Jedro

171. člen OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zahtevek tožeče stranke po podlagi utemeljen do 30 %.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge. Primarno predlaga spremembo sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je podana objektivna odgovornost zavarovanca toženke, ker je zabojnik težak od 120 do 150 kg in ker je moral tožnik hiteti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podana subjektivna odgovornost, vendar pa je zavarovancu toženke pripisalo premajhen delež odgovornosti. Določil Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD) in Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delavnih mestih (v nadaljevanju Pravilnik) ni v celoti upoštevalo. Zavarovanec toženke je bil o napakah seznanjen in ni poskrbel za njihovo odpravo. Dejstvo, da je tožnik moral hiteti, je sodišče upoštevalo v njegovo škodo, s čimer je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožnik je moral hiteti zaradi načina organizacije dela. Napačna je ugotovitev, da rolo ni v celoti zablokiral. Sodišče prve stopnje je s to ugotovitvijo storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, ker to iz izvedenih dokazov ne izhaja. Iz pisne izjave M. in njegovega zaslišanja izhaja, da je bil rolo močno zataknjen, preden je M. zagozdo začel odpravljati. Tožnik je šele pri tretjem poskusu uporabil večjo silo. Obstaja nasprotje med razlogi, navedenimi na tretji in peti strani sodbe, s čimer je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka. Izpoved priče M. je sodišče napačno ocenilo. Preden je M. rolo odprl, je bil že seznanjen, da se je tožnik poškodoval in je temu prilagodil način odpiranja. Odprava napak je bila dolžnost M., delavci pa glede tega niso dobili nikakršnih navodil. Za odpiranje zabojnika je M. imel veliko časa, ne pa tudi tožnik. Sodišče je napačno večji delež odgovornosti pripisalo tožniku, ker je vedel za zatikanje roloja. Opozarja, da je to vedel tudi M., ki ni poskrbel za odpravo napake. Gre za obveznost delodajalca in ne delavca. Delodajalec bi moral delavcem dati navodilo, kako ravnati v primeru zataknitve roloja, predvsem pa izvesti ukrepe, da do zatikanja roloja ne bi prišlo.

Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o podlagi uveljavljanega odškodninskega tožbenega zahtevka materialno pravo uporabilo pravilno. Po izjemno skrbni izvedbi dokaznega postopka je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in odločitev utemeljilo z razlogi, ki izhajajo iz ocenjenih dokazov. Razlogi so jasni, med seboj skladni in omogočajo preizkus sprejete odločitve.

Materialnopravno pravilna je odločitev, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo (149. člen Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi z 2. odst. 131. člena OZ). V pravni teoriji in sodni praksi velja stališče, da je stvar nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni nevarnost za nastanek škode. Gre za potencialno večjo nevarnost, ki izvira iz stvari same (glej komentar k 149. členu Obligacijskega zakonika, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba 2003, stran 851). Tožniku je škoda nastala pri dvigovanju roloja na zabojniku, pri čemer teža zabojnika sama po sebi ni imela nobenega vpliva na nastanek poškodbe. Tudi v pritožbi zatrjevana okoliščina, da je moral tožnik hiteti, ne omogoča presoje, da je tožniku škoda nastala z nevarno stvarjo.

171. člen OZ določa, da ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje pri določitvi tožnikovega soprispevka k nastali mu škodi napačno upoštevalo določbe ZVZD in Pravilnika. V izvedenih dokazih sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da je bil tožnik pri odpiranju roloja pod časovnim pritiskom, ki ga je narekoval delodajalec. Če je tožnik z delom hitel, ker je prišel na delo kasneje kot običajno, gre za okoliščino na njegovi strani in se zato njegov soprispevek ne more zmanjšati. Pri presoji tožnikovega prispevka je sodišče prve stopnje ustrezen pomen dalo ugotovljeni okoliščini, da je bil tožnik seznanjen s težavo pri odpiranju roloja in da bi rolo lahko odprl brez poškodbe, če se dela ne bi lotil z jezo in na silo. K takemu sklepanju je sodišče vodila ugotovitev, da je tožnikov sodelavec kasneje napako odpravil sam. Odpiranje roloja, čeprav se je ta občasno zataknil je povsem običajno, enostavno opravilo, za katerega delavec ne rabi posebnih navodil. Okoliščina, da je kasneje napako odpravil tožnikov predpostavljani, ki je bil tudi sicer zadolžen za odpravo napak, in da se je to zgodilo za tem, ko je že bil seznanjen s tožnikovo poškodbo, na porazdelitev odgovornosti nima nobenega vpliva. Ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilna presoja, da je tožnik v večjem deležu prispeval k nastali mu škodi.

Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani in tudi ne tisti, na katerih obstoj mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.