Jedro

Toženec je kot povzročitelj obremenitve subjekt ravnanja z odpadki in obvezno vključen v sistem ravnanja z odpadki ter so določbe navedenega Odloka zanj obvezujoče. Oddaljenost objekta od posameznih zabojnikov pri tem ni odločilna in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec je kot povzročitelj obremenitev dolžan plačevati stroške za ravnanje z odpadki, njegova obveznost plačila pa nastane že ob dejstvu, da tožeča stranka kot izvajalec opravlja storitve ravnanja z odpadki na območju, na katerem toženec stanuje. Stališča tožene stranke, da je oddaljenost od zabojnikov bistvenega pomena, razlaga Odloka ne potrjuje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 100733/2015 z dne 17. 9. 2015 za glavnico v višini 61,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2015 do plačila. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 70,17 EUR v roku 8 dni od prejema prvostopne sodbe.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno razlagalo določbe Odloka o izvajanju gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov in gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave in odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Mestne občine Novo mesto (Odlok), ko ni upoštevalo kot relevantne oddaljenosti od zbirnega mesta. Ta je namreč bistvenega pomena, saj uporabnik lahko koristi zabojnike le, če se nahajajo v primerni oddaljenosti. Tožeča stranka storitev ne more avtomatično zaračunavati že zato, ker je toženčeva zidanica z Odlokom vključena v sistem zbiranja in odlaganja odpadkov. Tožeča stranka bi morala zagotoviti tako infrastrukturo, da bi uporabniki te storitve lahko uporabljali. Toženčeva zidanica se nahaja dobrih 250 m od mesta, kjer je postavljen zabojnik za mešane komunalne odpadke, dodatnih 100 m nižje pa je postavljen še ekološki otok. Zaradi te razdalje tožeča stranka storitev za toženca ne opravlja in jih ni upravičena zaračunavati. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je napačno razlagalo Odlok. Hkrati je zagrešilo tudi kršitev postopka, ko je zaključek, da oddaljenost od zbirnega mesta za odločitev ni bistvena, podkrepilo z ugotovitvijo, da več kot polovica mesečno obračunanih stroškov nima nobene povezave z oddaljenostjo od prvega zbirnega mesta. Ta ugotovitev je protispisna, saj to iz listin ne izhaja. Tudi stroška obdelave in odlaganja odpadkov se nanašata na iste odpadke, ki so predmet odvoza. Sodišče bi moralo vsaj v tistem delu, ki se nanaša na odvoz, obdelavo in odlaganje odpadkov, tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, v katerem je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva: - toženec je lastnik nepremičnine - zidanice na naslovu V., ki se nahaja na območju, na katerem tožnica izvaja javno službo ravnanja z odpadki v smislu določb Odloka o izvajanju gospodarske javne službe zbiranja in prevoza komunalnih odpadkov in gospodarske javne službe odlaganja ostankov predelave ali odstranjevanja komunalnih odpadkov na območju Mestne občine Novo mesto (Odlok); - toženec je oseba, pri kateri nastajajo odpadki, zato ima položaj povzročitelja obremenitev v smislu določb navedenega Odloka; - tožnikov objekt se nahaja dobrih 250 m od mesta, kjer je postavljen zbiralnik za mešane komunalne odpadke, dodatnih 100 m nižje od tožnikove zidanice pa je postavljen še ekološki otok za ločeno zbiranje komunalnih odpadkov.

6. Teh dejanskih ugotovitev toženec s pritožbo zoper sodbo v sporu majhne vrednosti ne more izpodbijati. Upoštevajoč pravkar povzeta odločilna dejstva je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo relevantne določbe navedenega Odloka. Toženec je kot povzročitelj obremenitve subjekt ravnanja z odpadki in obvezno vključen v sistem ravnanja z odpadki ter so določbe navedenega Odloka zanj obvezujoče (prvi odstavek 13. člena Odloka). Oddaljenost objekta od posameznih zabojnikov pri tem ni odločilna in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Toženec je kot povzročitelj obremenitev dolžan plačevati stroške za ravnanje z odpadki, njegova obveznost plačila pa nastane že ob dejstvu, da tožeča stranka kot izvajalec opravlja storitve ravnanja z odpadki na območju, na katerem toženec stanuje (34. v zvezi s 46. členom Odloka). Stališče tožene stranke, da je oddaljenost od zabojnikov bistvenega pomena, razlaga Odloka ne potrjuje.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je namreč podana, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Dejstvo, kolikšen delež obračunanih stroškov je povezan z oddaljenostjo od prvega zbirnega mesta, glede na vsebino Odloka ni pravno relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku.

8. Ker po povedanem v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne tisti, na katere višje sodišče pazi v okviru uradnega preizkusa, je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.