Jedro

Po stališču Vrhovnega sodišča tudi taka pogodbena določba, s katero se špediter zaveže, da bo ladjarju povrnil stojnino, ne spreminja njene pravne narave; stojnina je še vedno škoda, le da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala, da bo ladjarju to škodo povrnila ne glede na svojo (ne)odgovornost za njen nastanek.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek: „Tožena stranka A., d. o. o., ... je dolžna tožeči stranki D., d. o. o., ... plačati 95.825,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka na prvi in drugi stopnji v znesku 3.535,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne izteka roka za plačilo dalje.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 1.821,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora na podlagi špedicijske pogodbe tožena stranka kot naročitelj plačati tožeči stranki kot špediterju strošek, ki ga je ta imel zato, ker je ladijskemu prevozniku plačal stojnino.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), so naslednje: - Tožena stranka (naročitelj) je s tožečo stranko (špediter) sklenila špedicijsko pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka organizirala ladijski prevoz tovora iz Kopra v Conakry (Nova Gvineja). V nakladnicah je bila kot pošiljatelj navedena družba G., d. o. o. ... (23. 9. 2014 izbrisana iz sodnega registra), kot prejemnik pa B., Conakry, Nova Gvineja.

- Tovor je bil pravočasno in nepoškodovan prepeljan v namembno luko, tožena stranka je tožeči v skladu s pogodbo plačala voznino, tožeča stranka pa je toženi izročila nakladnice.

- Zaradi spora med pošiljateljem in prejemnikom le-ta tovora ni hotel prevzeti, zaradi česar je bil po gvinejskih zakonih zasežen in prodan na dražbi. Zaplet je imel za posledico, da so ladjarju nastali stroški stojnine, ki mu jih je tožeča stranka plačala, v tem sporu pa zahteva njihovo plačilo od tožene stranke kot potrebni strošek po prvem odstavku 865. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 121/2018 z dne 19. 2. 2019 dopustilo revizijo o vprašanju, ali ima v primeru sklenjene špedicijske pogodbe stojnina, ki jo prevozniku plača špediter in jo nato terja od naročnika storitve, v razmerju med špediterjem in naročnikom naravo stroška v smislu 865. člena OZ ali gre za pogodbeno odškodninsko odgovonost. 5. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je toženka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

6. Tožnica je v odgovoru na revizijo predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, toženki pa naloži v plačilo stroške odgovora.

7. Revizija je utemeljena.

8. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

9. Po določbi prvega odstavka 865. člena OZ mora naročitelj povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari. Običajno so to stroški, ki nastanejo zaradi nakladanja in razkladanja stvari, njenega skladiščenja, carinjenja, zavarovanja in podobno. Taki stroški so tesno povezani z ravnanjem s stvarjo in so pri izpolnjevanju špedicijske pogodbe običajni (primerjaj prvi odstavek 851. člena OZ).

10. Pri izpolnjevanju špedicijske pogodbe lahko nastanejo tudi kakšni za špediterja neobičajni, izredni stroški, ki so potrebni, da v interesu naročitelja opravi vse, kar je potrebno (primerjaj prvi odstavek 856. člena OZ). Vprašanje v obravnavanem primeru je, ali so taki stroški tudi stojnine, ki so nastale ladjarju, ker ni mogel pravočasno raztovoriti ladje.

11. Po ustaljeni sodni praksi stojnina ni strošek prevoza, ampak škoda, za katero mora odškodnino plačati tisti, ki jo je povzročil1, torej tisti, ki je odgovoren za zastoj pri prevozu. Res je, da to velja za prevozno pogodbo. Ni pa videti razloga, da bi bila pravna narava stojnine drugačna v razmerju med prevoznikom in tistimi, ki so mu dolžni plačati stroške prevoza, od tiste med špediterjem in naročiteljem špedicije. Glede na navedeno sodno prakso namreč prevoznik ne more špediterju kot naročniku prevoza zaračunati stojnine kot stroška iz prevozne pogodbe, ampak lahko terja njeno plačilo le kot odškodnino, torej iz naslova odgovornosti za zastoj pri prevozu. Ker je v takem primeru v razmerju do prevoznika špediter odgovoren za zastoj, gotovo ne more zahtevati od naročitelja, da mu plačano stojnino povrne kot strošek špedicije po prvem odstavku 865. člena OZ. Lahko bi jo terjal kvečjemu iz naslova odškodninske odgovornosti naročitelja.

12. V obravnavanem primeru pa se je tožeča stranka z ladjarjem dogovorila, da mu bo povrnila stojnino, razen če bi bil za zastoj odgovoren sam ladjar. Taka je bila določba 15. člena ladjarjevih splošnih pogojev kot sestavnega dela prevozne pogodbe. Tožeča stranka trdi, da je bila zato plačana stojnina zanjo strošek, ki je bil nujno potreben za izvršitev špedicijske pogodbe (med drugim s trditvijo, da imajo ladjarji običajno take splošne pogoje in izključitev take določbe ni možna). Po stališču Vrhovnega sodišča tudi taka pogodbena določba, s katero se špediter zaveže, da bo ladjarju povrnil stojnino, ne spreminja njene pravne narave; stojnina je še vedno škoda, le da se je tožeča stranka s pogodbo zavezala, da bo ladjarju to škodo povrnila ne glede na svojo (ne)odgovornost za njen nastanek. V razmerju do naročitelja špedicije, ki v obravnavanem primeru nesporno ni bil odgovoren za zastoj, ne gre za potreben strošek špedicije po prvem odstavku 865. člena OZ. Končno naročitelj sploh nima vpliva na to, kakšno prevozno pogodbo bo za njegov račun sklenil špediter. Drugače bi lahko bilo, če bi se tudi špediter z naročiteljem s pogodbo dogovoril, da mu naročitelj v takem primeru povrne škodo, ki jo je špediter povrnil prevozniku, česar pa tožeča stranka v obravnavanem primeru ni zatrjevala.

13. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na dopuščeno vprašanje. Ker je ugotovilo, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (prvi odstavek 865. člena OZ), je na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe.

14. V skladu z določbo prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi vse pravdne stroške. Odmerilo jih je upoštevaje veljavno Odvetniško tarifo in na podlagi vloženih stroškovnikov. Pri tem je za izračun stroškov do pravnomočnosti odločitve upoštevalo do takrat veljavno vrednost točke 0,459 EUR, za izračun stroškov revizijskega postopka pa 0,60 EUR. Tako odmerjeni stroški znašajo: - za postopek na prvi stopnji za nagrado odvetniku za sestavo odgovora na tožbo in pripravljalne vloge, udeležbo na dveh narokih za glavno obravnavo (na drugem z urnino), pavšalne stroške in DDV 2.607,30 EUR, - za pritožbeni postopek za nagrado odvetniku za sestavo pritožbe, pavšalne stroške in DDV 928,20 EUR, - za revizijski postopek za sodno takso za predlog za dopustitev revizije ter revizijo, upoštevaje pretežno oprostitev plačila, vsakokrat po 44,00 EUR, za nagrado odvetniku za sestavo predloga za dopustitev revizije ter revizije, stroške in DDV 1.733,00 EUR, skupaj torej 1.821,00 EUR.

15. Vrhovno sodišče je sodbo sprejelo s štirimi glasovi za in enim proti. Proti odločitvi je glasoval vrhovni sodnik Franc Seljak.

1 Glej na primer odločbe VSK Cpg 159/93, VSL I Cpg 1301/2011, VSL II Cpg 1245/2014, VSK I Cpg 97/2018.