Jedro

Ker je bila odločba tožene stranke odpravljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede vrednotenja zemljišč, tožnik ne more uspeti s pritožbo, v kateri ponavlja ugovore glede vrednotenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) - zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja - ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 16.1.2001 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo ob reševanju tožnikove pritožbe zoper delno odločbo Upravne enote K. z dne 19.6.2000, le-to dopolnila z novo 5. točko izreka, ki se glasi: "O denacionalizaciji preostalega dela zahteve za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno J.Č. bo odločeno z dopolnilno odločbo, pri čemer bo v celoti upoštevana ob podržavljenju dana odškodnina, ki je presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja," pritožbo pa zavrnila. Z delno odločbo upravnega organa prve stopnje je bilo odločeno: da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan v 15-ih dneh po pravnomočnosti odločbe vzpostaviti lastninsko pravico v korist pokojnega denacionalizacijskega upravičenca J.Č. na zemljišču parc. št. 307 njiva 2. razreda v izmeri 12.259 m2, parc. št. 234 njiva 2. razreda v izmeri 11.520 m2, ki sta v lasti Republike Slovenije, v zemljiški knjigi pa v vl. št. 215 k.o. K. vas vpisani kot družbena lastnina s pravico uporabe z A.D. (1. točka izreka), da je ta odločba po pravnomočnosti podlaga za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (2. točka izreka), da je vrednost denacionaliziranega premoženja znašala v času podržavljenja 73.040,00 DEM ali 7.457.605,10 SIT vrednost parcel v času vračanja pa znaša 75.607,22 DEM, ali 7.719.723,90 SIT, kar predstavlja 3,521 % večjo vrednost zemljišč v času vračanja, ki pa se v skladu s 25. členom Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ne upošteva, ker ne presega 30 % vrednosti podržavljenih parcel 234. in 307. k.o. K. vas (3. točka izreka) in da stroškov postopka ni bilo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe upravno sodišče navaja, da tožnik ugovarja vrednotenju podržavljenih zemljišč in prevrednotenju ob podržavljenju dane odškodnine. Zatrjuje, da je bila parcelna številka 307 k.o. K. vas že v času podržavljenja v celotni površini njiva 2. razreda in ne delno njiva 2. razreda in delno njiva 3. razreda, kot naj bi to pri vrednotenju napačno upoštevala upravna organa obeh stopenj. To dokazuje z listino Geodetske uprave K., s spremembnim izkazom (prekvalifikacijo zemljišč za leto 1962) za k.o. K. vas.

Tožena stranka pravilno navaja, da se katastrski podatki v parcelah prevzamejo iz zemljiškega katastra, ki je uradna evidenca o zemljiščih. Uvrščanje zemljišč v katastrske kulture in katastrske razrede ter njihovo evidentiranje v zemljiškokatastrskem aparatu je predmet katastrske kvalifikacije in se izvede po predpisanem postopku (Pravilnik za katastrsko kvalifikacijo zemljišč, Uradni list SRS, št. 18/79). V denacionalizacijskem postopku so ti podatki praviloma ponovno ne ugotavljajo, ker se prevzamejo iz uradne evidence. Vendar je v primerih kot je obravnavani, ko se podatki zemljiškega katastra med seboj razlikujejo, treba v postopku ugotoviti, kateri podatek je pravilen. Iz potrdila o zemljiškokatastrskih podatkih parcel Geodetske uprave K. z dne 17.3.1992 je razvidno, da je bila parcelna številka 307 k.o. K. vas v času podržavljenja (leta 1963) njiva 2., v izmeri 7.503 m2 in njiva 3., v izmeri 4.756 m2. Iz spremembnega izkaza - preklasifikacije zemljišč za leto 1962 istega geodetskega upravnega organa pa izhaja, da je bila navedena parcela že pred podržavljenjem v celotni izmeri njiva 2. katastrskega razreda. Ker gre tudi pri navedenem spremembnem izkazu za javno listino, bo moral upravni organ v ponovnem postopku pozvati Geodetsko upravo K., naj presodi kateri podatek je za navedeno parcelo pravilen. Od tega podatka je odvisna vrednost podržavljenega premoženja in primerjava navedene vrednosti z, ob podržavljenju dano odškodnino, kot tudi ugotovitev, ali je dana odškodnina res presegla 30 % vrednosti podržavljenega premoženja, zaradi česar jo je treba upoštevati pri denacionalizaciji preostalega dela zahteve za vrnitev premoženja. Ni pa utemeljen ugovor, da bi bilo treba upoštevati izračun, narejen ob izdaji prve odločbe organa prve stopnje iz leta 1996. Denarna vrednost ob podržavljenju danih odškodnin, se po upravno sodni praksi tudi za odškodnine za kmetijska zemljišča preračuna po odredbi o koeficientu povečanih tolarskih cen nacionaliziranega premoženja (Uradni list RS, št. 24/92 in 33/96). Ta odredba določa metodologijo preračuna, predpisuje pa tudi, da se denarna vrednost pretvori v tolarsko protivrednost na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji.

