Jedro

Vozilo je bilo ob preizkušanju delovanja motorja v uporabi, tožnika, po ukazu katerega je priča vozilo le premaknila, pa je šteti za voznika, zato je podana odgovornost toženke iz A0 plus zavarovanja. Tožnik, ki je le za kratek čas prepustil opravljanje z vozilom drugemu, je ostal še naprej obratovalec, saj preizkusa delovanja motorja fizično ni mogel izvesti tako, da bi sam hkrati tudi sedel za volanom.

Izrek

Pritožbi se delno u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje glede izreka o pravdnih stroških s p r e m e n i tako, da spremenjena glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 360.810,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 217.613,00 SIT od 07.11.2002 do plačila, od zneska 60.000,00 SIT od 12.7.1999 do plačila, od zneska 3.197,00 SIT od 8.3.2000 do plačila in od zneska 80.000,00 SIT od 19.4.2000 do plačila.

Tožeča stranka pa je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 258.423,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2002 do plačila." V preostalem delu se pritožba z a v r n e in se v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 791.513,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 650.000,00 SIT od 7.11.2002 do plačila, od zneska 138.513,00 SIT od 13.1.1997 do plačila in od zneska 3.000,00 SIT od 9.1.1997 do plačila, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 564.817,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 60.000,00 SIT od 12.7.1999 do plačila, od 3.197,00 SIT od 8.3.2000 dalje do plačila, od 80.000,00 SIT od 19.4.2000 do plačila in od 421.620,00 SIT od 7.11.2002 do plačila.

Proti takšni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov iz čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku pritožila toženka. V pritožbi je najprej navedla, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj ni odločalo o spremembi tožbe, kljub temu, da je tožnik po prvem naroku spremenil temelj tožbenega zahtevka. Najprej je navajal lastno krivdo in vtoževal izplačilo odškodnine iz AO plus pogojev, kasneje pa zatrjeval vso odgovornost T. M. in zahteval odškodnino iz AO zavarovanja. Glede temelja odškodninske odgovornosti je prvostopno sodišče nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, iz podatkov v spisu ter izpovedb priče M. in tožnika namreč jasno izhaja, da je bil voznik vozila M. in da je tožnik zgolj nepravilno in v nasprotju z varnostjo stal na odbijaču predmetnega vozila. Tako je nesmiseln zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bila podana odgovornost tožene stranke iz naslova AO plus zavarovanja, ki je namenjeno osebam, ki se ne smatrajo za tretje osebe, torej imetniku vozila ali pooblaščenemu vozniku. V konkretnem primeru pa je bil imetnik vozila in pooblaščeni voznik T. M., tožnik pa je bila poškodovan kot tretja oseba, saj je stal na odbijaču vozila ter poskušal ugotoviti vzrok napake na vozilu, torej je stal in sploh ni bil voznik. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da je do poškodbe prišlo zaradi uporabe motornega vozila. Tako je zaključek prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku škodo na podlagi AO plus zavarovanja voznika, skregan in v nasprotju z njegovim zaključkom, da naj bi se tožnik pri vožnji zaradi lastne nepravilnosti pretirano izpostavil tako, da je ob močnem tresljaju zaradi okvare na motorju lahko padel pod tovornjak, ko pa se je skušal ujeti, je prijel za nezavarovani del ventilatorja. Ravno ta zaključek prvostopnega sodišča kaže na dejstvo, da se je tožnik poškodoval zaradi lastne neprevidnosti, da je v celoti sam prispeval k nastali škodi in da vsekakor v konkretnih okoliščinah tožniku škoda ni nastala zaradi rabe vozila, temveč zaradi lastne neprevidnosti in nepozornosti. Podredno pritožba izpodbija prvostopno sodbo tudi v delu, kjer je dosojena odškodnina za fizične bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, saj je dejansko stanje nepravilno oz. zmotno ugotovljeno, kar je razvidno iz izvedeniškega mnenja, ki ga je tožena stranka prerekala, predlogu tožene stranke po postavitvi novega izvedenca medicinske stroke pa prvostopno sodišče ni sledilo. Po mnenju toženke je odškodnina iz tega naslova dosojena previsoko, saj je tožnik v nezgodi utrpel zgolj udarnino, manjek kože, samo zdravljenje je bilo izredno kratkotrajno, nevšečnosti niti ne bi bilo. Dosojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je po mnenju toženke neutemeljena. Toženka nadalje meni, da bi bilo zaradi nejasnosti v izvedeniškem mnenju, potrebno pritegniti novega izvedenca medicinske stroke. Tožnik namreč še vedno opravlja isto delo. Če bi bilo dejansko ugotovljeno tolikšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot ga je ugotovila izvedenka dr. Jožica Pekarovič, bi tožnik moral opravljati kakršnokoli drugo delo. Pritožuje se tudi glede dosojene odškodnine iz naslova premoženjske škode. Dejstvo je, da je tožnik prikazal izgubo na dobičku enkrat v višini 1,375.000,00 SIT, kasneje pa je izvedenec ugotovil zgolj izpad dohodka v času zdravljenja v višini 138.513,00 SIT. Glede teka zamudnih obresti pa meni, da je bila škoda izgubljenega dobička ugotovljena šele z izdelanim izvedeniškim mnenjem, zato tečejo zakonite zamudne obresti šele od dneva razsoje dalje. Pritožba nadalje navaja, da prvostopno sodišče ni odločalo o ugovoru zastaranja, tako je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodba v tem nima razlogov. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka v predmetni zadevi ni uspela s celotnim tožbenim zahtevkom, saj je primarno tožila na znesek 2,178.000,00 SIT s pripadki, kasneje pa je tožbeni zahtevek skrčila na znesek 791.513,00 SIT. Toženka je predlagala ustrezno spremembo sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno sojenje ter povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je delno utemeljena.

