Jedro

Vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika), s katerim od tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zahteva plačilo odškodnine v skupnem znesku 1.755,05 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter odločilo, da tožnik nosi stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo ter uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP). Vztraja, da je podana protipravnost ravnanja uslužbenke davčnega urada, in navaja, da naziranje sodišča prve stopnje, da zgolj zaradi dejstva, da je uslužbenka tožnika seznanila s stališčem oziroma prakso davčnih organov, le-tej ni mogoče pripisati odgovornosti za odločitev tožnika, da ne izpolni in priloži sporne vloge (tožnik bi naj to odločitev moral in mogel sprejeti po lastni volji), in posledična uporaba materialnega prava nista pravilna in utemeljena v pozitivni zakonodaji. Sodišče prve stopnje je pri tem neupravičeno tožniku kot laiku in prava neuki stranki naložilo dolžnost izredne skrbnosti, čeprav ga zavezuje le navadna skrbnost, pomanjkanja le-te pa mu ni mogoče očitati, saj je storil vse, da bi svoje pravice pravočasno uveljavil. Osebno je prišel na davčni organ in prinesel izpolnjeno vlogo za uveljavljanje zmanjšanja davčne osnove za stroške prevoza na delo in z dela ter za stroške malice, vendar ga je davčna uslužbenka ob pregledu celotne vloge prepričala, da naj tega ne prilaga z ustnim pojasnilom, da naj bi mu bili navedeni stroški tako ali tako zavrnjeni. Tožniku so bili tako sporni obrazci vrnjeni, uslužbenka jih sploh ni vzela v obravnavo in tako tožniku de facto odvzela pravico, da o upravičenosti do znižanja davčne osnove kasneje odloči sodišče. Tako za ravnanje uslužbenke kot za prakso neupoštevanja navedenih stroškov pri samoprijavi ni bilo nobene zakonske podlage, temveč je bilo navedeno osnovano na nezakonitem navodilu Generalnega finančnega urada. Čeprav temeljijo na Uredbi o upravnem poslovanju, pa so slednja le organizacijsko – izvedbeni predpis nadrejenega, ki ne more razbremeniti države njene odgovornosti. Glede na temeljne postulate Ustave RS in prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ni dopustno privilegirati države, ki sprejema predpise in mora poskrbeti za njihovo zakonito izvrševanje, tako, da ne bi odškodninsko odgovarjala za neutemeljeno in neupravičeno nezakonito ravnanje – napačno prakso, ki jo je Generalni finančni urad oblikoval v obliki navodil javnim uslužbencem. Neustrezna in neutemeljena je dodatna zahteva, da bi moral tožnik vložiti upravni spor. Zahteva po izpolnitvi formalnosti, da bi se ugodilo očitno materialnopravno utemeljenemu zahtevku je nedopustna in v nasprotju tako z Ustavo RS kot tudi Listino EU o temeljnih pravicah, saj primarno krši absolutno prepoved diskriminacije (tožnik je bil z zatrjevanim protipravnim ravnanjem diskriminiran zaradi svoje zaposlitve izven RS) in posledično pravico tožnika do primernega in ustreznega povračila škode, povzročene s strani državnega organa. Nesporno dejstvo, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, je, da so davčni organi šele po 15. 6. 2015 kljub nespremenjeni zakonski ureditvi spremenili upravno prakso – v tem je bistvo in jedro tožnikove zahteve in dejansko podane protipravnosti opisanega ravnanja uslužbenke. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do dejstva, da kljub temu, da so davčni organi nezakonitemu navodilu Generalnega finančnega urada z dne 15. 6. 2015 sledili, to nikakor ni pomenilo, da gre za predpisano in zakonito ravnanje, niti ni pomenilo (kot se je izkazalo s sodbo Vrhovnega sodišča RS), da bodo temu sledila tudi sodišča. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbe zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je kot prepozen in nepotreben zavrnilo dokaz z izvedencem računovodske stroke. Tožnik dokaznega predloga brez lastne krivde ni mogel podati, saj toženka višine škode sploh ni prerekala, dejansko pa je višina škode evidentna in jo je mogoče izračunati. Poleg tega je sodišče prve stopnje na naroku pravdni stranki pozvalo, da v skladu z 285. v zvezi s 279c. členom ZPP navedeta vsa odločilna dejstva in ponudita oziroma dopolnita vsa dokazila, da se ugotovi sporno dejansko stanje. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor je spor majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR - prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporu majhne vrednosti izdana sodba se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), o čemer je bil pritožnik poučen s pravnim poukom izpodbijane sodbe.

