Jedro

Tretji udeleženec je pridobil to premoženje v letu 1983 s pogodbo in sicer odplačno. Zavezanec za vrnitev premoženja po 2. odstavku 145. člena ZIKS pa je le tista oseba, ki je premoženje prevzela. Če ga torej sama nima več, ga tudi vrniti ne more. Zato jo je zakonodajalec zavezal, da mora plačati zanj odškodnino.

Izrek

1) Revizija zoper odločitev o predlogu zoper tretjega nasprotnega udeleženca A. p.o., D., L. - v stečaju, se zavrne kot neutemeljena.

2) Revizija zoper odločitev o začasni odredbi se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljice za izdajo začasne odredbe zoper tretjega nasprotnega udeleženca ter zavrnilo predlog predlagateljice na vračilo zaplenjenih nepremičnin v naravi. Odločilo je še, da bo o višini odškodnine in o zavezancu za plačilo odškodnine odločeno s posebnim sklepom. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi predlagateljice in izpodbijani sklep tako spremenilo, da je predlog zoper tretjega nasprotnega udeleženca A. p.o., D., L. - v stečaju, zavrnilo, glede predloga zoper ostala dva udeleženca pa sklenilo, da bo o njiju odločeno s posebnim sklepom. Sicer je pritožbo predlagateljice in pritožbo Občine T. zavrnilo kot neutemeljeni in v preostalem delu izpodbijani sklep potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo predlagateljica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS sklep pritožbenega in prvostopnega sodišča spremeni tako, da se predlogu predlagateljice za vrnitev nepremičnin v naravi v celoti ugodi, podrejeno pa, da oba sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V reviziji trdi, da sta sodišči zmotno uporabili 145. člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Z razveljavitvijo zaplembe premoženja je tako prišlo do vzpostavitve lastninske pravice v stanje, kakršno je bilo v času zaplembe. Vse zaplenjene nepremičnine v naravi še vedno obstajajo, čeprav so bistveno manj vredne. To je razvidno iz zemljiškoknjižnih izpiskov, in glede na to ni nobenih stvarnih ovir za njihovo vrnitev.

Predlagateljica meni, da tudi ni nobenih pravnih ovir za vrnitev, saj so nepremičnine takšne narave, da so še vedno v pravnem prometu.

Predlagateljica v nadaljevanju razlaga določbo 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij v povezavi z njenim namenom. Meni, da tega določila ni mogoče razlagati v škodo nekdanjih obsojencev. Ni res, da vrnitev v naravi ni mogoča zaradi tega, ker je premoženje prešlo z občine na kakšno drugo družbenopravno osebo, kot v konkretnem primeru na A. leta 1983. Pomembno je le, da je to premoženje družbena lastnina, A. pa le njen nosilec pravice uporabe. V nepremičnine A. ni prav nič vlagal. Z vrnitvijo bi bila obsojencema popravljena krivica, A. pa bo kot imetnik pravice uporabe vložena sredstva za potrebe stečajne mase lahko uveljavljal od družbenopolitične skupnosti. Ker je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava zavrnilo zahtevek proti A., je tudi zmotno ravnalo, ko je zavrnilo pritožbo zoper odločitev o začasni odredbi. Zato predlaga, da sodišče začasno odredbo izda.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotnim udeležencem, ki nanjo niso odgovorili (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP).

Ad 1) Revizija ni utemeljena.

Predlagateljica je v tem postopku uveljavljala pravice na podlagi 2. odstavka 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. SRS, št. 17/78, 32/89 ter Ur.l. RS, št. 12/92 in 58/93, v nadaljevanju ZIKS). Po tem členu se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem, če je kazen zaplembe premoženja razveljavljena (1. odstavek). Če vrnitev zaplenjenega premoženja ali posameznih njegovih delov stvarno ali pravno ni več mogoča, povrne dejansko vrednost tega premoženja po času izdaje sklepa o vrnitvi in po stanju v času zaplembe družbenopolitična skupnost, ki je premoženje prevzela. Ni sporno, da premoženje, ki je bilo zaplenjeno, še vedno obstaja, čeprav, kot trdi predlagateljica, njegova vrednost ni več takšna, kot je bila. Sporno pa je, kaj pomeni, da vrnitev pravno ni več mogoča. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da A. p.o. ni bil tista pravna oseba, ki je prevzela premoženje ob zaplembi. Tretji udeleženec je pridobil to premoženje v letu 1983 s pogodbo in sicer odplačno.

