Jedro

Stanovanjska pravica, ki jo je tožnica pridobila po ZSR iz leta 1966 in je bila vezana na opravljanje hišniških del, se je z uveljavitvijo novega zakona preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja, ki je bila strogo vezana na opravljanje službene dolžnosti. Tožnica ob uveljavitvi SZ torej ni imela stanovanjske pravice kot „pravice do trajne uporabe stanovanja v družbeni lasti za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb“, zgolj takšna stanovanjska pravica bi ji dajala upravičenja do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnice na sklenitev najemne pogodbe s toženci kot najemodajalci za stanovanje št. 1, v pritličju stanovanjske hiše X, za nedoločen čas s profitno najemnino. Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencem povrniti njihove pravdne stroške v znesku 1.799,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilu 338. člena ZPP in predlaga, da ji pritožbeno sodišče ugodi ter sodbo ustrezno spremeni. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je Zakon o stanovanjskih razmerjih (ZSR) iz leta 1982 glede sklenjenih stanovanjskih pogodb v prehodni določbi 97. člena razveljavil tiste določbe ZSR iz leta 1974, ki določajo, je treba stanovanjsko pogodbo odpovedati na način in ob pogojih, ki jih je določal zakon, če nekdo stanovanje uporablja nezakonito. S tožnico je bila stanovanjska pogodba sklenjena še na podlagi Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1966, na podlagi katerega je tudi oseba, ki ji je bilo dodeljeno stanovanje za opravljanje hišniških del, pridobila stanovanjsko pravico. Tožnica je hišniške posle opravljala šest let, ko jih je prenehala opravljati, pa je veljal ZSR iz leta 1974. Ta zakon je glede upravičenj izenačil vse imetnike stanovanjske pravice, ne glede na to, kako so pridobili stanovanje oziroma na kateri podlagi je bila sklenjena stanovanjska pogodba. Zato bi morala biti tožnici, ko je prenehala opravljati hišniška dela, stanovanjska pogodba na način in ob pogojih, ki jih določa zakon, odpovedana, kar pa ni bila. Stanovanjsko podjetje Ljubljana bi moralo v roku, ki ga je določal ZSR, vložiti izpraznitveno tožbo, česar pa ni storilo. Tožnica je tako pridobila stanovanjsko pravico ne glede na to, da je stanovanje bilo hišniško. Njena začasna pravica uporabe stanovanja se je spremenila v stanovanjsko pravico. Zato je tožnica upravičena zahtevati sklenitev najemne pogodbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo prehodno določilo prvega odstavka 97. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur. list RS, št. 35/82, v nadaljevanju ZSR/82), po katerem ostanejo obstoječe stanovanjske pogodbe, sklenjene do dneva uveljavitve zakona, v veljavi, za pravice in obveznosti, ki izvirajo iz njih, pa se uporabljajo določbe ZSR/82. Ta je v drugem odstavku 40. člena osebam, ki so pridobile stanovanje zaradi oprave hišniških del, omogočal zgolj pravico do začasne uporabe stanovanja. Kot je tožnici že pojasnilo pritožbeno sodišče v odločbi I Cp 2734/2010 z dne 2. 2. 2011, ko je odločalo o njenem primarnem zahtevku, se je stanovanjska pravica, ki jo je tožnica pridobila po ZSR iz leta 1966 in je bila vezana na opravljanje hišniških del, z uveljavitvijo novega zakona preoblikovala v pravico začasne uporabe stanovanja, ki je bila strogo vezana na opravljanje službene dolžnosti (drugi odstavek 63. člena ZSR/82). Tožnica ob uveljavitvi SZ torej ni imela stanovanjske pravice kot „pravice do trajne uporabe stanovanja v družbeni lasti za zadovoljevanje osebnih in družinskih potreb“ (1. člen ZSR/82), zgolj takšna stanovanjska pravica bi ji dajala upravičenja iz 147. člena SZ, torej tudi do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas. Tudi dejstvo, da je tožnica nehala opravljati hišniška dela že pred uveljavitvijo ZSR/82, ne vpliva na spremembo namembnosti stanovanja, ki je še naprej ostalo hišniško, saj namen in lastnina na stanovanju ne moreta biti odvisna od trenutne pripravljenosti stanovalca, da opravlja hišniška dela. Tožnica se zato neutemeljeno sklicuje, da je pridobila stanovanjsko pravico, ker ji stanovanjska pogodba za hišniško stanovanje ni bila odpovedana po prenehanju opravljanja hišniških del. Sodišče prve stopnje je materialno pravo uporabilo pravilno in v skladu z enotno sodno prakso (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS: II Ips 605/1999, II Ips 506/1999, II Ips 45/2001, II Ips 528/2001, II Ips 87/2000).

5. Ker pritožbeni razlogi torej niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.