Jedro

Začasna odredba, kot eno od sredstev zavarovanja predpostavlja obstoj upnikove terjatve napram dolžniku, saj je njen namen prav v zavarovanju izpolnitve le-te. Z začasno odredbo je mogoče zavarovati denarno ali nedenarno terjatev, s tem da mora biti le-ta verjetno izkazana (1. odst. 270. in 1. odst. 272. člen ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Dolžniku se prepoveduje vsako vnovčenje akreditiva št. 9...., odprtega pri N. d.d., Ljubljana v višini 13.403,56 DEM.

2. Dolžnikovemu dolžniku N. d.d., Ljubljana, T..., se prepove na podlagi zapadlega nepreklicnega dokumentarnega akreditiva št. 9... v znesku 13.403,56 DEM izplačati dolžniku ali tretji osebi, ki bi zahtevala izplačilo po akreditivu št. 9..., znesek 13.407,56 DEM." Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil. V pritožbi navaja, da je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da sta akreditivno razmerje med upnikom (naročnikom) in akreditivno banko ter upravičencem in akreditivno banko, zaradi abstraktnosti med seboj povsem ločeni razmerji, kakor tudi, da sta obe navedeni razmerji tudi povsem ločeni od osnovnega pogodbenega razmerja med strankama. Do akreditivnega razmerja pride prav zaradi osnovnega pogodbenega razmerja. Glede na konkretno zlorabo osnovnega pogodbenega razmerja, do katere je prišlo, vsekakor mora biti zagotovljena upniku pravna varnost, s tem da poseže v akreditvno razmerje med banko in upravičencem s predlagano začasno odredbo. Nepravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje glede aktivne legitimacije. Dejstvo je, da je bil v osnovnem pogodbenem razmerju, zaradi katerega je tudi prišlo do akreditivnega razmerja prav upnik. P.P. s.p. je postal naročnik akreditiva na podlagi mandatnega razmerja med njima, kar tudi izhaja iz pogodbe o dolgoročnem poslovnotehničnem sodelovanju, ki je bila priložena predlogu za izdajo začasne odredbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnik v tej zadevi ni aktivno legitimiran. Namen začasne odredbe je zavarovanje izpolnitve obstoječe terjatve upnika proti dolžniku. Začasna odredba, kot eno od sredstev zavarovanja predpostavlja obstoj upnikove terjatve napram dolžniku, saj je njen namen prav v zavarovanju izpolnitve le-te. Z začasno odredbo je mogoče zavarovati denarno ali nedenarno terjatev, s tem da mora biti le-ta verjetno izkazana (1. odst. 270. in 1. odst. 272. člen ZIZ).

Upnik je sicer v svojem predlogu pa tudi v pritožbi trdil, da ima napram dolžniku terjatev, ni je pa konkretiziral. Dejstvo je, da je bil upnik v neposrednem poslovnem razmerju z dolžnikom, saj je naročil pri njemu določeno količino likalnih plošč. Med njima je bilo dogovorjeno, da bo plačilo izvedno preko dokumentarnega akreditiva. V akreditivnem razmerju pa ni nastopal sam upnik, pač pa P.P. s.p. iz Ljubljane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je slednji banki naročil odprtje dokumentarnega akreditiva in se dogovoril za pogoje, pod katerimi naj akreditivna banka izplača dolžniku določeno denarno vsoto. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, da je dolžnik zlorabil svojo pravico iz dokumentarnega akreditiva, saj upniku ni dostavil nobenega blaga. Pri tem pa je akreditivni banki predložil takšne dokumente, na podlagi katerih je mogoče črpati akreditivno vsoto. Iz tega je razvidno, da naj bi upnikova zatrjevana terjatev izhajala iz akreditivnega razmerja. Takšno terjatev pa bi upnik imel le, če bi bil sam udeleženec tega razmerja, kar pa ni.

Pritožbena trditev, da obstoji med upnikom in P.P. s.p. mandatno razmerje, po katerem je upnik slednjemu naročil odprtje dokumentarnega akreditiva pri banki ne more pripeljati do drugačnega zaključka. Mandatno razmerje namreč zavezuje le stranki tega razmerja torej upnika in P.P.. Napram akreditivni banki pa je P.P., kot naročnik nastopil samostojno, torej v svojem imenu. S sklenitvijo tega akreditivnega razmerja je hkrati posredno on postal dolžnikov dolžnik.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 380. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).