Jedro

Tožbeni razlogi ostajajo povsem pavšalni, zato se sodišče do njih ne more podrobneje opredeliti, pripominja pa, da služnost postavitve predmetnega objekta sploh ni predmet izpodbijane odločitve, ki se nanaša zgolj na njegovo obratovanje in vzdrževanje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo A., za obremenitev lastninske pravice z ustanovitvijo trajne služnosti v javno korist na nepremičninah parc. št. 234/1 in 234/2, obe k.o. ..., zoper B. (prva točka izreka), zavrnil zahtevo istega upravičenca za obremenitev lastninske pravice z ustanovitvijo trajne služnosti v javno korist na navedenih nepremičninah v delu, ki se nanaša na čas služnosti kot trajne, na gradnjo in postavitev (druga točka izreka) ter v korist istega služnostnega upravičenca na navedenih nepremičninah do celote, za čas obratovanja javnega elektronskega komunikacijskega omrežja, ustanovil nepravo stvarno služnost obratovanja in vzdrževanja javnega elektronskega komunikacijskega omrežja ter pripadajoče infrastrukture, vključno z dostopom do javnega elektronskega komunikacijskega omrežja ter pripadajoče infrastrukture za potrebe njihovega obratovanja in vzdrževanja, pri čemer že postavljeno javno elektronsko komunikacijsko omrežje ter pripadajoča infrastruktura obsega bazno postajo za sprejem in oddajanje signala mobilnih komunikacij z antenskimi nosilci in antenami, podatkovnimi in elektroenergetskimi povezavami, ki se nahajajo v zabojniku na kovinski konstrukciji na 28,60 m2 strešne površine na strehi objekta, ki stoji na navedenih nepremičninah (tretja točka izreka). Poleg tega je odločil, da pomeni ta odločba podlago za vpis navedene služnostne pravice v zemljiško knjigo (četrta točka izreka), da je na podlagi odločbe dopustna skupna uporaba komunikacijskega objekta s strani služnostnega upravičenca ter drugih fizičnih in pravnih oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja v skladu z ZEKom-1 (peta točka izreka) ter da bo o stroških postopka odločil s posebnim sklepom (šesta točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je razlastitveni zavezanec fizična ali pravna oseba, ki ima v lasti nepremičnino, ki je predmet razlastitve. Ker je lastnica predmetnih nepremičnin tožnica, torej C., ne pa B., je organ zahtevo zoper B. zavrnil. Ker se po določbah Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) služnost ustanovi za čas obratovanja elektronskega komunikacijskega omrežja ter pripadajoče infrastrukture, ni bilo podlage niti za ustanovitev trajne služnosti. Poleg tega je javno elektronsko komunikacijsko omrežje na predmetnih nepremičninah že postavljeno, kar med strankami ni sporno, zato ni nujno potrebna niti pridobitev služnosti za gradnjo in postavitev tega omrežja oziroma infrastrukture.

3. Glede dela odločbe, s katerim je ugodil zahtevi za ustanovitev neprave stvarne služnosti na predmetnih nepremičninah, se organ sklicuje na določbe prvega odstavka 16. člena in 21. člena ZEKom-1 ter ugotavlja, da je služnostni upravičenec A. operater javnih komunikacijskih omrežij. Poleg tega je pridobitev obravnavane služnosti nujen pogoj za obratovanje in vzdrževanje elektronskega komunikacijskega omrežja, saj lokacija predmetnega objekta oziroma omrežja definira pogoje lokacij drugih komunikacijskih objektov, ki so bili postavljeni kasneje. Če bi obravnavano omrežje prenehalo delovati, bi to pomenilo izgubo signala za mobilne komunikacije za do 66,59 % populacije znotraj stavb, za nadomestitev tega omrežja pa bi bilo treba zgraditi vsaj dva nova komunikacijska objekta, pri čemer pa ni mogoče zagotoviti, da bi bilo pokrivanje območja s signalom enakovredno sedanjemu. Organ ugotavlja še, da gradnje ne bo, saj sta komunikacijsko omrežje in pripadajoča infrastruktura na strehi objekta že postavljena, tako da je velikost posega znana in je takšna, da je z njo čim manj poseženo v lastnino C.. Gre za uporabo strehe objekta, tako da izvrševanje služnosti ne bo bistveno oviralo lastnika predmetnih nepremičnin, česa takega pa v postopku nihče ni niti zatrjeval. Glede predloga za dokaz izvedencem navaja, da je ocenil, da izvedenec telekomunikacijske stroke ni potreben, saj ugotavljanje druge ustrezne lokacije za postavitev elektronskega komunikacijskega omrežja ne bi bilo dejstvo, ki bi bilo pomembno za rešitev predmetne zadeve. Nujna potrebnost predmetne lokacije izhaja iz vlog služnostnega upravičenca, organ pa brez ustreznih dokazil nima razlogov, da bi dvomil v navedbe v teh vlogah.

4. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil, pritožbi služnostnega upravičenca pa je deloma ugodil, prvo točko izreka izpodbijane odločbe odpravil ter jo nadomestil tako, da je v tretji točki izreka za besedno zvezo "do celote" dodal besedilo "in v upravljanju B. (…)". Iz obrazložitve izhaja, da Zavod za zaposlovanje na podlagi statuta in veljavne pravne ureditve med drugim tudi upravlja z državnim stvarnim premoženjem, potrebnim za izvajanje njegovih dejavnosti, to pa pomeni tudi obremenjevanje premoženja s stvarnimi pravicami. S prisilno ustanovitvijo služnosti v javno korist bo res poseženo v lastninsko pravico lastnika, to je države, vendar pa tudi v neposredno oblast, ki jo na teh nepremičninah ima oziroma izvaja zavod. Poleg tega je prvostopenjski organ zavodu omogočil sodelovanje v postopku in njegove navedbe obravnaval vsebinsko, zato drugostopenjski organ meni, da je "podana tudi stvarna legitimacija zavoda kot pasivnega subjekta služnostnega upravičenja, ki se uveljavlja" ter je zato izrek izpodbijane odločbe ustrezno spremenil. 5. Glede razlogov za ustanovitev služnosti ponavlja razloge prvostopenjskega organa in dodaja, da namestitev predmetne infrastrukture v ničemer ne ovira ali zmanjšuje funkcije in namembnosti objekta, ki je poslovna, niti služnostna zavezanka ničesar takega ni izkazala ali zatrjevala. Strinja se tudi z odločitvijo prvostopenjskega organa, da ne sledi predlogu za postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke in že navedenim razlogom dodaja, da tožnica razen navedbe, da bi lahko elektronski komunikacijski objekt zdaj stal kje drugje v okolici, saj je v okolišu kar nekaj dovolj visokih objektov, ne zatrjuje ničesar konkretnejšega, kar bi izkazovalo in utemeljevalo, da je zaradi spornega objekta bistveno ovirana pri izvrševanju lastninskih upravičenj ter da predmetni objekt bistveno ovira in vpliva na dejavnosti in naloge, ki jih izvaja zavod.

6. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka zakonske pogoje za gradnjo in postavitev telekomunikacijskega omrežja ugotavljala izključno na podlagi izjave služnostnega upravičenca. Tožnica sicer ne dvomi, da ima služnostni upravičenec že po naravi stvari veliko znanja glede postavitve posameznih objektov telekomunikacijskega omrežja, vendar bi ta dejstva moral ugotavljati upravni organ. Gre za zahtevna strokovna vprašanja, na katera lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke. Tožnica ni strokovnjak, zato je lahko v postopku le pavšalno zatrjevala, da način ugotavljanja dejstev ni ustrezen. Toženka se pri tem sploh ni ukvarjala z ugovorom, da v neposredni bližini stoji precej višja stavba, ki je po tožničinem mnenju "po naravi stvari" gotovo primernejša za gradnjo in postavitev predmetnega objekta. Poleg tega je ugotovitev, da je predmetno telekomunikacijsko omrežje že zgrajeno, po tožničinem mnenju sporna. Zaradi kršitve pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti za izgradnjo in obratovanje radijske bazne postaje z dne 13. 6. 2005 je objekt na stavbi postavljen nezakonito, B. pa je kot zakoniti upravljavec nepremičnine v lasti C. pri pristojnem sodišču vložil tudi tožbo na izstavitev izbrisnega dovolila za izbris stvarne služnosti in na odstranitev bazne postaje. Objekt tako še stoji izključno zaradi kršitve pogodbe, kar je "nedvomno pravno pomembna okoliščina za upravno odločitev v tem upravnem postopku omejitve lastninske pravice". Iz navedenih razlogov tožnica sodišču predlaga, naj odpravi tretjo, četrto in peto točko izreka prvostopenjske odločbe ter prvo točko drugostopenjske odločbe in zadevo vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponovno odločanje, poleg tega pa naj "odloči o stroških postopka v skladu z zakonom".

7. Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila. Podjetje Č. je kot pravna naslednica podjetja A., ki je v upravnem postopku nastopalo kot služnostni upravičenec, kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu vložila odgovor na tožbo, v katerem najprej navaja, da z izpodbijanima odločbama ni moglo biti poseženo v pravni položaj C., saj se z njima zasleduje javni interes, ki ga zastopa in predstavlja prav tožnica. Zato meni, da tožnica nima pravnega interesa za vložitev tožbe in predlaga njeno zavrženje. Poleg tega se opredeljuje do tožbenih navedb in meni, da so v celoti neutemeljene, saj je toženka pravilno in popolno ugotovila dejansko stanje. Pogoji za postavitev izvedenca niso bili izpolnjeni, saj tožnica ni predstavila dejstev, ki naj bi bila sporna in bi jih moral izvedenec ugotavljati. Tudi sicer meni, da uradna oseba, ki vodi postopek, ni dolžna izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, temveč le tiste, ki so ključni za odločitev. Toženka je ustrezno utemeljila zakaj postavitev izvedenca ni potrebna za odločitev v obravnavani zadevi, tožničine zadeve v zvezi s tem pa so zgolj pavšalne. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj tožbo zavrže oziroma kot neutemeljeno zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče se načeloma strinja s stališčem prizadete stranke, da C. v tej zadevi nastopa kot zaščitnik javnega interesa tako v vlogi tožnice, kot tudi toženke. Dejavnost B. namreč brez dvoma pomeni uresničevanje javnega interesa v zvezi z urejanjem trga dela (prim. npr. 74. člen Zakona o urejanju trga dela), izključno v funkciji uresničevanja tega javnega interesa pa je tudi Zavodovo upravljanje predmetnih nepremičnin. Po drugi strani ZEKom-1 v prvem odstavku 16. člena, v izrecni povezavi z odvzemom ali omejitvijo lastninske ali druge stvarne pravice pri gradnji javnih komunikacijskih omrežij, določa, da je gradnja, postavitev, obratovanje in vzdrževanje javnih komunikacijskih omrežij in pripadajoče infrastrukture v skladu s predpisi v javno korist, v javno korist pa je tudi odvzem oziroma omejitev lastninske ali druge stvarne pravice zaradi gradnje, postavitve, obratovanja ali vzdrževanja javnega telekomunikacijskega omrežja in pripadajoče infrastrukture (tretji odstavek istega člena).

10. Vendar pa to še ne pomeni, da zoper izpodbijano odločbo sploh ni mogoče sodno varstvo, kot očitno meni prizadeta stranka. Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v 18. členu tako sodno varstvo celo izrecno predvideva, zakonodajalec pa je potrebo po tehtanju različnih javnih koristi v primerih, kot je obravnavani, pripoznal s spremembo ZEKom-1, ki pa je bila uveljavljena šele 20. 8. 2017, torej po izdaji drugostopenjske odločbe v tej zadevi (peti odstavek 16. člena zdaj veljavnega ZEKom-1). V času izdaje izpodbijanih odločb veljavna pravna podlaga torej toženki (še) ni omogočala odločanja o omejitvi lastninskopravnih upravičenj C. oziroma B. kakorkoli drugače, kot da ju je štela za nosilca klasičnih lastninskopravnih upravičenj v smislu oseb zasebnega prava, ne pa zgolj v funkciji varstva javne koristi. C. se je s takim naziranjem očitno strinjala tako v vlogi tožnice, kot tudi v vlogi toženke.

11. Sodišče se strinja tudi s stališčem prizadete stranke, da zakonitost že obstoječega objekta na predmetni nepremičnini ni predmet tega postopka, kolikor pa tožbene navedbe pomenijo, da tožnica meni, da bi morala biti služnost ustanovljena v večjem obsegu kot to izhaja iz izrekov obeh izpodbijanih odločb, pa s tem očitno ne ščiti svojega pravnega interesa kot upravljavka oziroma uporabnica predmetne nepremičnine, posebej glede na to, da nasprotuje ustanovitvi služnosti v celoti.

12. Prizadeta stranka ima prav tudi glede tega, da upravnemu organu ni treba izvajati vseh dokazov, ki jih v postopku zahtevajo stranke, če ti dokazi niso pomembni za odločitev v zadevi. Organ mora tako odločitev obrazložiti, kar pa sta v obravnavani zadevi po presoji sodišča ustrezno, torej jasno, logično in prepričljivo storila tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ. Sodišče njune razloge v celoti sprejema in jih na tem mestu ne navaja ponovno (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožbeni razlogi v tem pogledu ostajajo povsem pavšalni, zato se sodišče do njih ne more podrobneje opredeliti, pripominja pa, da služnost postavitve predmetnega objekta sploh ni predmet izpodbijane odločitve, ki se - kot že rečeno - nanaša zgolj na njegovo obratovanje in vzdrževanje. Zato tudi možnosti postavitve tega objekta na drugi lokaciji, kar naj bi bila po tožbenih navedbah okoliščina, ki jo je treba ugotavljati z izvedencem, niso pomembne za odločitev.

13. V zvezi s tem se sodišče strinja tudi s stališčem drugostopenjskega organa, da v takem primeru ne gre za neugotavljanje dejanskega stanja, kot to trdi tožnica, temveč v postopku ni prišlo do nobenih navedb oziroma ugotovitev, na podlagi katerih bi organ utemeljeno podvomil v strokovne in logične navedbe prizadete stranke, in zato svojih ugotovitev ne bi mogel opreti na te navedbe. Tudi te ugotovitve sta oba organa jasno in logično obrazložila, zato tožnica tudi v tem pogledu ne more uspeti s povsem pavšalnimi navedbami o nepopolno oziroma napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

14. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica v tožbi ni izrecno predlagala izvedbe nobenih dokazov, kolikor pa je iz njenih navedb sklepati, da zahteva postavitev izvedenca telekomunikacijske stroke, je ta zahteva tudi v tožbi ostala povsem pavšalna oziroma neobrazložena. Sodišče je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

15. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.