Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato so navedeni instituti primerljivi. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP (po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca) nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Iz 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pogodbeno kazen v višini 5.000,00 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 9. 2011 dalje do plačila, na ta neto znesek pa obračunati in odvesti ustrezne dajatve in prispevke, v osmih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške predhodnega postopka v višini 228,00 EUR v osmih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.“ Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnici je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 11. 2008 s ponudbo sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je vložila tožbo in uveljavljala nezakonitost podane odpovedi. S sodbo opr. št. I Pd 2725/2008 z dne 31. 5. 2011 je sodišče ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25. 11. 2008 nezakonita, sodna odločba pa je postala pravnomočna dne 31. 8. 2011. Iz navedene sodbe izhaja, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 25. 11. 2008 nezakonita, ker ni izkazana utemeljenost odpovednega razloga in ker je bil kršen sam postopek odpovedi, zato je po mnenju tožnice izpolnjen pogoj iz 1. alinee 62. člena KP dejavnosti za zahtevek za pogodbeno kazen. V navedeni sodbi je sodišče obrazložilo (stran 6 sodbe), da ni izkazana utemeljenost odpovednega razloga (poslovni razlog), to je prenehanje potreb po delu tožnice in da je tožena stranka kršila postopek odpovedi (in s tem storila bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršila pravice tožnice), ker tožnici ni vročila pisnega odpravka potrjenega sklepa o imenovanju nove direktorice, ker je ni obvestila o datumu nastopa dela nove direktorice in ker ji ni vročila obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Termin „poslovni razlog“ je nadomestil termin „presežni delavec“ iz ZDR/90. V času veljavnosti ZDR/90 pa je bila sklenjena tudi Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, ki je zaradi tega uporabila termin „presežni delavec“. Po ustaljeni sodni praksi novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah (npr. sodba VSRS opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007 itd.). Odpoved iz poslovnega razloga predstavlja uvrstitev delavca med presežne delavce. Sklepanje sodišča, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 25. 11. 2008 ne pomeni, da je bila tožnica uvrščena med presežne delavce, je materialno pravno zmotno, sodišče pa tudi ne pove, kaj pa naj bi potem predstavljala odpoved iz poslovnega razloga, če ne določitev presežnega delavca.

Sodišče prve stopnje je tudi napačno prebralo sodbo opr. št. I Pd 2725/2008 glede imenovanja nove direktorice. Iz te sodbe izhaja, da je bila nova direktorica imenovana z dnem 26. 8. 2008, čeprav svet takšnega sklepa ni potrdil na nobeni od svojih sej, svet zavoda pa tudi ni sprejel sklepa o njenem imenovanju na funkcijo z dnem 3. 11. 2008 (stran 5). Tožnica je bila imenovana na funkcijo v.d. direktorice prav tako z dnem 26. 8. 2008, torej istega dne, kot je bila imenovana nova direktorica. Stališče sodišča prve stopnje, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi ob imenovanju nove direktorice, je v nasprotju z listinami v spisu, s čimer je sodišče bistveno kršilo določbe postopka.

Tudi v nadaljevanju je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka, ko je „ugotovilo“, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnici pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 8. 2008 odpovedala. Sodišče prve stopnje je praktično potrdilo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2008, čeprav iz pravnomočne sodbe I Pd 2725/2008 z dne 31. 5. 2011 izhaja, da je bila navedena odpoved nezakonita. S tem je sodišče odločalo o zadevi (sicer kot o predhodnem vprašanju), o kateri je bilo (kot o glavni stvari) že pravnomočno odločeno in odločilo diametralno nasprotno. Sodišče je glede predhodnih vprašanj vezano na pravnomočne odločitve o teh vprašanjih kot o glavni stvari. Po mnenju tožnice se sodišče pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni ne more in ne sme spuščati v pravnomočno odločitev sodišča o nezakonitosti odpovedi. Če je bila s pravnomočno sodbo ugotovljena nezakonitost odpovedi, takšna sodba zavezuje sodišče tudi glede zahtevka o plačilu pogodbene kazni.

