Jedro

Prometno nesrečo ZVCP (Ur. l. RS 30/1998, veljaven v času nezgode) v 81. točki prvega odstavka 19. člena (pomen izrazov) opredeljuje kot nesrečo na javni cesti in nekategorizirani cesti, ki je dana v uporabo za cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej ena ali več oseb umrlo, bilo telesno poškodovanih ali je nastala materialna škoda. Status in kategorizacijo javnih cest določa Zakon o javnih cestah (ZJC). Ta kot nekategorizirane ceste (3. točka prvega odstavka 14. člena) opredeljuje vsako prometno površino, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine (gozdne ceste, dovozne ceste in pristopi do objektov ter zemljišč, funkcionalne prometne površine ob objektih, avtobusne postaje, ceste v zasebni lasti in podobne). Gozdno pot, na katero je zavila tožnica, je tako moč uvrstiti med nekategorizirane ceste, dane v uporabo za cestni promet.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnica upravičena do zavarovalnine zaradi škodnega dogodka z dne 06.07.2004, na podlagi zavarovalne pogodbe AO plus št. z dne 16.07.2003, sklenjene med J.K. in toženko v korist tožnice kot zavarovanke.

Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede poteka škodnega dogodka in nastanka poškodb, saj do telesnih poškodb tožnice ni prišlo v prometni nesreči (med vožnjo), prav tako pa za škodni dogodek ni kriva tožnica, saj ni kršila nobenih cestnoprometnih predpisov, temveč je bil slednji posledica zunanjega dogodka, ki ni v zvezi s prometno situacijo. Ponovno izpostavlja nasprotja v zatrjevanju tožnice glede stanja vozila v trenutku škodnega dogodka, saj po njenem mnenju iz začetnih navedb tožnice (in tudi policijskega uradnega zaznamka) izhaja, da je le-ta ob padcu drevesa sedela v vozilu, torej da ni bila več v fazi vožnje. Prav tako pa je do nezgode prišlo na gozdni potki, ki ni cesta v javni uporabi, zaradi česar ni mogoče govoriti o prometni nesreči, kot jo opredeljujejo določila Zakona o varnosti cestnega prometa. Nadalje navaja, da je utemeljitev sodišča, da je podana odgovornost tožnice, ker je bilo njeno ravnanje malomarno, materialnopravno zmotna, saj ne gre za odgovornost tožnice v zvezi z nastankom prometne nesreče, temveč je bila njena odločitev zmotna kvečjemu glede odločitve mesta parkiranja avtomobila. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da naj ob ugoditvi pritožbi sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov (vključno s pritožbenimi) s pripadki.

Tožnica v svojem odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe toženke kot neutemeljene. Navaja, da toženka v pritožbi ni obrazložila kje in na kakšen način je bilo kršeno materialno pravo, pri tem pa poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 135. člen Obligacijskega zakonika v zvezi s krivdno odgovornostjo tožnice. Kot neresnične zavrača pritožbene očitke, da je tekom postopka spreminjala oziroma prilagajala svoja zatrjevanja, saj je vse skozi zatrjevala, da je drevo padlo na njen avtomobil v trenutku, ko je vozila po gozdni poti. Ravnanje tožnice je bilo malomarno, saj je sebe spravila v nevarnost, s tem pa je prekršila temeljno načelo cestnoprometnih predpisov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naloži v plačilo tožničine stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je neutemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odst. 350. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno in zadostno ugotovilo vse za odločitev o temelju odškodninskega zahtevka relevantne okoliščine dejanske narave. Iz ugotovljenega dejanskega stanu tako izhaja, da je tožnica na dan škodnega dogodka zaradi močnega neurja s točo zapeljala z glavne ceste na relaciji ... na gozdno pot ob desni strani ceste, z namenom, da vozilo zavaruje pred točo. Ko se je tako umikala neurju, je po udarcu strele v drevo odlomljeni del drevesa padel na njeno vozilo, pri tem pa je tožnica utrpela telesne poškodbe. Neutemeljeno v tej zvezi pritožba navaja, da tekom postopka na prvi stopnji ni bilo povsem razjasnjeno, ali je v trenutku nezgode še deloval motor tožničinega vozila, ali pa je bilo le-to že povsem ustavljeno, saj naj bi tožnica o tej okoliščini spreminjala svoje trditve. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je do škodnega dogodka prišlo še med vožnjo (torej pred popolno ustavitvijo vozila), pri čemer je sledilo izpovedbi tožnice, svoje zaključke pa tudi povsem prepričljivo obrazložilo (drugi odstavek na strani 3 sodbe). Iz teh razlogov, ki jih kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče, jasno izhaja, zakaj je sodišče prve stopnje sledilo tožničini izpovedbi, pojasnjeno pa je tudi, da tožnica nikjer ni izrecno navajala, da se je v trenutku udarca drevesa že popolnoma ustavila. Tako v njenih trditvah tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni takšnih nasprotij, ki bi lahko omajale verodostojnost njene izpovedbe. Pritožbena graja zmotno ugotovljenega dejanskega stanja je, glede na obrazloženo, neutemeljena.

Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnica v predmetni zadevi vtožuje odškodnino na podlagi sklenjene zavarovalne police št. , po kateri je voznik zavarovan za škodo zaradi telesnih poškodb, po pogojih AO plus zavarovanja (AO plus 97). Na podlagi slednjih je zavarovalnica zavezana povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči (med vožnjo) z zavarovanim motornim vozilom utrpi upravičenec (1. člen pogojev). Za ugoditev tožbenemu zahtevku morata biti tako izpolnjena (predvsem) dva pogoja: 1. da je prišlo do poškodb voznika v prometni nesreči med vožnjo in 2. da je za nesrečo odgovoren voznik zavarovanega motornega vozila.

Da je do nezgode prišlo med vožnjo, izhaja že iz zgoraj obrazloženega. Neutemeljeno pritožba tudi zatrjuje, da nezgode ni šteti za prometno nesrečo po določilih Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ker je tožnica zapeljala na majhno gozdno potko, ki (po njenem mnenju) ni cesta v javni uporabi.

Prometno nesrečo ZVCP (Ur. l. RS 30/1998, veljaven v času nezgode) v 81. točki prvega odstavka 19. člena (pomen izrazov) opredeljuje kot nesrečo na javni cesti in nekategorizirani cesti, ki je dana v uporabo za cestni promet, v kateri je bilo udeleženo vsaj eno premikajoče se vozilo in je v njej ena ali več oseb umrlo, bilo telesno poškodovanih ali je nastala materialna škoda. Status in kategorizacijo javnih cest določa Zakon o javnih cestah (ZJC). Ta kot nekategorizirane ceste (3. točka prvega odstavka 14. člena) opredeljuje vsako prometno površino, ki ni kategorizirana kot javna cesta in na kateri se opravlja promet na način in pod pogoji, kot jih v skladu s predpisi o varnosti cestnega prometa določi lastnik ali od njega pooblaščeni upravljavec te prometne površine (gozdne ceste, dovozne ceste in pristopi do objektov ter zemljišč, funkcionalne prometne površine ob objektih, avtobusne postaje, ceste v zasebni lasti in podobne). Gozdno pot, na katero je zavila tožnica, je tako moč uvrstiti med nekategorizirane ceste, dane v uporabo za cestni promet. Pravilno je nadalje sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo v zvezi z odgovornostjo tožnice za nastanek prometne nesreče. Neutemeljena je v tej zvezi pritožbena graja, da tožnica ni pri tem kršila nobenih cestnoprometnih predpisov. Kot je obrazložilo prvostopenjsko sodišče, se v prometu kot dolžnostno ravnanje od voznikov pričakuje skrbnost, da ne spravljajo v nevarnost drugih, pa tudi sebe. Ravnanje tožnice, ki je zapeljala med drevesa, da bi vozilo zaščitila pred točo, je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo kot malomarno, saj bi se morala zavedati nevarnosti, ki lahko nastopijo kot posledica takšnega neurja (zraven udarca strele v drevo lahko pride do odloma vej tudi zaradi močnega vetra). Med njenim ravnanjem in nastalo škodo pa je podana tudi vzročna zveza, saj do padca odlomljenega kosa drevesa na njeno vozilo in posledično do telesnih poškodb nje same ne bi prišlo, v kolikor ne bi zavila na gozdno pot z drevesi.

Ker so v obravnavani zadevi tako podani vsi pogoji za zavarovalno kritje zavarovalnice po predmetni zavarovalni polici, je tako odločitev prvostopenjskega sodišča, da na tej osnovi obstoji temelj odškodninskega zahtevka, materialnopravno pravilna.

Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Prav tako pa sama krije svoje pritožbene stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tudi tožnica, saj z navedbami v le-tem v ničemer ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi in tako sodišče druge stopnje te stroške ne ocenjuje kot potrebne v smislu določbe 155. člena ZPP.