Jedro

Samo dejstvo izgube dohodka še ne pomeni, da bo tožniku nastala nenadomestljiva škoda, saj ne gre za splošno znano dejstvo. Zato ni podana ene izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ, na podlagi katere bi bilo potrebno izdati predlagano začasno odredbo, kljub temu, da je tožnik dokazal verjetnost obstoja terjatve, ki se nanaša na izplačilo plače za čas prekratko priznanega odpovednega roka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 5. 9. 2015 dalje do pravnomočne odločitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 29. 7. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, obračunati bruto zneske nadomestila plače v višini 4.239,78 EUR mesečno, plačati od teh zneskov ustrezne davke in prispevke in tožeči stranki izplačati neto zneske, najkasneje do 5. dne v vsakem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v vsakem mesecu dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

2. Ta začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po pravnomočnostiodločbe o glavni stvari.

3. Ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka s predlogom za izdajo začasne odredbe, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.“

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da so zaključki sodišča prve stopnje v 7. točki sklepa napačni. Poudarja, da mu niti Vlada RS niti tožena stranka nista dala možnosti, da bi se pred izdajo odločbe o razrešitvi izjavil o krivdnih razlogih za razrešitev in o vseh za odločitev pomembnih okoliščinah. Vztraja, da bi moral biti pred sejo nadzornega sveta tožene stranke dne 2. 7. 2015 izrecno in nedvoumno opozorjen, da teče postopek za njegovo razrešitev. Tožniku ni bilo omogočeno, da bi sodeloval v postopku pred razrešitvijo, da bi bil seznanjen s posameznimi očitki, da bi ga zastopal pooblaščenec, zaradi česar je bil postopek razrešitve z mesta direktorja tožene stranke nezakonit, posledično pa velja enako za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki se izpodbija v tem postopku. Sodišče prve stopnje se do teh navedb tožnika ni opredelilo. Tožnik se je šele z odločbo Vlade RS seznanil, da teče postopek za njegovo razrešitev iz krivdnih razlogov. Tudi ni bil obveščen, da bo izjave, ki jih je podal na seji 2. 7. 2015 nadzorni svet tolmačil kot zagovor tožnika v postopku predčasne razrešitve. Tožniku torej ni bila dana možnost zagovora pred predčasno razrešitvijo z mesta direktorja. Iz odločbe Vlade RS tudi ni mogoče razbrati, ali je bil nadzorni svet tožene stranke na seji 2. 7. 2015 sploh sklepčen in če je bil, ali je veljavno, torej z večino glasov vseh članov sprejel odločitev o vložitvi predloga Vladi RS za razrešitev tožnika z mesta direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje se tudi pravno zmotno ni opredeljevalo do posameznih vsebinskih očitkov, ki predstavljajo razlog za sporno razrešitev tožnika v odločbi Vlade RS z dne 3. 7. 2015. S tem, ko sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so tožnikovi ugovori zoper odločbo Vlade RS z dne 3. 7. 3015 s stopnjo verjetnosti utemeljeni, je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, saj sploh ni ugotavljalo enega od pogojev za izdajo začasne odredbe, to pa je verjetnost obstoja terjatve.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi sklepa ni opredelilo do navedb tožnika glede neobstoja razloga nesposobnosti. V sporni odpovedi je navedeno zgolj, da tožnik ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela in nalog, ni pa navedeno, katerih pogojev ne izpolnjuje. Pogodba o zaposlitvi z dne 31. 1. 2013 je sklenjena za določen čas do izteka mandata od 30. 1. 2013 do 29. 1. 2017. Pogodba o zaposlitvi za primer predčasne razrešitve nima posebnih določb, tožnikovo delovno razmerje torej ne glede na preklic mandata še vedno traja in bo trajalo do 29. 1. 2017. Tožnik je glede neobstoja razloga nesposobnosti podal obširne in utemeljene ugovore, do katerih se sodišče ni opredelilo, zaradi česar je sklep nerazumljiv in pomanjkljiv. Tožniku pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni bil omogočen zagovor. Do ugovorov tožnika glede opustitve vabljenja tožnika na zagovor pred odpovedjo se sodišče ni opredelilo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je sicer izkazan obstoj terjatve, ki se nanaša na izplačilo plače za čas prekratko priznanega odpovednega roka, tožnik pa naj ne bi verjetno izkazal še nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe v skladu z 272. členom ZIZ, torej nevarnosti težko nadomestljive škode. Zaključek sodišča, da naj tožnik ne bi uspel dokazati težko nadomestljive škode, je napačen. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do nobene tožnikove konkretne utemeljitve. Tudi se ni izjasnilo ali verjame tožnikovi trditvi, da plačevanje začasnega nadomestila plače ne bo ogrozilo tožene stranke kot javnega sklada. Sodišče se tudi ni opredelilo ali verjame tožnikovi trditvi, da se bosta morala z ženo preživljati zgolj s 650,00 EUR prihodkov žene, da bo ob plačevanju tekočih stroškov privedlo do pomanjkanja sredstev za preživetje, kar predstavlja za tožnika težko nadomestljivo škodo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V izpodbijanem sklepu se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o vseh odločilnih dejstvih so iz obrazložitve sklepa razvidni in ga je mogoče preizkusiti. Vsa odločilna dejstva so bila pravilno in popolno ugotovljena, izpodbijana odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

6. Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji), ki v prvem odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po četrtem odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. list RS, št. 51/98 in naslednji), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve. Vrste začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je v tem, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Tudi v primeru začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve se uporabljata tretji in četrti odstavek 270. člena ZIZ, ki določata, da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, pri čemer se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini (razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije).

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zadostila formalnim pogojem. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti zadostila zakonskim pogojem, pravilnost izvedbe postopka podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in obstoja utemeljenega odpovednega razloga pa bo predmet odločanja o glavni stvari po izvedenem dokaznem postopku. Na podlagi doslej zbranih podatkov v spisu namreč še ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti zaključiti, da bi bila odpoved nezakonita. Zato ni mogoče pritrditi stališčem tožnika, ki jih izpostavlja v pritožbi tako glede zakonitosti odločbe Vlade RS z dne 3. 7. 2015 o razrešitvi z mesta direktorja kot tudi zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Ugotovilo pa je, da je v tej fazi postopka izkazan obstoj terjatve, ki se nanaša na izplačilo plače za čas prekratko priznanega odpovednega roka. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik izkazal obstoj verjetnosti svoje terjatve, ker tožena stranka ni upoštevala 18. člena Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest tožene stranke, ki določa, je odpovedni rok v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za uslužbence na delovnih mestih direktorja, sekretarja, svetnika in svetovalca direktorja tri mesece.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker v nadaljevanju tožnik ni izkazal pogoja, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni verjetno izkazal, da bi bila podana tudi ena izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ, na podlagi katere bi bilo potrebno izdati predlagano začasno odredbo. Tožnik je preprečitev nastanka težko nadomestljive škode izkazoval s trditvijo in predložitvijo plačilne liste žene, da se bosta morala preživljati zgolj z njenim prihodkom v višini 650,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da samo dejstvo izgube dohodka, še ne pomeni, da bo tožniku nastala nenadomestljiva škoda, saj ne gre za splošno znano dejstvo. Neutemeljena je tudi zgolj pavšalna navedba, da tožena stranka v primeru, če bi se izdana začasna odredba tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših posledic od tistih, ki bi jih utrpel sam zaradi neizdaje začasne odredbe.

9. Pritožbeno sodišče na ostale obširne pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantne (360. člen ZPP).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).