Po mnenju tožnice je edino pravno vprašanje, za katerega še ne obstaja sodna praksa, vprašanje, ali je delavec upravičen do plačila pogodbene kazni, če mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi in hkrati ponujena nova pogodba, ki jo je sprejel, oziroma ali je delavec upravičen do plačila pogodbene kazni, če mu delovno razmerje na podlagi nezakonite odpovedi ni prenehalo. Po mnenju tožnice določba 62. člena KP za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije zajema tako primere, ko je delavcu prenehalo delovno razmerje (2. alinea), kot primere, ko delavcu ni prenehalo delovno razmerje (1. alinea). Enako določbo glede pogodbene kazni ima npr. tudi Kolektivna pogodba za zaposlene v zdravstveni negi (73. člen). V 1. alinei 1. odstavka 62. člena KP dejavnosti ni določeno, da bi bil delavec upravičen do pogodbene kazni le, če bi mu v posledici nezakonite uvrstitve med presežke ali v primeru bistvenih kršitev določb postopka tudi prenehalo delovno razmerje. KP za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije torej pravice do pogodbene kazni ne veže na prenehanje delovnega razmerja zaradi odpovedi. Tožena stranka je tožnici izdala nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 11. 2008, na podlagi katere je tožnica opravljala funkcijo v.d. direktorice, hkrati pa ji je ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto medicinska sestra - vodja tima, čeprav tožnice na tem delovnem mestu ni videla in je tudi ni potrebovala. Ker pa je šlo sicer za ustrezno zaposlitev, je bila tožnica primorana novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisati, saj bi ji sicer, pri starosti 54 let, prenehalo delovno razmerje brez pravic na zavodu za zaposlovanje. Ta nezakonita odpoved je predstavljala šikanozno in nezakonito ravnanje tožene stranke, tožnici je nastala škoda zaradi takšnega ravnanja. Smisel pogodbene kazni pa je povrnitev škode zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca, ker je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke, ali so bile pri določanju presežnih delavcev storjene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca, ali pa, če je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način. Tožena stranka je zato dolžna plačati tožnici pogodbeno kazen po 62. členu KP za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije. Iz navedenih razlogov je izpodbijana sodba nepravilna, nepravilna je tudi glede odločitve o stroških.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbeni preizkus pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne pravne presoje nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo napačno odločitev.

5. V obravnavani zadevi tožnica zahteva plačilo pogodbene kazni na podlagi določbe 62. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/1994 s spremembami in dopolnitvami – v nadaljevanju KP), po kateri delavcu pripada pogodbena kazen, kadar je s pravnomočno odločbo sodišča ugotovljeno: - da je bil delavec nezakonito uvrščen med presežke ali da so bile pri določanju presežnih delavcev strojene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca; - da je delavcu delovno razmerje prenehalo na nezakonit način.

Pogodbena kazen znaša 5 povprečnih mesečnih neto plač v zavodu za zadnje tri mesece pred pravnomočnostjo sodbe.

6. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo in pri odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, so naslednja: - tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki kot direktorica, nato pa kot vršilka dolžnosti direktorice od 26. 8. 2007 dalje za določen čas enega leta in ponovno za obdobje od 26. 8. 2008 dalje za čas do imenovanja novega direktorja; - tožena stranka je tožnici 25. 11. 2008 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe za delovno mesto medicinska sestra – vodja tima, ki jo je tožnica dne 10. 12. 2008 podpisala, obenem pa je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vložila tožbo v zvezi s podano odpovedjo; - tožnica je v sodnem sporu uspela, saj je sodišče prve stopnje s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 2725/2008 z dne 31. 5. 2011 razsodilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zato jo je razveljavilo, tožnici pa prisodilo odškodnino (za premoženjsko in nepremoženjsko škodo); - na podlagi navedene pravnomočne odločbe je tožnica zahtevala plačilo pogodbene kazni po 1. alineji prvega odstavka 62. člena KP.

7. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo z utemeljitvijo, da niso izpolnjeni pogoji po 1. alineji prvega odstavka 62. člena KP. Štelo je, da v tožničinem primeru ni šlo za primer oziroma postopek reševanja presežkov in da tožnica ni bila uvrščena med presežne delavce, ampak je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ki naj bi bil dogovorjen že s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 8. 2008. Tožena stranka naj bi, kot je navedlo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve, ravnala pravilno, ko je tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala po imenovanju nove direktorice, saj je bilo to določeno že v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala in se strinjala, da bo na delovnem mestu v. d. direktorice do imenovanja nove direktorice. Po stališču sodišča prve stopnje (10. točka obrazložitve sodbe) prenehanje potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov v organizaciji oziroma pri delodajalcu po Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 – ZDR/90) ni identično redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., ZDR), ki naj bi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela po pogodbi o zaposlitvi določal širše (ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni razlogi), zlasti pa ureditev po ZDR/90 ni enaka odpovedi pogodbe s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 90. členu ZDR. Ker tožnica po oceni prvostopenjskega sodišča ni bila niti nezakonito uvrščena med presežke niti niso bile pri določanju presežnih delavcev storjene bistvene kršitve določb postopka in bistveno kršene pravice delavca, kot določa 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP, ni pravne podlage za izplačilo pogodbene kazni.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da so stališča sodišča prve stopnje zmotna. O zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je bilo odločeno s pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo ugotovljeno, da za redno odpoved ni bilo utemeljenega poslovnega razloga in da postopek v zvezi s podano redno odpovedjo ni potekal zakonito, zaradi česar je bila ugotovljena njena nezakonitost. Zato ni sprejemljivo drugačno stališče sodišča prve stopnje v obravnavanem individualnem delovnem sporu (da naj bi tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnici pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto v. d. direktorice odpovedala po imenovanju nove direktorice, saj je bilo to določeno že v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala in se strinjala, da bo na delovnem mestu v. d. direktorice do imenovanja nove direktorice), saj je sodišče glede predhodnih vprašanj vezano na pravnomočne odločitve o teh vprašanjih kot o glavni stvari, pri odločanju o zahtevku za plačilo pogodbene kazni pa se ne more in ne sme spuščati v pravnomočno odločitev sodišča o nezakonitosti odpovedi, kot pravilno izpostavlja pritožba.

