Jedro

Za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ne zadošča, da je izkazano objektivno slabo finančno stanje dolžnika (objektivna nevarnost - stanje), temveč tudi ravnanje dolžnika (subjektivna nevarnost - delovanje), ki kaže na bodočo onemogočeno ali oteženo uveljavitev terjatve. Objektivno slabega finančnega stanja in s tem objektivno slabih možnosti za izterjavo ni mogoče opredeliti za dolžnikovo aktivno onemogočanje izterjave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero se toženi stranki prepoveduje odtujiti ali obremeniti njen do 93/100-in solastni delež na par.štev. 1717/16, ki je vpisana v vl.št. 2548 k.o. Bežigrad z vknjižbo te prepovedi v zemljiško knjigo ter veljavnostjo do pravnomočnosti sodnega postopka.

Tožeča stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, ki ga izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Pritožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni z ničemer verjetno izkazal nevarnosti po členu 270/2 ZIZ, zato ker le pavšalno navaja, da obstaja bojazen, da bo toženka poslovno stavbo odtujila ali obremenila. V predlogu za izdajo začasne odredbe res ni mogel dokazovati verjetne nevarnosti drugače kot z zaslišanjem strank, kajti ustrezna bonitetna dokazila bivše APP z dne 29.1.2002, podatke o podjetju Gospodarske zbornice Slovenije, predvsem pa letno poročilo za leto 2000 in prilogo k računovodskim izkazom z dne 27.5.2004, je šele prejel in jih tudi prilaga k pritožbi. Iz vsebine podatkov o boniteti poslovanja za leto 2000 je razvidno, da je imela toženka v letu 2002 dva zaposlena in 3.076.000,00 SIT izgube. Tudi ostali podatki in kazalniki kažejo na katastrofalno poslovanje toženke. Iz podatkov GZS je razvidno, da družba sedaj nima zaposlenih, iz podatkov AJPES računovodskih izkazov za leto 2003 pa ponovno izhaja, da družba nima zaposlenih in da je v poslovnem letu pridelala za 4.780.000,00 SIT izgube. Če bi sodišče zaslišalo tožnika in direktorja tožene stranke, bi lahko prišlo do zaključka, da so trditve pritožnika glede nevarnosti odtujevanja oziroma obremenjevanja v celoti utemeljene. Po mnenju pritožnika je sklep o zavrnitvi predloga preuranjen zaradi tega, ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede na računovodske izkaze za leto 2003 vztraja pri tem, da je izkazal verjetnost, glede na pritožbi priložene listine, da tožena stranka ne bi pretrpela nobene škode.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo glede izpolnitve pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve na podlagi 270. in 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98, 15/2002 in 75/2002).

Skladno s 1. odstavkom 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94 in 63/03) lahko sodišče v individualnem delovnem sporu med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Če predlaga izdajo začasne odredbe stranka, pa mora sodišče o predlogu odločiti brez odlašanja, vendar najkasneje v treh dneh. V obravnavani zadevi je tožeča stranka dne 19.5.2004 predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve na podlagi 270. in 271. člena ZIZ. Zato je sodišče prve stopnje v roku, določenem v 2. odstavku 19. člena ZDSS, odločilo o predlogu in utemeljeno zaključilo, da ni izpolnjen pogoj po 2. odstavku 270. člena ZIZ.

Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnik ni z ničemer verjetno izkazal nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožnik v predlogu zgolj pavšalno trdi, da obstaja bojazen, da bo toženka svoje edino premoženje, to je poslovno stavbo odtujila in obremenila.

Po 2. odstavku 270. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Da je izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 270. člena ZIZ ne zadošča, da ima tožena stranka blokiran račun in da "prodaja premoženje". Potrebno je še, da je takšen način razpolaganja s premoženjem vzrok za obstoj nevarnosti, da tožeča stranka svoje terjatve ne bo mogla izterjati oziroma, da bo izterjava otežena. Torej za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve ne zadošča, da je izkazano objektivno slabo finančno stanje (objektivna nevarnost - stanje), temveč tudi dejstvo ravnanja dolžnika (subjektivna nevarnost - delovanje), ki kaže na bodočo onemogočeno ali oteženo uveljavitev terjatve. Objektivno slabo finančno stanje in s tem objektivne slabe možnosti za izterjavo samo po sebi torej ni mogoče opredeliti za dolžnikovo aktivno onemogočanje izterjave. To pa pomeni, da zatrjevanja prezadolženost dolžnika lahko sicer predstavlja objektivno nevarnost za uspešnost bodoče izvršbe, vendar pa za izdajo predlagane začasne odredbe ne zadošča. Predlagatelj je dolžan izkazati nevarnost aktivnega delovanja nasprotne stranke v smeri onemogočanja in oteževanja izterjave, tega pa v obravnavanem primeru ni storil. Glede na navedeno pravno razlogovanje so povsem pravno nepomembne tudi k pritožbi priložene listine, ki izkazujejo le slabo finančno stanje tožene stranke (objektivna nevarnost), ne pa aktivnega delovanja dolžnika, ki bi vplivalo na takšno razpolaganje s premoženjem, da bi onemogočilo izterjavo.

Poleg tega pa ti dokazi predstavljajo pritožbeno novoto, ki bi jo pritožbeno sodišče lahko upoštevalo le, če bi predlagatelj začasne odredbe izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti že pred tem - v konkretnem primeru že s predlogom za izdajo začasne odredbe (337. člen ZPP). Pritožbena trditev, da teh dokazil pritožnik ni mogel predložiti prej, je pravno neupoštevna, saj gre za listine, iz katerih izhaja slabo finančno stanje tožene stranke v letih od 2000 do 2003. To pa pomeni, da bi jih tožnik lahko predložil že prej oziroma vsaj ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe.

V obravnavani zadevi tudi ni izpolnjen pogoj po 3. odstavku 270. člena ZIZ, ki določa, da upnik sicer ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo. Ker se v postopku zavarovanja na podlagi 15. in 239. člena ZIZ smiselno uporabljajo pravila ZPP, se okoliščina, da naj bi dolžnik, s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, upošteva takrat, ko upnik to sicer zatrjuje, vendar zgolj zatrjevanje ne zadošča, ampak mora navesti tudi dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti. V obravnavani zadevi pa upnik razen trditve, da s predlagano začasno odredbo tožena stranka ne bi pretrpela škode v smislu 270. in 271. člena ZIZ, ker bi se omejila le pravica razpolagaja, ni pojasnil, zakaj omejitev razpolaganja z nepremičnino dolžniku ne more škodovati.

Glede na navedeno v obravnavani zadevi nista izpolnjena pogoja niti po 2. odstavku niti po 3. odstavku 270. člena ZIZ. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker pritožnik s pritožbo v pritožbenem postopku ni bil uspešen, je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. v zvezi s 154. členom ZPP odločilo, da krije sam svoje stroške pritožbe.