Jedro

Tožnik novih dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite ob vložitvi zahtevka ni podal, zato je bilo zavrženje njegovega drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pravilno in zakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki trdi, da je A. A., roj. ..., državljan Ljudske demokratične republike Alžirije (v nadaljevanju Alžirija), je 8. 5. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito zaradi ekonomskih in družinskih težav, ki jo je tožena stranka 9. 7. 2020 zavrnila kot očitno neutemeljeno1. Tožnik je nato 5. 11. 2021 vložil prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki ga je utemeljeval s strahom pred kriminalnimi združbami. Tožena stranka je ugotovila, da ne gre za nova dejstva in je zahtevek s sklepom dne 16. 11. 2021 zavrgla2. Dne 11. 4. 2022 je tožnik vložil drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (v nadaljevanju drugi zahtevek).

2. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla drugi zahtevek.

_Povzetek izpodbijanega sklepa_

3. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da se je tožnik skliceval na iste razloge, ki jih je že navajal v predhodnih postopkih (prim. 1. točko obrazložitve). To je na zapisnik ob vložitvi drugega zahtevka zatrdil tudi sam. Takrat je tudi povedal, da novih dokazov nima. Ker v tem postopku ni navedel novih dejstev in okoliščin, ki bi mu bistveno povečale možnosti za pridobitev mednarodne zaščite, je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 65. člena v zvezi s četrtim odstavkom istega člena Zakona o mnednarodni zaščiti (v nadalajevanju ZMZ-1) ugotovila, da tožnik do uvedbe ponovnega postopka ni upravičen.

_Povzetek tožbenih navedb_

4. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

5. Kot prava neuk vztraja pri že podanih razlogih za mednarodno zaščito. Navaja, da v Alžiriji nima nobene prihodnosti, tam nima kje živeti. Pri starših, ki sta se razšla, ne more živeti, prav tako tudi ne pri sorojencih, stara starša pa sta mu že umrla. Nima izobrazbe, zato nima možnosti za „legalno“ zaposlitev in bi v izvorni državi živel v hudi revščini. Odkar je odšel iz Alžirije, so se tam okoliščine in ekonomska situacija drastično poslabšale. Meni, da so to nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Pri tem se opira na Poročilo BTI Transformation index za Alžirijo, iz katerega izhaja, da je bil junija 2020 sprejet dopolnilni finančni zakon za podporo revnim državljanom. Prišlo naj bi do večjega upada prihodkov, posledično do zmanjšanja proračuna, to pa je vodilo v recesijo. Brezposelnost narašča, javne socialne in zdravstvene službe so na najnižjem nivoju. Sklicuje se tudi na novo ekonomsko poročilo Svetovne banke iz oktobra 2021, v katerem napovedi za Alžirijo niso optimistične. Če se bo moral vrniti v izvorno državo, mu bodo tam hudo kršene socialne in ekonomske pravice (dostop do trga dela, nastanitve, zdravstvenega varstva in socialne pomoči, ipd.). To bi bila dejanja preganjanja, zaradi katerih ne bi mogel živeti dostojno, povzročila bi mu resno škodo. Poleg tega bi bil zaradi izsiljevanja kriminilanih združb v življenjski nevarnosti.

6. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis in odgovorila na tožbo.

_Povzetek navedb v odgovoru na tožbo_

7. Tožena stranka se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe. Izpostavlja, da bi moral tožnik glede na določbo 65. člena ZMZ-1 ob vložitvi drugega zahtevka navajati nova dejstva, ki bi bistveno oziroma pomembno povečala verjetnost njegove upravičenosti do mednarodne zaščite, tega pa ni storil. Tožnik kot novo dejstvo navaja poslabšanje ekonomske situacije v izvorni državi. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju ekonomskih stisk, temveč reševanju težav, ki jih imajo prosilci zaradi preganjanja.

8. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listini sodnega spisa, ki sta označeni kot prilogi A2, B1, ter vse listine upravnega spisa, ki se nanaša na to zadevo. Tožnika ni zaslišalo, saj sta se na naroku za glavno obravnavo izvedbi tega dokaza odpovedali obe stranki.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Državljan tretje države, ki mu je bila pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno začito, in želi vložiti ponovno prošnjo, mora v skladu s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Glede na tretji odstavek 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve. Lahko so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prvega odstavka tega člena brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. Dolžnost predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek, osebi, ki vloži takšen zahtevek, zakon nalaga tudi v prvem odstavku 65. člena. O zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavkek 65. člena ZMZ-1).

11. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

12. Tožnik v tožbi navaja, da vztraja pri že podanih in presojanih razlogih za mednarodno zaščito. Navaja, da je po njegovem odhodu v izvorni državi prišlo do drastičnega poslabšanja okoliščin in ekonomske situacije, kar naj bi po njegovem mnenju pomembno povečalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Sodišče ugotavlja, da se je tožnik na slabo ekonomsko situacijo neuspešno skliceval že v predhodnem postopku. V sodbi I U 1015/2020, s katero je sodišče 23. 7. 2020 zavrnilo očitno neutemeljeno tožnikovo prošnjo za mednarodno pomoč, je v 12. točki obrazložitve ugotovilo, da tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper njega (glede dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja ter drugih javnih dobrin, kot sta npr. nujno zdravstveno varstvo in socialna pomoč), ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočila uresničevanje človekovih pravic, in ki bi predstavljala hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. V Alžiriji je zaslužil toliko, da je lahko del zaslužka prihranil za pot v Evropo. Sodišče je tudi ugotovilo, da je tožnik v izvorni državi pri starih starših živel zato, ker ni želel živeti pri starših, ki sta se razšla. Pritrdilo je presoji tožene stranke, da je imel tožnik v izvorni državi ustrezno podporno okolje v razširjeni družini in da zatrjevane družinske težave niso pravno relevantne v postopku priznanja mednarodne zaščite (prim. 15. točko obrazložitve omenjene sodbe I U 1015/2020).

13. Tožnik meni, da je zatrjevano drastično poslabšanje okoliščin in ekonomske situacije v izvorni državi novo dejstvo, ki utemeljuje drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Temu sodišče ne more potrditi. Katere so okoliščine, ki naj bi se (poleg ekonomske situacije) poslabšale, tožnik ni povedal. Tudi ni pojasnil kako bi zatrjevano drastično poslabšanje ekonomske situacije lahko vplivalo na njegove pravice do dostopa do trga dela, nastanitve, zdravstvenega varstva, socialne pomoči, ipd., v izvorni državi. Splošno navajanje, da bo ob vrnitvi v Alžirijo živel v hudi revščini, ne zadošča. Iz 12. točke obrazložitve sodbe I U 1015/2020 izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru povedal, da je v dvoletnem iskanju službe poslal le dve prošnji, da je prejel vabilo za delo, vendar se nanj ni odzval, ker je takrat že dobil turško vizo.

14. Tožnik je v tožbi navedel, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen izsiljevanju kriminilanih združb do te mere, da bi bil v življenjski nevarnosti. Ta razlog je neuspešno že uveljavljal v prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka (glej 1. točko obrazložitve). Tega razloga ob vložitvi drugega zahtevka trditveno ni nadgradil in ga ni podkrepil z dokazi, zato ga sodišče ne more sprejeti. V zvezi s tem pripominja, da je tožnik na osebnem razgovoru v postopku priznanja mednarodne zaščite izrecno dejal, da v Alžiriji ni bil fizično ogrožen (prim. 3. točko obrzložitve pravnomočne sodbe I U 1015/2020).

15. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.3 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.4 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II5, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

16. Glede na tretji odstavek 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva nastati po izdaji predhodne odločitve. O tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito je bilo odločeno maja 2020, o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka pa novembra 2021. Obe poročili, na kateri se tožnik sklicuje v tožbi, izhajata iz obdobja pred zadnjo odločitvijo. Poročilo BTI Transformation index se nanaša na dopolnilni finančni zakon iz junija 2020 (ki je bil sprejet za podporo revnim državljanom), novo ekonomsko poročilo Svetovne banke pa je iz oktobra 2021. Tožnik ni navajal, da bi dokazi za poslabšanje ekonomske situacije obstajali že v času prvega postopka, vendar jih brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (prim. tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede na ugotovljeno se dokazov, na katere se tožnik opira v tožbi, ne more upoštevati.

17. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 presodilo, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.6 Tožnik novih dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot to zahteva prvi odstavek 64. člena ZMZ-1 ob vložitvi zahtevka ni podal7, zato je bilo zavrženje njegovega drugega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno in zakonito.

18. Glede na to je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

1 Odločba je bila potrjena s sklepom tega sodišča I U 1015/2020 z dne 23. 7. 2020 2 Sklep je bil potrjen s sklepom tega sodišča I U 1775/2021 z dne 31. 12. 2021 3 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014 4 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) 6 prim. 9. točki obrazložitve omenjene sodbe 7 dokazi, na katere se sklicuje v tožbi, pa se nanašajo na obdobje pred zadnjo odločitvijo