Opozorilo tožnika, da je pravilno ime denacionalizacijskega upravičenca J. in ne J., na odločitev ni vplivalo, saj gre za pomoto v navedbi imena, ki se sme vsak čas popraviti (219. člen ZUP/86).

Tožnik v pritožbi navaja, da morata biti tečaja v DEM, v katerih je izračunana vrednost odvzetega premoženja in USD, v katerih je izračunana vrednost dane odškodnine, za vse denacionalizacijske upravičence enaka. Pri izračunu vrednosti rangiranih zemljišč ni bil upoštevan koeficient povečanja USD cen nacionaliziranega premoženja za čas od 1.1.1963 do 25.7.1965, da se upošteva kot uradni tečaj 300 tedanjih dinarjev za en USD (do tedaj 750 din). V izračunu odškodnine za odvzeta zemljišča je potrebno sešteti tudi premoženje vseh treh odločb in zato dano odškodnino po vseh treh odločbah o nacionalizaciji (z dne 13.10.1963, 16.10.1963 in 7.9.1953). Tožnik še navaja, da je upravičen do nadomestnega zemljišča, saj parcele št. 135/2 k.o. K. vas ni mogoče vrniti v naravi, ker je v lasti fizične osebe. Zahteva tudi nadomestilo izpada dohodka za čas od sprejema Zakona o denacionalizaciji do zaključka denacionalizacije oziroma do dne vpisa v zemljiško knjigo in do uradne odmere zemljišč v naravi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi ugovarjal vrednotenju podržavljenih zemljišč in prevrednotenju ob podržavljenju dane odškodnine, ta ugovor pa se je nanašal na parc. št. 307. k.o. K. vas. Upravno sodišče je ugotovilo, da je ta njegov ugovor utemeljen in je prav zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovnem postopek. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka ravnati v skladu z napotilom upravnega sodišča, navedenim v izpodbijani sodbi in presoditi tudi ugovor tožnika glede vrednosti v zvezi z zatrjevanimi (ostalimi) odločbami o podržavljenju.

Pritožbeni ugovor na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Upravno sodišče je pravilno zavrnilo tožnikov ugovor, da bi bilo potrebno upoštevati izračun, narejen ob izdaji prve odločbe organa prve stopnje. Denarna vrednost ob podržavljenju danih odškodnin se preračuna po odredbi o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, kot to pravilno navaja upravno sodišče. O zahtevku za nadomestno zemljišče za parcelno številko 135/2 k.o. K. vas bo možno odločiti šele, ko bo rešeno vprašanje vrednosti podržavljenega premoženja in primerjave navedene vrednosti z ob podržavljenju dano odškodnino, torej vprašanje, zaradi katerega je bila odločba tožene stranke tudi odpravljena. Odškodninski zahtevek tožnika zaradi nemožnosti uporabe pa je zahtevek v smislu 2. odstavka 72. člena ZDen. Tak zahtevek se po uveljavljeni sodni praksi lahko uveljavlja v rednem sodnem postopku.

Ker glede na navedeno pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo upravnega sodišča.