6. V obravnavani zadevi tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja uslužbenke finančnega urada. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti države (ni vzročne zveze in kvalificirane protipravnosti).

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določil 26. člena URS, Zakona o javnih uslužbencih ter splošnih pravil odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika, prilagojenih značilnostim javnopravne odškodninske odgovornosti, pri kateri je ključna protipravnost ravnanja oblastnega organa. Glede kriterijev za presojo protipravnosti ravnanja organa države se je sodišče prve stopnje prav tako pravilno sklicevalo na utrjeno stališče sodne prakse, da so ravnanja oblastnih organov protipravna le v primerih kvalificirane stopnje napačnosti oziroma v primeru kršitev, ki so zavestne, namerne in očitne.1 V sodni praksi je bila protipravnost ugotovljena v primerih nerazumnega odstopanja od jasnih določb materialnega prava in uveljavljene sodne prakse, neuporabe jasne določbe zakona ali namerne razlage predpisa v nasprotju z ustaljeno sodno prakso zaradi pristranskosti, grobega kršenja pravil postopka, napak, ki so povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja, in v primerih podobnih kvalificiranih kršitev.2,3 Da je torej mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja organa tožene stranke, mora biti le-ta jasna in očitna, oseba, ki je zaposlena v okviru upravnega organa, pa se je v dani situaciji pregrešila zoper profesionalne standarde, ki veljajo za opravljanje njene službe.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na subsidiarnost odškodninske odgovornosti za oblastno protipravnost, ki je v obravnavani zadevi ključna in ne gre zgolj za formalnost, kot poskuša prikazati pritožba. Iz načela subsidiarnosti izhaja zahteva po izčrpanju pravnih sredstev. Ravnanje oškodovanca (opustitev vložitve pravnega sredstva) vrednostno pretehta protipravno ravnanje oblastnega organa.4 Odškodninska odgovornost za oblastno protipravnost je torej odvisna tudi od razpoložljivih pravnih sredstev, s katerimi je mogoče odpraviti protipravno ravnanje in posledice tega ravnanja. Če ima oškodovanec na voljo pravno sredstvo, ki mu to omogoča, potem je upravičen samo do povrnitve tiste škode, ki je tudi vložitev pravnega sredstva ni oziroma je ne bi odpravila (seveda, ob nadaljnjem pogoju, da nezakonitost dosega odškodninskopravni standard protipravnosti).5 Glede na to, da bi tožnik zatrjevane bistvene kršitve določb postopka lahko uveljavljal v upravnem sporu zoper odločbo o odmeri dohodnine št. DT z dne 30. 11. 2016 (27. člen Zakona o upravnem sporu), je torej imel na voljo pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče odpraviti zatrjevano protipravno ravnanje in posledice le-tega, kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Ker tožnik tožbe ni vložil, je tudi po presoji pritožbenega sodišča pretrgal vzročno zvezo6 med morebitno procesno kršitvijo in v tem postopku zatrjevano premoženjsko škodo. Po navedenem tudi ni slediti pritožbenim navedbam, da je bila kršena pravica tožnika do primernega in ustreznega povračila škode, povzročene s strani državnega organa.

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katero je pritožbeno sodišče v postopku v sporih majhne vrednosti vezano, in sicer da uslužbenka sprejema sporne vloge ni odklonila in mu tako preprečila vložitve le-te, temveč je tožnika le seznanila s stališčem oziroma prakso davčnih organov v zvezi z neupoštevanjem stroškov dela, v posledici česar se je tožnik odločil, da ne izpolni in priloži sporne vloge, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da ravnanje uslužbenke finančnega urada ne pomeni zgoraj opredeljene kvalificirane protipravnosti kot ene izmed predpostavk odškodninskega delikta. V tej zvezi se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane sodbe (18. do 22. točka).

10. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi morala država odškodninsko odgovarjati za napačno prakso neupoštevanja navedenih stroškov pri samoprijavi, ki je temeljila na nezakonitem navodilu Generalnega finančnega urada, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsako neskladje s pravom še ni podlaga za odškodninsko odgovornost. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, so navodila, ki jih izda predstojnik Finančne uprave RS v okviru pooblastila po drugem odstavku 11. člena Zakona o finančni upravi, namenjena finančnim uradom zaradi zagotovitve enotne uporabe predpisov, sodišča pa nanje niso vezana. Pravno napačno stališče navedenih navodil in posledično finančnih organov, ki v primeru samoprijave pri odmeri dohodnine pri znižanju davčne osnove niso upoštevali stroškov v zvezi z delom, je ugotovilo šele Vrhovno sodišče ob drugačni materialnopravni presoji relevantnih predpisov. Upravnim organom ni mogoče očitati protipravnega ravnanja samo zato, ker se je končno ob (pravilni) razlagi pravnega predpisa ugotovilo, da vsebina navodil ni pravno pravilna in da je bilo pravno tolmačenje predpisov v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje, napačno. Kot že navedeno, osnovni in primarni način za odpravo škode v tovrstnih primerih je vgrajen v pravni sistem (prav) v obliki predvidenih in ustavno zagotovljenih pravnih sredstev, ki pa jih tožnik ni popolnoma izkoristil. 11. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi po mnenju pritožbenega sodišča zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da je izpodbijano določitev mogoče preizkusiti. Zakaj je dejstvo, da so davčni organi šele po 15. 6. 2015 kljub nespremenjeni zakonski ureditvi spremenili upravno prakso, bistveno za presojo protipravnosti zatrjevanega ravnanja uslužbenke, pa pritožba ne pojasni, zato ji tudi v tem delu ne gre slediti.

12. Glede na pomanjkanje temelja pritožbena graja zavrnitve dokaznega predloga tožnika po postavitvi izvedenca računovodske stroke, ki bi ugotovil višino škode, ni relevantna, zato pritožbeno sodišče njene utemeljenosti ni presojalo.

13. Ker torej pritožba ne uveljavlja utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 442. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

14. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla (163. člena ZPP).

1 E. Kerševan, Odškodninska odgovornost za odločanje v upravnem postopku, v: D. Možina (ur.), Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2015, str. 164, kjer se avtor sklicuje na judikate III Ips 5/2014 z dne 25. 3. 2014, II Ips 448/2010 z dne 30. 1. 2014, III Ips 92/2011 z dne 10. 12. 2013, II Ips 170/2012 z dne 19. 12. 2013 in III Ips 98/2010 z dne 20. 3. 2013. 2 L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, FDŠ, Brdo, 2011, str. 40 in nasl.. 3 VSRS sklep II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019. 4 E. Kerševan, nav. delo, str. 177 in nasl.. Prim. tretji odstavek 67. člena ZUS-1, ki se glasi: „Pri odločanju o škodi pravdno sodišče ne more presojati zakonitosti upravnega akta.“ 5 Primerjaj VSRS sklep II Ips 220/2017 z dne 17. 1. 2019, VSRS sodba III Ips 80/2017-3 z dne 19. 3. 2019. 6 Primerjaj VSRS sodba II Ips 1014/2007 z dne 13. 1. 2011, VSRS sodba III Ips 80/2017-3 z dne 19. 3. 2019.