Glede temelja: Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni odločilo o spremembi tožbe, ni utemeljen. Tožnik je res s tožbo uveljavljal odškodnino iz AO plus zavarovanja (zaradi lastne odgovornosti za nezgodo), nato pa s pripravljalno vlogo tožbeni zahtevek spremenil in zahteval 50 % odškodnine iz obveznega zavarovanja in 50 % iz AO plus zavarovanja (le 50 % soodgovoren za nastalo škodo, 50 % pa je odgovornosti M.). V kasnejši pripravljalni vlogi pa je navedel, da je v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je bil izključni vzrok za nezgodo ravnanje M., opravičen do odškodnine iz obveznega zavarovanja, če pa bo ugotovilo soprispevek tožnika, pa tožnik za ta del uveljavlja odškodnino iz naslova AO plus zavarovanja. Prvostopno sodišče je odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka postavljenega v tožbi in ne o spremenjenem tožbenem zahtevku, zato dejstvo, da ni odločilo o spremembi tožbe, ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (čl. 339/I Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost toženke iz naslova AO plus zavarovanja, saj se je tožnik poškodoval zaradi lastne nepozornosti in je sam v celoti prispeval k nastali škodi, škoda pa ni nastala zaradi rabe vozila. Pojem uporabe motornega vozila je v zavarovanem pravu širši od obligacijskopravnega pojma. Pri določanju pravnega standarda uporabe vozila je treba izhajati iz funkcionalnosti vozila. Kadar motor deluje, ker je prižgan in se vozilo premika, je nesporno, da obratuje. Obratovanje se je začelo tudi kakor hitro je začel motor delovati, čeprav vozilo stoji. Obratovanje se začne z vsakršnim dejanjem, ki spravi v delovanje kakšno od avtomobilskih naprav, ki so namenjene za vožnjo. Vozilo obratuje tudi, če se opravljajo na vozilu druga dela (pranje, manevriranje, razna dela na vozilu). Obratovanje vozila preneha, ko vozilo dokončno miruje. Kot dejanja, ki so neizogibno v zvezi z obratovanjem, sodna praksa šteje tudi odpiranje in zapiranje vrat, vstopanje in izstopanje, razkladanje in nakladanje. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča, ki se pritožbeno ne izpodbijajo, izhaja, da je tožnik ugotavljal napako pri delovanju tovornega vozila tako, da je stal na sprednjem odbijaču in dajal ukaze svojemu delavcu T. M., kako naj ravna s tovornjakom. Ta je s tovornjakom narahlo speljal, dodal plin in ga izpustil, pri čemer se je tovorno vozilo premaknilo za približno dva metra. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je do poškodbe tožnika prišlo pri uporabi tovornega vozila. Motor vozila je začel delovati, vozilo se je tudi premaknilo. V teoriji in sodni praksi pomeni vključen motor in že samo preizkušanje motorja uporabo motornega vozila oz. pravno priznano obratovanje. Tožnik, ki je le za kratek čas prepustil opravljanje z vozilom drugemu, je ostal še naprej obratovalec, saj preizkusa delovanja motorja fizično ni mogel izvesti tako, da bi sam hkrati tudi sedel za volanom. Prvostopno sodišče je tako pravilno zaključilo, da tožnik s tem, ko ni sam fizično opravljal premikanja vozila, ni izgubil lastnosti voznika motornega vozila, vožnja je namreč še vedno potekala po njegovih navodilih in ukazih, priča M. je vožnjo le izvedla. Materialnopravno podlago za odločanje so v konkretnem primeru toženkini Pogoji za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesne poškodbe (AO plus), ki v 1. čl. določajo, da se zavarovatelj zaveže povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb ob uporabi vozila, na katerega je vezano to zavarovanje, trpi upravičenec. Upravičenec pa je vsakokratni voznik, ki se ob uporabi motornega vozila poškoduje. Iz obrazložitve zgoraj izhaja, da je bilo vozilo ob preizkušanju delovanja motorja v uporabi in da je tožnika, po ukazu katerega je priča M. vozilo le premaknil, šteti za voznika, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost toženke iz naslova AO plus zavarovanja.

