Jedro

Tožeča stranka ne more obdržati v veljavi sklepa o izvršbi, ki toženca zavezuje k plačilu terjatve tožeče stranke po tem, ko je tožeča stranka to terjatev že dobila plačano, in je prav na podlagi poplačila sama umaknila predlog za izvršbo. Stališče tožeče stranke, da bi se z ugoditvijo tožbenemu zahtevku obstoj razmerja med pravdnima strankama utrdil s pravnomočno odločitvijo, materialnopravno ni pravilno. Dajatveni zahtevek namreč nima takšne narave (pravnomočnost dajatvene sodbe ne pomeni pravnomočne odločitve o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, saj o njem sodišče odloči le kot o predhodnem vprašanju brez učinka pravnomočnosti), niti s takšnim zahtevkom tožeča stranka ne more preprečiti tožencu, da uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 75318/2015 z dne 22. 6. 2015 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku za plačilo zneska 8.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 in zneska 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 (I. točka izreka), zavrglo tožbo glede podrednega tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do toženca v višini 8.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2015 (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da je dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 1.486,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, predlaga spremembo izpodbijane odločbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je z zavrnitvijo zahtevka sodišče tožeči stranki kršilo ustavno zagotovljeno možnost obravnavanja pred sodiščem iz 22. člena Ustave RS. Sodišče je prezrlo naravo tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se odloči o utemeljenosti njene terjatve do toženca in da se mu onemogoči uveljavljanje nasprotne terjatve iz naslova neupravičene obogatitve. Napačna je tudi odločitev o zavrženju tožbe v delu podrednega tožbenega zahtevka. Neutemeljena je presoja sodišča, da tožeča stranka za ugotovitev obstoja terjatve nima pravnega interesa. Nasprotuje tudi odmeri stroškov izvršilnega postopka, saj je tožeča stranka predlog za izvršbo umaknila zaradi izpolnitve nasprotne stranke, in posledično toženec ni upravičen do povrnitve stroškov izvršilnega postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka s tožbo zahteva, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 75318/2015 z dne 22. 6. 2015 ostane v veljavi, s čimer bi ostala v veljavi obveznost toženca za plačilo storitev projektiranja, ki jih je tožeča stranka izvedla za toženca. Toženec ugovarja, da je bila terjatev na podlagi kasneje razveljavljenega sklepa o izvršbi že poplačana, ter da njegova obveznost plačila ni obstajala. S tožečo stranko ni bila sklenjena nobena pogodba o izvedbi storitev, niti tožeča stranka za toženca ni izvedla nobenih storitev in je izterjana sredstva prejela neupravičeno.

6. Sodišče prve stopnje tožeči stranki z zavrnitvijo tožbenega zahtevka ni odvzelo možnosti obravnavanja pred sodiščem, niti ji ni odreklo odločanja o zahtevku. Sodišče je na podlagi vsebinske obravnave zadeve in nespornega dejstva, da je tožeča stranka od tožene stranke prejela zahtevana sredstva, primarni tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, s čimer je o njem vsebinsko odločilo. Posledično ni podana niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, niti kršitev 22. oziroma 23. člena Ustave RS.

7. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prezrlo naravo in vrsto tožbenega zahtevka. Tožeča stranka ne more obdržati v veljavi sklepa o izvršbi, ki toženca zavezuje k plačilu terjatve tožeče stranke po tem, ko je tožeča stranka to terjatev že dobila plačano, in je prav na podlagi poplačila sama umaknila predlog za izvršbo. Stališče tožeče stranke, da bi se z ugoditvijo tožbenemu zahtevku obstoj razmerja med pravdnima strankama utrdil s pravnomočno odločitvijo, materialnopravno ni pravilno. Dajatveni zahtevek namreč nima takšne narave (pravnomočnost dajatvene sodbe ne pomeni pravnomočne odločitve o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja, saj o njem sodišče odloči le kot o predhodnem vprašanju brez učinka pravnomočnosti),1 niti s takšnim zahtevkom tožeča stranka ne more preprečiti tožencu, da uveljavlja zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve. Ne gre slediti niti tožbeni navedbi, da z ugoditvijo tožbenemu zahtevku toženec ne bo v slabšem položaju. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bi za toženca primarno nastala obveza povrnitve stroškov postopka nasprotne stranke, hkrati pa bi bil nepotrebno izpostavljen novemu izvršilnemu predlogu, kljub dejstvu, da je terjatev, za katero bi sodišče vzpostavilo nov izvršilni naslov, že poplačal. 8. Tožeča stranka tudi neutemeljeno nasprotuje zavrženju tožbe glede podrednega tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do toženca. Sicer drži, da zapadlost zahtevka ne izključuje vselej možnosti vložitve ugotovitvene tožbe. Ugotovitvena tožba je dopustna, če tožeča stranka izkaže, da njen pravni interes za ugotovitev obstoja celotnega pravnega razmerja seže prek konkretnega spornega zahtevka, ki je iz tega pravnega razmerja že zapadel.2 Vendar tožeča stranka s konkretnim ugotovitvenim zahtevkom ne zahteva ugotovitve obstoja celotnega pravnega razmerja s toženo stranko, temveč le ugotovitev obstoja terjatve do toženca. Za takšen zahtevek pa tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev tožbe, saj je bila njena terjatev do toženca poplačana, kar je tožeča stranka v postopku izrecno potrdila.

9. Pritožba je neutemeljena tudi v zvezi z odmero stroškov postopka. Stroški, nastali v izvršilnem postopku, se lahko priznajo v pravdnem postopku v primeru, ko se izvršilni postopek nadaljuje po pravilih pravdnega postopka. V takem primeru ima predlog za izvršbo naravo tožbe, na katero je toženec odgovoril, in mu zato tudi gre navedeni znesek nagrade 400 točk, enako velja tudi za znesek sodne takse za ugovor.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožencu povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo. Glede na priglašen stroškovnik in določbe Odvetniške tarife – OT je višje sodišče tožencu priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo in 2 % materialnih stroškov v višini 10 točk, skupno 510 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v času odločanja o pritožbi (0,60 EUR) in 22 % DDV znašajo stroški toženca 373,32 EUR.

1 Galič, A., v: Pravdni postopek: Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 153. 2 Ibid.