Jedro

Vzrok za razporeditve je bil predvsem v slabši zasedenosti delovnih mest, pa tudi v znanju in usposobljenosti tožnika, ki bi zaradi tega ugodno vplival na delo na postaji. To je povsem utemeljen razlog njegove razporeditve, še posebno zato, ker je tudi iz izjave priče povsem nedvomno razvidno, da je bil tožnik kader, ki je bil za postajo P. nujno potreben. Zato ni sprejemljivo stališče tožnika, da njegova razporeditev ni bila opravljena v skladu z določbami 30. člena ZDDO.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo odločbi tožene stranke št. 0433-14-P-147731 z dne 6.10.1998 in št. 0433-2-127/278-98 z dne 9.12.1998, s katerima je bil tožnik razporejen na delovno mesto vodje patrulje na Policijski postaji P. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in da v postopku ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka imela dejanske razloge za razporeditev tožnika. Postopek je samo pokazal, da tožena stranka ni imela pregleda nad razporeditvami posameznih delavcev, saj je delavce po nepotrebnem razporejala drugam in na njihovo mesto razporejala druge. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99), vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo meterialnega prava (371. člen ZPP).

Za odločanje so materialno pravno pomembni poleg delovnopravnih predpisov tudi predpisi zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Uradni list RS, št. 15/90 in nadalj.). Ti namreč v 30. členu ZDDO določajo, da se razporejanje delavcev v državnih organih izvaja na podlagi ugotovljenih delovnih potreb, zlasti, če je to potrebno za izvršitev nalog državnega organa, za izboljšanje organizacije dela, za smotrnejšo razporeditev delavcev glede na njihovo znanje in usposobljenost, če se spremenijo pristojnosti državnega organa ali če se ukine delovno mesto, za katero je delavec sklenil delovno razmerje v državnem organu. Ta določba, ki jo je glede na to, da gre za specialni predpis, treba upoštevati, se nekoliko razlikuje od določbe v 17. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), kjer je zahtevana nujna (strožja določba) potreba delovnega procesa, da je bil delavec lahko zakonito razporejen.

Revizija je navajala, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Tega revizijskega razloga revizijsko sodišče ne ugotavlja. V obrazložitvi sodbe je jasno navedeno, zakaj pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka tožnika razporedila na Policijsko postajo P. v skladu z veljavnimi predpisi, to pa tudi pomeni, da so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Zato ni bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo sodišču očita revident. Sodišče je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano zaradi določbe 370. člena ZPP, zaključilo, da je do razporeditve tožnika na Postajo policije P. prišlo zaradi slabše zasedenosti delovnih mest na tej postaji, ki so jih zasedali mlajši in manj izkušeni policisti in zaradi pozitivnega vpliva, ki bi ga tožnik imel zaradi svojih bogatih izkušenj. To pomeni, da je bil vzrok razporeditve predvsem v slabši zasedenosti delovnih mest, pa tudi v znanju in usposobljenosti tožnika, ki bi zaradi tega ugodno vplival na delo na postaji. To je povsem utemeljen razlog njegove razporeditve, še posebno zato, ker je tudi iz izjave priče povsem nedvomno razvidno, da je bil tožnik kader, ki je bil za postajo P. nujno potreben. Zato ni sprejemljivo stališče tožnika, da njegova razporeditev ni bila opravljena v skladu z določbami 30. člena ZDDO. Tudi navedbe tožnika, da je bil razporejen zaradi tega, ker je tožena stranka predhodno izvajala razporeditve drugih delavcev, ne morejo pripeljati do drugačnih zaključkov, ker je za odločitev bistveno samo, ali je bila njegova razporeditev opravljena zaradi razlogov iz 30. člena ZDDO, saj bi glede drugih razporeditev, če bi bilo kaj v nasprotju z zakonom, morali ugovarjati tisti delavci, ki ne bi bili razporejeni v skladu s temi predpisi. Kakšnih tovrstnih ugovorov pa tožnik v postopku ni zatrjeval. Glede na navedeno je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je bilo revizijo treba zavrniti kot neutemeljeno (378. člen ZPP).