Glede višine odškodnine: Pritožbeno sporna je bila odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, neugodnosti v zvezi z zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), za premoženjsko škodo, o teku zakonskih zamudnih obresti od dosojene premoženjske škode ter glede izreka o pravdnih stroških.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je določena v 200. in 203. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče na podlagi teh določb prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen ter odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo ali z družbenim namenom. Sodišče pa prisodi na zahtevo oškodovanca tudi odškodnino za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo ta trajala tudi v bodočnosti.

Tožnik je za prestane telesne bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem dobil vseh zahtevanih 400.000,00 SIT, kar je tudi po presoji drugostopnega sodišča pravična denarna odškodnina. Pritožba toženke namreč nima prav, da telesne bolečine po trajanju in intenziteti ne opravičujejo tako visoke odškodnine, nevšečnosti pa niti ni bilo. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje glede fizičnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem nepopolno oz. zmotno ugotovilo. Prvostopno sodišče se je pri ugotavljanju teh dejstev v celoti oprlo na izvedensko mnenje dr. P., ki je izdelano strokovno in natančno obrazloženo, zato se sodišču druge stopnje ni porajal dvom v pravilnost teh dejanskih ugotovitev. Predlog toženke v pripravljalni vlogi z dne 27.11.1999 za postavitev novega izvedenca medicinske stroke je tako po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljen, toženka na glavni obravnavi dne 7.11.2002 pri takšnem predlogu niti ni vztrajala, zato je prvostopno sodišče vpogledalo izvedensko mnenje dr. P.. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni izrecno zavrnilo takšnega dokaznega predloga toženke, ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato ne pomeni bistvene kršitve določb pravdnega postopka po čl. 339/I ZPP. Iz dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je tožnik prestajal telesne bolečine le krajše obdobje (41 dni), vendar so bile bolečine hude (3 dni trajne, nato pa še 7 dni občasne), še 17 dni trajne in občasne srednje hude, nato pa 14 dni občasne in pojenjajoče. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožnika poškodovan prst izrazito bolel 14 dni, ker je bila koža s podkožja nategnjena s srednjega členka na končni členek ter zašita na noht tako, da mu je noht upognilo. Tako je verjeti tožniku, da je, ko mu je noht rasel skozi zašito kožo, prestajal tako hude bolečine, da ni zdržal brez protibolečinskih tablet. Poškodbo so spremljale tudi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem (pregledi pri kirurgu in domači ambulanti, kirurška oskrba v lokalni anesteziji, odstranjevanje šivov, nošenje opornice, razgibavanje), ki so bile običajne za tovrstno poškodbo. Po mnenju drugostopnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo bolečinsko obdobje in neugodnosti med zdravljenjem in tudi prisodilo pravično denarno odškodnino za utrpelo škodo. Sodišče druge stopnje je pri tem upoštevalo, kakšne odškodnine se v sodni praksi dosojajo oškodovancem, ki so utrpeli podobne poškodbe kot tožnik (s tem je bilo upoštevano načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine), v zadostni meri pa je bilo upoštevano tudi načelo njene individualizacije, po katerem se upošteva oškodovančevo specifično doživljanje posegov v njegovo telesno integriteto. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo v tem delu zavrniti.

Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku priznalo vseh zahtevanih 250.000,00 SIT. Toženka je pritožbeno s tem v zvezi smiselno izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost uporabe materialnega prava iz razloga, ker tožnik še vedno opravljala isto delo, zato ni upravičeno do odškodnine iz tega naslova oz. je ta odškodnina previsoka. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal ali bi jih oz. bi jih po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Ta oblika škode je praviloma trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi tudi, kadar je zmanjšanje življenjskih aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Izvedenka je ugotovila, da so pri tožniku splošne življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 7 %. Takšna ugotovitev je po presoji sodišča druge stopnje pravilna, saj je na strokovno vprašanje odgovoril za to usposobljen strokovnjak. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 27.11.1999 sicer predlagala postavitev novega izvedenca medicinske stroke, ker dr. P. naj ne bi obrazložila zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar neutemeljeno. Izvedenka dr. P. je kot izhaja iz obrazložitve zgoraj svoje mnenje tudi glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti izdelala strokovno in ga tudi ustrezno obrazložila. Ugotovila je, da je tožnik utrpel odtrganje kože in podkožja z jagodice levega kazalca, ki je izredno važen pri prijemanju, kar izhaja tudi iz zdravstvene dokumentacije. Levi kazalec je zato krajši, tanjši in ga tožnik slabše občuti. Njegova gibljivost je zmanjšana (v MP sklepu zaostaja za 15°, v PIP sklepu za 40 °, v DIP sklepu za 10 ° pri fleksiji). Pesti ne more čvrsto stisniti, saj pri formuliranju pesti zaostaja kazalec za 2,5 cm do dlanske gube. Občutek na jagodici kazalca je bistveno slabši, spremenjena je tudi kvaliteta občutka. Glede na takšne posledice pa je ocenila, da so tožnikove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane trajno in sicer za 7 %. Zaradi takšnih težav tožnik sicer ni onemogočen pri opravljanju dela v službi, je pa pri svojem delu oviran (težave ima pri vijačenju in pri vožnji s kamionom, saj ima probleme s prižiganjem luči in smerokazov). Težave ima tudi pri delu doma in pri športu (pri košarki, manj pa pri odbojki). Tudi tožnik je namreč izpovedal, da nima občutka v poškodovanem prstu, kar ga ovira pri opravilih, kjer je potreben občutek (odpiranje gumbov, oblačenje otroka, vijačenje). Zaradi navedenega se sodišču druge stopnje dvom o pravilnosti dejanskih ugotovitev ni porajal, toženka pa s svojimi pritožbenimi navedbami njihove pravilnosti tudi ni uspela izpodbiti. Kar pa se tiče same višine dosojene odškodnine, je ta po presoji sodišča druge stopnje v skladu s kriteriji iz 200. čl. ZOR in drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse, ki sicer ni formalni pravni vir, a jo je v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine treba upoštevati zaradi zagotavljanja dveh ustavnih pravic oškodovancev: enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tožnikovo 7 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti in ostale omejitve so podlaga za dosojo vseh zahtevanih 250.000,00 SIT, kot je škodne posledice ovrednotil tožnik. Zaradi navedenega je treba tudi v tem primeru pritožbo zavrniti, saj ni utemeljena.

Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 650.000,00 SIT in je pravična denarna odškodnina za škodo, ki jo je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku.

Tožnik se je pritožil tudi proti višini odškodnine za premoženjsko škodo (zaradi izgube dobička) in prisojene zakonske zamudne obresti, vendar neutemeljeno. Ker je tožnik z izvedencem finančne stroke dokazal izgubo dobička oz. izgubo dohodka v času bolniškega staleža v višini 138.513,00 SIT, mu jo je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava (čl. 189 ZOR) tudi utemeljeno prisodilo. Res je tožnik s tožbo najprej zahteval za izgubo dohodka odškodnino v višini 1,375.000,00 SIT. Po izdelavi mnenja izvedenca finančne stroke, ki je ugotovil, da je bil tožnik v času bolniškega staleža (14.12.1996 do 12.1.1197) prikrajšan na dohodku za znesek 138.513,00 SIT, pa je tožnik z naslednjo pripravljalno vlogo tožbeni zahtevek glede višine izgubljenega dobička prilagodil ugotovitvam izvedenca in tožbeni zahtevek v dem delu znižal na 138.513,00 SIT, prvostopno sodišče pa mu je ta znesek utemeljeno prisodilo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za premoženjsko škodo. Potrebno je uporabiti čl. 186 ZOR, ki določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožniku je škoda nastala z zaključkom bolniškega staleža, zato je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za izgubljeni dohodek zaradi bolniškega staleža od naslednjega dne po koncu bolniškega staleža, takrat mu je namreč škoda že nastala.

Pritožba tudi nima prav, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o ugovoru zastaranja zahtevka iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti. Sodišče prve stopnje ni odločalo o odškodninskem zahtevku iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti, ampak iz zavarovanja AO plus, zato ne gre za odločilno dejstvo in torej ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz čl. 339/I, tč. 14 ZPP, kot neutemeljeno meni toženka. Toženki pa je potrebno pojasniti tudi, da je njen ugovor zastaranja neutemeljen. zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah so urejeni v čl. 380 ZOR, ki določa, da terjatev sklenitelja zavarovanja oz. tretje osebe iz pogodbe o življenjskem zavarovanju zastara v petih letih, terjatve iz drugi zavarovalnih pogodb pa v treh letih, šteto od prvega dne po preteku koledarskega leta, v katerem je terjatev nastala. Obravnavani škodni dogodek se je zgodil v letu 1996, zdravljenje in bolniški stalež sta bila zaključena v letu 1997, tožbeni zahtevek za odškodnino iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti pa je bil postavljen 16.12.1999, torej pred potekom triletnega zastaralnega roka.

Toženka pa se je utemeljeno pritožila zoper izrek o pravdnih stroških, saj je sodišče prve stopnje upoštevalo le znižani tožbeni zahtevek in štelo, da je tožnik v tej pravdi v celoti uspel. Tožnik je upoštevaje višino tožbenega zahtevka v znesku 2,178.000,00 SIT postavljenega v tožbi in prisojeni znesek v višini 791.513,00 SIT uspel s 36,34 %. Toženka mu je tako za pravdna dejanja pred spremembo tožbenega zahtevka (odškodninski zahtevek, tožba, pripravljalni vlogi z dne 29.9.1997 in 21.6.1999, obravnava dne 29.6.1999, 20 % DDV) dolžna povrniti 55.600,00 SIT. Toženki pa se za pravdna dejanja v navedenem času (odgovor na tožbo 500 točk, dopis z dne 16.12.1997 10 točk, obravnava z dne 29.6.1999 250 točk, pripravljalna vloga z dne 03.07.1999 375 točk, 20 % DDV, potni stroški z dne 29.6.1999 v višini 3.000,00 SIT, taksa za odgovor na tožbo v višini 10.890,00 SIT) priznajo pravdni stroški v znesku 137.580,00 SIT. Tožnik ji je dolžan povrniti 63,66 % stroškov, kar je 87.583,00 SIT. Toženki se ne priznajo pravdni stroški za konferenco s stranko, ker je ta strošek že zajet v strošku odgovora na tožbo, za pripravljalno vlogo z dne 16.12.1997 pa se ji ne prizna 90 točk od priglašenih 100 točk, saj gre le za kratek dopis (tar. št. 33/4 po tarifi z dne 5.2.1995). Za pravdna dejanja po znižanju tožbenega zahtevka na 2,028.000,00 SIT se tožniku priznajo potrebni stroški v znesku 171.000,00 SIT (pripravljalne vloge z dne 23.11.1999, 14.1.2000, 24.1.2000, 22.3.2000 in 24.5.2000, obravnava z dne 18.1.2000 in dne 13.4.2000, 20 % DDV), glede na uspeh v pravdi (39,03 %), pa mu je toženka dolžna povrniti 51.813,00 SIT. Toženki pa se v tem časovnem obdobju priznajo pravdni stroški v znesku 281.450,00 SIT in sicer za pripravljalne vloge z dne 27.11.1999, 10.1.2000, 18.1.2000, 6.3.2000 in 28.5.2001, vse po 375 točk, za obravnavo z dne 30.11.1999 125 točk, za obravnavo z dne 18.1.2000 250 točk, 20 % DDV, takso za zapisnike v višini 450,00 SIT, potni stroški z dne 30.11.1999, 18.1.2000, 13.4.2000 v skupni višini 11.000,00 SIT. Tožnik pa je dolžan povrniti 60,97 % njenih pravdnih stroškov, kar je 170.840,00 SIT. Za pravdna dejanja po ponovnem znižanju tožbenega zahtevka tokrat na 791.513,00 SIT, s katerim je tožnik v celoti uspel, mu je toženka dolžna v celoti povrniti njegove potrebne stroške. Za pravdo so bili potrebni stroški za obravnavi dne 29.5.2001 in 7.11.2002, za urnino z dne 7.11.2000, za pripravljalni vlogi z dne 27.11.2001 in dne 30.10.2002, za poročilo stranki, 20 % DDV, za PTT stroške, za takso za zapisnike, za takso za tožbo in za sodbo, ki se mu v celoti priznajo, kar znese 110.200,00 SIT. Tožniku pa se ne glede na uspeh v pravdi priznajo pravdni stroški za izvedenino v višini 60.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.07.1999 do plačila, za doplačilo izvedenine v višini 3.197,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2000 do plačila in za izvedenino v višini 80.000,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.4.2000 do plačila, kar je 143.197,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so navedene zgoraj. Toženka je dolžna tudi te stroške tožniku v celoti povrniti. Toženka je tako dolžna plačati tožniku pravdne stroške v višini 360.810,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 217.613,00 od 7.11.2002 (izdaja sodbe sodišča prve stopnje), od zneska 60.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.7.1999, od zneska 3.197,00 SIT od 8.3.2000 in od zneska 80.000,00 SIT od 19.4.2000 do plačila. Tožnik pa je dolžan plačati toženki pravdne stroške v višini 258.423,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.2002 do plačila.

Glede na vse navedeno je pritožba toženke delno utemeljena. Sodišče druge stopnje ji je zato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo glede izreka o pravdnih stroških tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (čl. 358, tč. 4 ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenih izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP).

Toženka je v pritožbenem postopku uspela samo s sorazmerno majhnim delom (le glede odločitve o pravdnih stroških), zaradi tega dela pa ji niso nastali posebni stroški, zato ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali med postopkom v zvezi s pritožbo (čl. 165/I ZPP in 154/III ZPP).