Jedro

Tožeča stranka je že v času, ko je bila zaposlena pri toženi stranki, opravljala konkurenčno dejavnost in je tudi po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki z enakim delom nadaljevala pri novem delodajalcu (pri konkurenčni družbi, katere soustanovitelj je bila). Ker ni spoštovala zaveze iz konkurenčne klavzule, ni upravičena do odškodnine zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja prihodka, kot je bila dogovorjena v individualni pogodbi o zaposlitvi (za spoštovanje konkurenčne klavzule).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je nasprotno tožena stranka dolžna nasprotno tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati 77.910,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2004 dalje do plačila, v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno plačilo dalje (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je nasprotno tožeča stranka dolžna nasprotno toženi stranki povrniti stroške tega postopka v skupnem znesku 4.085,41 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (2. točka izreka sodbe). S sklepom, ki ni pod pritožbo, je za umaknjen del tožbe v višini 116.865,51 EUR postopek ustavilo.

Nasprotno tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilno sodbo in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku nasprotno tožeče stranke ter nasprotno toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo vsebino 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, ki v četrtem odstavku 9. člena določa, da če ob prekinitvi delovnega razmerja po tej pogodbi družba uveljavlja kršitve konkurenčne klavzule, pripada direktorju odškodnina zaradi zmanjšanja možnosti pridobitve dohodka v višini zadnje mesečne bruto plače. Ker je sodišče v zadevi opr. št. I Pd 1473/2009 in Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 357/2011 delno ugodilo zahtevku M.C. d.o.o., zaradi kršitve konkurenčne klavzule in plačila škode, nasprotni tožnik vtožuje materialno nadomestilo za omejitev ustavno zagotovljenih pravic posameznika (pravice do svobodne gospodarske pobude in do svobodne izbire poslovanja), ki izvirajo iz konkurenčne klavzule oziroma konkurenčne prepovedi. V nasprotni tožbi je nasprotni tožnik opredelil tudi pravno podlago (četrti odstavek 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi) v kateri je določena pravica do odškodnine zaradi zmanjšanja možnosti pridobitve dohodkov v višini zadnje mesečne plače, za vsak mesec prepovedi dela, ki ga uveljavlja družba iz naslova konkurenčne klavzule. Glede na to, da je sodišče v zadevi opr. št. I Pd 1473/2009 in pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 357/2011 presojalo kršitev konkurenčne klavzule vezano na to pravno podlago, je povsem nerazumljiva in zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da kljub pravnomočni obsodbi toženca V.Ž. zaradi kršitve konkurenčne klavzule in iste pravne podlage, ki jo vtožuje v nasprotni tožbi V.Ž. proti nasprotno toženi stranki, ni upravičen do vtoževanega nadomestila za zmanjšanje možnosti pridobitve dohodkov v višini zadnje mesečne bruto plače za vsak mesec prepovedi dela. Če sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da v zahtevku po nasprotni tožbi niso izpolnjeni pogoji iz 9. člena individualne pogodbe o zaposlitvi, tudi ne morejo biti izpolnjeni pogoji za kršitev konkurenčne klavzule v pravnomočno razsojeni zadevi opr. št. I Pd 1473/2009. Tako je podana kršitev ustavnih načel, saj je sodba v škodo šibkejše stranke, to je delavca, ki se mu prepoveduje svobodna gospodarska pobuda, in se ga še kaznuje brez vsake pravne podlage. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-51/90, ki bi jo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, še toliko bolj pa upoštevati načelo pravičnosti. Navaja, da se sodišče ni z ničemer opredelilo do razlage pogodbe, ki sta jo podali njeni pogodbeni stranki in v ničemer ne pojasni, zakaj določilo četrtega odstavka 9. člena individualne pogodbe za sodišče ne obstaja in ne velja. Sodba sodišča prve stopnje nasprotnemu tožniku ne pojasni, zakaj kljub nespornim ugotovitvam sodišča, da ga M.C. d.o.o. ni obvestil, da mu prepoveduje kakršnokoli delo in da je bila konkurenčna klavzula mišljena kot obojestranska zaveza, da je moral M.C. d.o.o. ob uveljavitvi konkurenčne prepovedi plačati odškodnino, ni pa upravičen do vtoževanega nadomestila bruto plač, ki jih potrebuje za preživetje. Zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker sodišče ni upoštevalo celotne konkurenčne klavzule, torej 9. člena predmetne pogodbe od prvega do vključno četrtega odstavka kot enovite pravne podlage za tožbo in nasprotno tožbo. Tolmačenje sodišča prve stopnje, da za odločanje v predmetni zadevi ni potrebno presojati izplačila nadomestila dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi, ki bi ga morala nasprotno tožena stranka ponuditi nasprotno tožeči stranki in tudi izplačati že v trenutku prenehanja delovnega razmerja in dejstvo, da je sodišče toženi stranki ob predpostavki, da je nasprotno tožeča stranka kršila konkurenčno prepoved in konkurenčno klavzulo prisodilo plačilo škode, sodišče pa nasprotnemu tožniku ne prizna niti eur-o nadomestila za upoštevanje konkurenčne klavzule, prestavlja tako bistveno razliko med obveznostmi obeh strank, ki ni v skladu z določilom 12. člena Obligacijskega zakonika. Pritožbenemu sodišču tudi predlaga, da odločitev o stroških razveljavi oziroma v spremenjeni sodbi upošteva, da je nasprotni tožnik v celoti uspel v pravdi ter mu v skladu z določili ZPP prisodi tudi potrebne pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

Nasprotno tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Navaja, da je nasprotni tožnik, kot je bilo ugotovljeno v postopku opr. št. Pdp 357/2011 kršil najmanj konkurenčno prepoved, ker je zavestno in aktivno nasprotno toženi stranki povzročil škodo s tem, da ji je odpeljal stranke, je povsem jasno, da gre v navedenem sporu za drugačno pravno in dejansko podlago kot v konkretnem primeru, zato sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča ne opravičuje tožbenega zahtevka nasprotnega tožnika. Dejstvo je, da je nasprotni tožnik tudi po prenehanju delovnega razmerja pri nasprotno toženi stranki nadaljeval z enakim delom pri novem delodajalcu, družbi Ž.C. d.o.o., katere registrirane dejavnosti so bile praktično identične dejavnosti nasprotno tožene stranke. Nasprotno tožena stranka zoper nasprotnega tožnika konkurenčne klavzule v smislu prepovedi dela ni uveljavljala in nasprotni tožnik v predmetnem postopku ni predložil nobenega dokumenta iz katerega bi izhajalo, da je nasprotno tožena stranka zoper njega uveljavljala konkurenčno klavzulo niti ni predložil dokazil, s katerih bi izhajalo, da naj bi bile njegove zmožnosti za zaposlitev in pridobivanje zaslužka zaradi ravnanja nasprotno toženke zmanjšane. Prav nasprotno, nasprotni tožnik je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri nasprotni toženki znova zaposlen, nadaljeval je z enakim delom kot poprej, pri konkurenčni družbi Ž.C. d.o.o. , katere ustanovitelj je bil. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo tudi vse bistvene dokaze. Podana pa tudi ni bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. V sodbi so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni in niso med seboj v nasprotju. Iz sodbe jasno izhaja, zakaj je sodišče po izvedenih dokazih sprejelo navedeno odločitev.

Nasprotno tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino (po četrtem odstavku 9. člena individualne pogodbe) zaradi zmanjšanja možnosti pridobitve dohodkov v višini zadnje mesečne bruto plače, ki bi jo uveljavlja družba iz naslova konkurenčne klavzule. Za odločitev, ali je delavec upravičen do odškodnine zaradi konkurenčne klavzule, je po zaključku pritožbenega sodišča bistveno, ali se je tožnik ravnal po konkurenčni klavzuli. V tem individualnem delovnem sporu je bilo ugotovljeno, da je bil nasprotni tožnik še v času delovnega razmerja pri nasprotno toženi stranki eden od ustanoviteljev firme Ž.C. d.o.o. ter je bilo njegovo delovanje ključno, da so se stranke nasprotno tožene stranke preusmerile h konkurenčni družbi. Nasprotno tožeča stranka je v času, ko je bila še zaposlena pri nasprotno toženi stranki opravljala konkurenčno dejavnost, zato ji je bilo s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1473/2009 z dne 17. 2. 2011 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 357/2011 z dne 15. 9. 2011 naloženo, da je dolžna plačati znesek 37.425,00 EUR za povzročeno škodo iz naslova kršenja konkurenčne klavzule po tretjem odstavku 9. člena individualne pogodbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v predmetnem sporu pa izhaja, da se je nasprotno tožeča stranka zaposlila v podjetju katerega ustanovitelj je bila (Ž.C. d.o.o.). Ker gre za enakovrstno dejavnost je torej kršena določba četrtega odstavka 9. člena pogodbe in iz tega razloga nasprotno tožeči stranki odškodnina zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka ne pripada.

V primeru konkurenčne klavzule (pogodbene obveznosti) in denarnem nadomestilu za spoštovanje te klavzule, gre za poseben dogovor o prepovedi delavčeve konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, ki je posledica upravičene težnje delodajalca o omejevanju konkurence in ima izhodišče v 74. členu Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-1 in nadaljnji). Delavec na drugi strani s takšno klavzulo pod določenimi pogoji in prostovoljno pristane na začasno omejitev pravice do proste izbire zaposlitve, zaradi česar mu mora pripadati ustrezno materialno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule na strani delodajalca je torej zaščita njegovih upravičenih interesov in preprečevanje nastanka škode, če bi delavec, ki je pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobil tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in zveze, po prenehanju delovnega razmerja začel opravljati konkurenčno dejavnost. Potencialna nevarnost takšne škode in s tem upravičen interes zaščite delodajalca nastopi takoj po prenehanju delovnega razmerja. Zaradi takojšnje uveljavitve delodajalčeve zaščite in na drugi strani varstva delavca je dogovorjeno tudi istočasno ustrezno nadomestilo.

Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, s katerimi se strinja tudi pritožbeno sodišče, in sicer da nasprotno tožena stranka ni omejevala nasprotno tožečo stranko glede svobodne podjetniške pobude in konkurenčne klavzule v smislu prepovedi dela ni uveljavljala, zato je imela nasprotno tožeča stranka vse možnosti opravljati delo in dosegati zaslužek v polni višini glede na svoje znanje in izkušnje. Prav nasprotno je nasprotno tožeča stranka že v času, ko je bila zaposlena pri toženi stranki opravljala konkurenčno dejavnost in je tudi po prenehanju delovnega razmerja pri nasprotno toženi stranki z enakim delom nadaljevala pri novem delodajalcu (pri konkurenčni družbi Ž.C. d.o.o., katere soustanovitelj je bila), zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi odškodnine za konkurenčno prepoved utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotno tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev o obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako nasprotno tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravo upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, nasprotno tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, nasprotno tožena stranka pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).