Pritožbi je potrebno pritrditi tudi glede primerjave med ureditvijo reševanja presežnih delavcev po ZDR/90 in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po ZDR, saj je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da prenehanje potreb po delavcu zaradi operativnih razlogov po ZDR/90 ne predstavlja poslovnega razloga za odpoved po ZDR. Gre za podobne institute in razloge za prenehanje pogodbe o zaposlitvi (delovnega razmerja), na podoben način, ki ustreza sedanji odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, pa so se reševali problemi presežnih delavcev tudi s prerazporeditvami delavcev na druga delovna mesta (v okviru organizacije ali pri drugih delodajalcih). Zato ni nobenega dvoma o tem, da so navedeni instituti primerljivi. O tem vprašanju je bilo v sodni praksi že zavzeto stališče, npr. tudi v odločbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 429/2006 z dne 27. 2. 2007, v kateri je med drugim navedeno, da je ZDR/90 v 29. členu opredelil operativne razloge za prenehanje delovnega razmerja skoraj enako kot ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena in da je razlog za prenehanje oz. odpoved pogodbe podoben in primerljiv. Na navedeno sodbo se utemeljeno sklicuje tudi pritožba, ki izpostavlja stališče, da novi ZDR ni razveljavil obstoječe avtonomne ureditve v kolektivnih pogodbah. Upoštevajoč navedeno stališče je potrebno tudi določbe KP o pogojih, pod katerimi je delodajalec delavcu dolžan plačati pogodbeno kazen, razlagati ob upoštevanju primerljivih starih in novih institutov. To pa pomeni, da se 1. alineja prvega odstavka 62. člena KP nanaša na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

9. Za odločitev v tem sporu je, kot pravilno izpostavlja pritožba, bistveno vprašanje, ali je delavec upravičen do pogodbene kazni po 1. alineji 1. odstavka 62. člena KP tudi v primeru, ko mu delovno razmerje ne preneha, ampak mu delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče meni, da je po 1. alineji prvega odstavka 62. člena KP ob pogojih, ki so v tej določbi zapisani, do pogodbene kazni upravičen tudi delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito odpovedana iz poslovnega razloga, čeprav mu delovno razmerje ni prenehalo. Res je sicer, da je večina kolektivnih pogodb, ki so veljale v času veljavnosti ZDR/90, vključno s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti iz leta 1997, vsebovala določbe o pogodbeni kazni (ali pavšalni odškodnini), po katerih je bila dogovorjena pravica delavca do pogodbene kazni le v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo. Glede na vsebino 62. člena KP pa je očitno, da je ureditev v KP dejavnosti zdravstva in socialnega varstva Slovenije ugodnejša za delavce. Iz te določbe izhaja, da je delavec v vsakem primeru upravičen do pogodbene kazni, če mu je nezakonito prenehala pogodba o zaposlitvi, iz poslovnega ali kakšnega drugega razloga (2. alineja), če pa so izpolnjeni pogoji iz 1. alineje in gre za nezakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (bodisi zaradi tega, ker utemeljen poslovni razlog ni dokazan, ali pa zato, ker je bil kršen postopek v zvezi z odpovedjo), pa je do pogodbene kazni upravičen tudi, če mu je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi nezakonite odpovedi, vendar pa je sprejel ponujeno drugo zaposlitev. To pa pomeni, da je do pogodbene kazni po 1. alineji 62. člena KP upravičena tudi tožnica, ki ji je pogodba o zaposlitvi nezakonito prenehala zaradi nezakonite redne odpovedi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, kar je bilo ugotovljeno s pravnomočno sodbo.

10. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pravno presojo sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zavrnilo. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, in na podlagi 355. člena razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče dopolni dokazni postopek, zlasti v zvezi z višino vtoževane pogodbene kazni, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).