E.), česar doslej zanesljivo še ni ugotovilo, pa bo za (morebitni) vnovični odvzem vozila tretji osebi moralo natančno pojasniti razloge iz določbe drugega odstavka člena 25 ZP-1 (razloge splošne varnosti, varovanja življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja, ohranjenje narave, razlogi morale …). Pri tem pa bo moralo s svojo odločitvijo glede odvzema (člen 137 ZP1-) seznaniti tudi lastnika odvzetega predmeta in mu v skladu z določbo petega odstavka tega istega zakonitega določila omogočiti pravico do pritožbe, česar doslej ni storilo.

9. Pritožba je izpodbijano sodbo problematizirala le v delu glede odvzema predmeta kar pomeni, da je v preostalem delu sodba sodišča prve stopnje, kar zadeva izrek glavne sankcije (globe) postala pravnomočna (obdolženec pa je globo tekom postopka že tudi poravnal). Pritožba je predlagala ustrezno spremembo izpodbijane sodbe tudi v delu glede plačila sodne takse (170,76 EUR), zato je pritožbeno sodišče ob tem, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe (točka 18) sploh ne izhajajo razlogi za plačilo navedenih stroškov, razveljavilo tudi stroškovni del izpodbijane sodbe glede obdolžencu naloženih stroškov v znesku 170,76 EUR, ki se očitno, kot izkazuje spisovno gradivo, nanašajo na odvoz in hrambo zaseženega vozila, česar sodišče ni niti ustrezno pojasnilo. Zato bo moralo tudi v tem delu sodišče prve stopnje v primeru, če bo vnovič odvzelo zaseženo vozilo, odločiti (in obrazložiti) o plačilu teh stroškov. Pritožbeno sodišče pa je na podlagi tako sprejete odločitve in ob tem, da je v preostalem (neizpodbijanem) delu sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, poseglo tudi v odmero sodne takse, ki poslej znaša 232,00 EUR (le glede tarifne številke 8111 - 10 % od zneska enotne globe), ne pa tudi po tar. št. 8114 (izrek ene ali več stranskih sankcij).