Zavezanec za vrnitev premoženja po 2. odstavku navedenega člena pa je le tista oseba, ki je premoženje prevzela. Če ga torej sama nima več, ga tudi vrniti ne more. Zato jo je zakonodajalec zavezal, da mora plačati zanj odškodnino.

Revizijsko sodišče se sicer strinja s predlagateljico, da je potrebno storjeno krivico popraviti. Vendar pa je potrebno upoštevati tudi, da popravljanje nekdanjih krivic ne sme povzročiti novih. Tretji udeleženec je, kot je že bilo navedeno, pridobil navedeno premoženje z odplačno pogodbo leta 1983. Prav takšne pravne posle je treba šteti za pravne ovire pri vračanju premoženja. Nadaljnja usoda tega premoženja (nadaljnji pravni promet) za določitev zavezanca po 2. odstavku 145. člena ZIKS ni pomembna. Poseg v premoženje zadnjega upravljalca tega premoženja bi zahteval posebno zakonsko ureditev, ki bi upoštevala poznejšo usodo nekdaj podržavljenega premoženja in novo nastala razmerja. Takšno ureditev pozna specialni predpis, tj. Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen, Ur.l. RS, št. 27/91 - 23/97). V 1. odstavku 73. člena ZDen je npr. določeno, da gre zavezancem, iz katerih sredstev se vrne po določbah tega zakona nepremičnina, ki so jo pridobili odplačno, odškodnina po predpisih o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini. Zakonodajalec je torej predvidel in uredil tudi dejstvo, da bi zahtevki za vrnitev lahko posegli v premoženjsko sfero tretjega. Odškodnino pa naj plača tisti, ki je premoženje prevzel oz. po odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 4.7.1997 in 16.10.1997, opr.št. U-I-43/96 (Ur. RS, št. 45/97 in 67/97) je to po ustanovitvi občin kot samoupravnih lokalnih skupnosti lahko le še Republika Slovenija.

Predlagateljica v reviziji tudi zmotno zatrjuje, da je za odločitev bistvenega pomena dejstvo, da so bile nepremičnine izročene tretjemu udeležencu le v uporabo oz. da gre za družbeno lastnino. Res je sicer, da so imele tako družbenopolitične skupnosti kot tudi vse druge pravne osebe, na katere je zaplenjeno premoženje v pravnem prometu prehajalo, le družbenolastninska upravičenja na tem premoženju. Vendar pa je pravica upravljanja z nekdaj splošnim ljudskim premoženjem oz. pozneje družbeno lastnino vendarle bila premoženjska pravica, saj je obsegala enaka upravičenja kot jih obsega lastninska pravica (prim. dr. A. Finžgar, Stvarno pravo, 1952, str. 68).

Revizijsko sodišče končno še dodaja, da koncept ureditev vrnitve v naravi ohranja tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur.l. RS, št. 10/98), ki sicer za pravnomočno končane postopke (tj. za tretjega nasprotnega udeleženca) ne velja. Tudi po tem zakonu sta zavezanca za vrnitev v naravi lahko le država ali lokalna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno (1. točka 145.b člena).

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je odločitev na drugi stopnji pravilna in je zato moralo revizijo zoper odločitev o zahtevku proti tretjemu nasprotnemu udeležencu A. p.o., D., L. - v stečaju, zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev temelji na 393. členu ZPP v povezavi s 37. členom ZNP.

Ad 2) Revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za začasno odredbo zoper tretjega nasprotnega udeleženca A. p.o., D., L. - v stečaju, sodišče druge stopnje pa je ta sklep potrdilo potem, ko je zavrnilo pritožbo predlagateljice.

Začasna odredba je eno izmed sredstev zavarovanja, za katera se po 244. členu Zakona o izvršilnem postopku smiselno uporabljajo določbe tega zakona o izvršbi. Po 9. členu Zakona o izvršbi pa revizija v izvršilnem postopku ni dovoljena. Ta splošna določba velja za vse začasne odredbe, ne glede na to, v katerem postopku se o njih odloča. Za dovoljenost revizije tudi ne pride v poštev določba 1. odstavka 400. člena ZPP, ker z odločitvijo o začasni odredbi postopek ni pravnomočno končan. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 392. člena v povezavi s 37. členom ZNP ter 9. členom ZIP revizijo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedovoljeno.