Jedro

Ob nerazčiščenem položaju, kot izhaja iz izvedenih dokazov, po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za primer, ki bi narekoval omejitev pravice do stika mladoletnega otroka, kot se je izvrševal na podlagi omenjenega dogovora, že pred končno odločitvijo v zadevi, še posebej ne na predlagani način oziroma z izvrševanjem stikov pod nadzorom tretje osebe na Centru za socialno delo. Tudi ob izkazani verjetnosti obstoja v predlogu zatrjevanih dejanskih okoliščin, ki so za mld. otroka nedvomno ogrožujoče, bi bila mogoča takšna ureditev stikov nasprotnega udeleženca s hčerko, da bi se bilo moč navedenim okoliščinam izogniti (npr. ureditev stikov na bližnjem igrišču in brez nadzora tretje osebe).

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi (sklep z dne 9.1.2015) razveljavi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 9.1.2015 izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da se stiki med mld. A. A. in nasprotnim udeležencem vršijo v prostorih Centra za socialno delo pod nadzorom, vsako sredo od 13.30 ure do 15.00 ure. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor nasprotnega udeleženca zoper takšno začasno odredbo.

Nasprotni udeleženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da ga spremeni tako, da njegovemu ugovoru ugodi ter razveljavi sklep o začasni odredbi. Sodišču prve stopnje očita, da je kršilo načelo kontradiktornosti, ko mu ni vročalo predlagateljičinega odgovora na njegov ugovor. Začasna odredba je temeljila tudi na dejanski okoliščini, da je bila zoper njega vložena ovadba zaradi zanemarjenja mladoletne osebe. Sedaj ko je ta zavržena, pa je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navedlo, da ta okoliščina za odločitev ni bila pomembna. Nikakršno neustrezno in neskrbno ravnanje s hčerko mu ni bilo dokazano, zato tudi ni izkazana potreba po izdaji takšne začasne odredbe. Sodišče se pri odločanju ni vprašalo, kako stiki, ki se izvajajo na CSD, vplivajo na hčerko oziroma na njen razvoj in njen odnos do nasprotnega udeleženca. Nesprejemljiva je ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da sprejema izvajanje stikov določenih z začasno odredbo. Kaj drugega nasprotnemu udeležencu tudi ne ostane, če hoče videti hčerko. S hčerko ima ustrezen in korekten odnos, zato imata pravico do ustreznih nenadzorovanih stikov. Kadar je bila hčerka pri njem, ni bil nikoli vinjen. Jasno je, da je hči pod nesprejemljivim vplivom mame in njenih staršev, kar izpostavlja ves čas postopka. Vendar pa se sodišče do tega ni opredelilo. Sodišče v ničemer ni upoštevalo njegove izpovedi in njegovih navedb. Vse, kar navede, je sodišču nepomembno. Ker gre za občutljivo in pomembno zadevo, bi se moralo sodišče do njegovih ugovornih navedb opredeliti in jih vsebinsko obravnavati, ne pa upoštevati zgolj navedbe predlagateljice.

Predlagateljica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Predlagateljica zahteva v tem postopku izdajo nove odločbe o stikih mld. A. A., ki so bili sicer določeni s sodno poravnavo N 51/2010 z dne 15.12.2010. Udeleženca sta med postopkom sklenila začasni dogovor, s katerim sta omenjeno odločitev o stikih spremenila tako, da se ti vršijo vsak drugi petek od 14.00 ure do 18.30 ure, če pa mld. hčerka izrazi željo, da želi prespati pri nasprotnem udeležencu, pa se stik podaljša do sobote do 18.30 ure, sicer pa vsak petek od 14.00 do 17.00 ure. Tekom postopka je predlagateljica predlagala izdajo začasne odredbe, da naj se stiki med mladoletno hčerko in nasprotnim udeležencem določijo vsako sredo od 13.30 ure do 15.00 ure, v prostorih in pod nadzorom Centra za socialno delo. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o ugoditvi predlogu utemeljilo z verjetnostjo, da stiki na način, kot so bili določeni z navedenim začasnim dogovorom, niso v korist mladoletne A. A. Na to kaže neprimerno obnašanje in ravnanje nasprotnega udeleženca v času izvajanja stikov, saj ta v tem času uživa alkohol, vozi hčerko pod vplivom alkohola ter brez avtosedeža, se z njo ne ukvarja in z njo ne zna kvalitetno preživeti skupnega časa, jo prevaža iz ene lokacije na drugo, s čimer resno ogroža njeno varnost in ji povzroča težko nadomestljivo škodo.

Osnovna usmeritev našega družinskega prava je, da je treba upoštevati in zagotavljati korist otroka vseh razmerah in situacijah, v katerih je otrok udeležen ali prizadet. Korist otroka je glavno načelo tudi pri uresničevanju pravice otroka do stikov s starši. Otrokov interes je odraščati ob obeh starših, čeravno z enim od njih le prek izvrševanja stikov. Namen stikov otroka s staršem, pri katerem ne živi, je predvsem v tem, da otrok ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Stiki naj preprečijo odtujitev otroka, s tem, da naj se v čim večji meri ohranjajo ali vzpostavljajo odnosi, ki sicer obstajajo med starši in otroki, ko ti živijo skupaj. Vodilo pri odločanju o otrokovi pravici do stikov je zato načelo, da je otroku v korist, da ima dobre in tesne kontakte z obema staršema. V Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pojem koristi otroka ni opredeljen pozitivno, ampak negativno; določeno je, da stiki otroku niso v korist; če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (peti odstavek 106. člena ZZZDR). V takšnem primeru zakon določa, da sodišče lahko pravico staršev do stika omeji.

Za izdajo začasnih odredb v sporih iz razmerjih med starši in otroki veljajo splošni pogoji iz določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). To velja tako za pogoj verjetne izkazanosti utemeljenosti zahtevka, kot tudi za ostale pogoje, ki veljajo za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ). V sporih iz razmerij med starši in otroki so začasne odredbe predvsem oblika zavarovanja koristi otrok med postopkom, s katero zakonodajalec skuša bodisi olajšati bodisi zaščititi položaj otroka, ko je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na izid pravde in pravnomočnost odločitve. To torej pomeni, da bodo začasne odredbe izdane ob ugotovljenem pogoju grozečega nasilja ali nastanka težko nadomestljive škode. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ostrina navedenih pogojev za izdajo začasne odredbe izkazuje izjemnost tega pravnega sredstva, kar narekuje restriktiven pristop pri odločanju o njeni izdaji. Omejitev pravice do stikov enega od staršev namreč nujno poseže tudi v pravico do stikov otroka, ki je osrednja osebnost te pravice. Z omejitvijo pravice do stikov sodišče ustvari nov življenjski položaj, ki pa je pri končni odločitvi lahko pomembna dejanska okoliščina, celo tako pomembna, da utegne pretehtati nad ostalimi dejanskimi okoliščinami, ki bi same zase lahko pripeljale do drugačne odločitve. Tako lahko začasna odločitev o omejitvi stikov (zgolj na podlagi verjetno izkazanih okoliščin) pripelje do otrokove odtujitve od drugega roditelja, ki pogosto postane nespremenljiva realnost. Navedeno spoznanje zavezuje sodišče k previdnosti in zadržanosti pri odločanju o tem pravnem sredstvu zgolj na podlagi dokaznega standarda verjetnosti.

Sodišče prve stopnje je štelo za verjetno izkazano neprimerno obnašanje in ravnanje nasprotnega udeleženca v času izvrševanja stikov. V času izvajanja stikov naj bi užival alkohol, vozil hčerko pod vplivom alkohola in brez avtosedeža, s čemer naj bi ogrožal njeno varnost. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo predvsem na psihološko poročilo in mnenje Centra za socialno delo, ter dopolnitev poročila, iz katerih izhajajo takšne navedbe mladoletne hčerke. Po drugi strani pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb nasprotnega udeleženca, ki je takšne trditve odločno zanikal, navedel, da mu mld. hči pomeni največ in da je nikoli ne bi vozil vinjen, da se hčerka pri njem dobro počuti, da spremeni razpoloženje ob zaključku stikov, da ne verjame, da je hčerina želja, da na stike ne gre, dejansko njena želja, da gre za manipulacijo matere oziroma njen nesprejemljiv vpliv ter vpliv njenih staršev. Nasprotni udeleženec je očitke o opijanju zanikal tudi, ko je bil zaslišan kot stranka. Na svojem zaslišanju jih je potrdila predlagateljica na podlagi navedb mladoletne hčere. Hkrati pa je izpovedala tudi o hčerini želji, da bi občasno šla na stike k očetu. Izpovedala pa je tudi, da je mld. A. A. dvakrat izrazila željo, da bi ostala pri očetu, enkrat ne le do sobote, ampak do nedelje.

Ob takšnem nerazčiščenem položaju, kot izhaja iz doslej izvedenih dokazov, po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za primer, ki bi narekoval omejitev pravice do stika mladoletnega otroka, kot se je izvrševal na podlagi omenjenega dogovora, že pred končno odločitvijo v zadevi, še posebej ne na predlagani način oziroma z izvrševanjem stikov pod nadzorom tretje osebe na Centru za socialno delo. Tudi ob izkazani verjetnosti obstoja v predlogu zatrjevanih dejanskih okoliščin, ki so za mld. otroka nedvomno ogrožujoče, bi bila mogoča takšna ureditev stikov nasprotnega udeleženca s hčerko, da bi se bilo moč navedenim okoliščinam izogniti (npr. ureditev stikov na bližnjem igrišču in brez nadzora tretje osebe). Pritožbi je bilo zato treba ugoditi, izpodbijani sklep pa spremeniti, tako da se ugovoru ugodi, sklep o začasni odredbi razveljavi in predlog za njeno izdajo zavrne (tretja točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).