Jedro

Pravno podlago regresnega zahtevka Slovenskega zavarovalnega združenja predstavljajo določila 41. člena ZOZP in ne določila OZ o subrogaciji, torej prehodu zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico. Zato tudi ne pride v poštev določilo 6. odstavka 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določila OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnega združenja začne teči po izplačilu odškodnine in zanj velja splošni 5-letni zastaralni rok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 4.029,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.831,42 EUR od 25.3.2003 dalje in od zneska 198,35 EUR od 29.4.2003 dalje na podlagi regresne pravice po 41. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) zaradi povzročitve škode z nezavarovanim motornim kolesom. Odločilo je tudi, da je tožena stranka tožeči dolžna povrniti njene pravdne stroške v višini 421,40 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Ne strinja se z naziranjem sodišča prve stopnje, da ugovor zastaranja ni utemeljen. Zastaralni rok za odškodninsko terjatev začne teči na dan, ko je oškodovanec izvedel za škodo in storilca, škoda pa je bila tožeči stranki znana najkasneje 11.2.2003. Terjatev tožeče stranke, ki jo v pravdi uveljavlja, je po svoji vsebini odškodninska terjatev, za slednje pa je določen posebni zastaralni rok. Tožeča stranka je torej s plačilom odškodninske terjatve oškodovanke prišla v položaj oškodovanke oziroma so nanjo prešle pravice, ki bi jih sama oškodovanka sicer imela zoper toženca. Če bi oškodovanka svojo terjatev uveljavljala neposredno od toženca, bi lahko to uveljavljala v rokih, ki veljajo za odškodninske terjatve. Ker se je odškodninski zahtevek prenesel z zakonito cesijo, za cedirano terjatev velja isti rok, kot za odškodninski zahtevek. Tožena stranka v pritožbi nadalje opozarja, da tožeča stranka ni navedla dejstev o škodi in predlagala dokazov za ugotovitev njenega obsega. Na to je tožena stranka opozorila. Pojem škode bi morala tožeča stranka napolniti z ustreznimi dejstvi, ki jih je moč dokazno preizkusiti z ustreznimi dokazi, tega pa ne more nadomestiti izvedeniško mnenje. Okoliščina, da gre v predmetni zadevi za regresni zahtevek, tega ne spreminja. Izpodbijana sodba se ni opredelila do ugovora tožene stranke, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka od toženca kot voznika nezavarovanega motornega vozila terja povrnitev izplačanih zneskov odškodnine, ki jih je morala oškodovanki izplačati na podlagi 39. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) in ne na podlagi zavarovalne pogodbe, sklenjene s tožencem. Pravno podlago njenega regresnega zahtevka torej predstavlja določilo 41. člena ZOZP in ne določila Obligacijskega zakonika o subrogaciji, torej prehodu zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico. Tožeča stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožencem, da bi ji to nalagalo izpolnitev njegove odškodninske obveznosti, zato ne drži pritožbena navedba, da ima njen zahtevek naravo odškodninskega zahtevka. Tako tudi ne pride v poštev določilo 6. odstavka 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, ki urejajo zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera. Pritožbeno sodišče se glede na navedeno strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da zastaralni rok v danem primeru začne teči šele z izplačilom odškodnine, saj terjatev tožeče stranke do tožene stranke nastane šele, ko je bila odškodnina iz sredstev škodnega sklada izplačana. Posledično pa tudi ni iztekel zastaralni rok za uveljavitev tožbenega zahtevka in so pritožbene navedbe glede napačne uporabe materialnega prava neutemeljene.

Ne drži pa tudi pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede ugovora tožene stranke, da ni jasno, kolikšna škoda je tožeči stranki nastala, saj tega slednja ni dovolj substancirala. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je regresni zahtevek po določilu 41. člena ZOZP, zato zadošča, da tožnica zatrjuje in ponudi dokaze, da je izplačala odškodnino in v kakšni višini (primerjaj tudi odločitev Vrhovnega sodišča RS II Ips 789/2006), na tožencu pa je dokazno breme ugovora previsoko izplačane odškodnine. Tožeča stranka je zadostno specificirala svoj tožbeni zahtevek z navedbo višine izplačane odškodnine za materialno škodo, ki jo je toženec povzročil z nezavarovanim vozilom, pri čemer je izplačano višino škode tudi izkazala s predloženimi listinami in ji ni bilo potrebno posebej specificirati, na katere poškodovane dele vozila se izplačilo nanaša. Toženec je to lahko razbral iz predloženih listin opisa poškodb na vozilu. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek zadostno substancirala s sklicevanjem na njene navedbe in predlagane dokaze, zato mu na pavšalne očitke tožene stranke o premajhni opredeljenosti tožbenega zahtevka niti ni bilo potrebno odgovarjati. Pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podan, saj sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi mogli preizkusiti ali nejasnih razlogov o odločilnih dejstvih. Zato je pritožbeno sodišče glede na vse navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP.