Jedro

Iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, kako je tožena stranka prišla do ugotovitve o višini dolgovanega zneska, glede na to, da v izpodbijanem sklepu ni nobenih dejstev o določitvi stroškov iz sodnega postopka – torej o razliki med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Ali je tožena stranka tožniku naložila denarno obveznost, ker naj bi se tožnik s poravnavo odpovedal uveljavljati povrnitev stroškov od nasprotne stranke, iz sklepa ni razvidno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. Bpp 241/2002 z dne 16. 10. 2012 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) odločila, da je tožnik dolžan povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe opr. št. Bpp 241/2002 z dne 28. 2. 2003, v višini 3.093,01 €, in sicer v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka do plačila. Navedeni znesek je potrebno nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je z odločbo opr. št. Bpp 241/2002 z dne 28. 2. 2003 bila prosilcu A.A. dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v pravdni zadevi, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem. Postopek, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je pravnomočno končan dne 24. 9. 2007 s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. P 3014/2006 I z dne 24. 9. 2007. Iz osme točke navedene sodne poravnave izhaja, da je bil B.B., ki je vstopil kot stranka sodne poravnave v predmetnem pravdnem postopku, dolžan upravičencu do brezplačne pravne pomoči, A.A. plačati najkasneje do 31. 12. 2007 znesek v višini 179.000,00 € na transakcijski račun upravičenca. V nadaljevanju se organ sklicuje na 48. člen ZBPP. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. V nobenem primeru se od upravičenca do brezplačne pravne pomoči ne sme terjati več kot je v postopku dejansko dobil. S tem ko upravičenec do brezplačne pravne pomoči plača znesek, ki ga državi dolguje nasprotna stranka, preide nanj terjatev, ki jo je imela država do nasprotne stranke. Iz naslova brezplačne pravne pomoči je bilo izvajalcu brezplačne pravne pomoči, odvetniku C.C. iz Ljubljane, izplačanih 3.093,01 €, s sklepom o stroških, opr. št. Bpp 241/2001 z dne 20. 2. 2008. Glede na navedeno, je potrebno znesek v višini 3.093,01 €, nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. Če v skladu s petim odstavkom 43. člena ZBPP prosilec prostovoljno ne vrne ali ne plača dolgovanega zneska v roku, določenem v 1. točki izreka predmetnega sklepa, pristojni davčni organ na predlog pristojnega organa za BPP izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je sklep pristojnega organa za BPP izvršilni naslov.

2. Tožnik vlaga tožbo na odpravo sklepa in zahteva odložitev izvršitve izpodbijanega akta. Pravi, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bil postopek, za katerega je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končan dne 24. 9. 2007 s sodno poravnavo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. P 3014/2006-I z dne 24. 9. 2007. Res je tudi, da je tožnik po sodni poravnavi pridobil znesek 179.000,00 EUR. Pri izdaji izpodbijanega sklepa pa je tožena stranka spregledala, da je tožnikova obveznost, ki jo tožena stranka utemeljuje z določilom 48. člena ZBPP, zastarala. Iz določil 46. in 48. člena ZBPP izhaja, da začne zastaranje terjatve Republike Slovenije do upravičenca do brezplačne pravne pomoči teči z dnem pravnomočnosti odločbe, kar v obravnavanem primeru pomeni z dnem pravnomočnosti sklenjene sodne poravnave. Sodna poravnava je bila v obravnavanem primeru, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, sklenjena dne 24. 9. 2007. ZBPP ne vsebuje posebnih določil o zastaranju terjatve Republike Slovenije iz naslova povrnitve izplačanih sredstev do upravičenca do brezplačne pravne pomoči. Tožnik meni, da takšna terjatev zastara v splošnem – petletnem zastaralnem roku. Tudi ob uporabi določb Zakona o davčnem postopku (ZDavP), in sicer konkretno prvi odstavek 125. člena, je potrebno ugotoviti, da je tožnikova obveznost zastarala. Po navedenem določilu namreč pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko je bilo treba davek obračunati, odtegniti, odmeriti ali plačati. Ker je terjatev tožene stranke nastala z dnem pravnomočnosti sodne poravnave (kot izhaja iz priložene kopije sodne poravnave, je le-ta postala pravnomočna z dne 24. 9. 2007), izpodbijani sklep pa je bil izdan 16. 10. 2012, torej več kot pet let od nastanka terjatve, ki je tako po prepričanju tožeče stranke terjatev zastarala, pravica do povračila sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči ne obstaja več, kar pomeni, da je odpadla tudi podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Zahteva povrnitev stroškov postopka. Tožnik podaja na podlagi določila drugega odstavka 32. člena ZUS-1 tudi zahtevo za odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Tožnik je upokojenec in prejema mesečno pokojnino v višini 620,00 EUR, njegova žena, ki ima po več operacijah hude zdravstvene težave in zato tožnik zanjo skrbi, pa pokojnino v višini 280,00 EUR, kar jima omogoča le pokrivanje stroškov v zvezi z osnovnim preživetjem. Sredstva, ki jih je tožnik pridobil s sklenjeno sodno poravnavo, je tožnik vložil v vrednostne papirje in jih je zaradi svetovne finančne in ekonomske krize skoraj v celoti izgubil, del pa jih je porabil za tekoče preživljanje. Tega finančnega premoženja tožnik nima več. Ker drugega premoženja, z izjemo stanovanja, v katerem živita z ženo, nima, bi v primeru davčne izvršbe na njegove prejemke iz pokojnine, to pomenilo tolikšno zmanjšanje sredstev za preživljanje, da bi se tožniku in njegovi ženi prizadela težko popravljiva škoda, toženi stranki pa v primeru odložitve izvršitve glede na načelo sorazmernosti ne bi nastala omembe vredna škoda oz. javna korist v tem smislu ne bi bila prizadeta.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in se glede zastaranja sklicuje na sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1248/2012-6 z dne 3. 9. 2012. 4. Obrazložitev k prvi točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Izpodbijana odločba je izdana in temelji na 48. členu ZBPP. Vendar iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, kako je tožena stranka prišla do ugotovitve o višini dolgovanega zneska, glede na to, da v izpodbijanem sklepu ni nobenih dejstev o določitvi stroškov iz sodnega postopka – torej o razliki med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka. Tožena stranka je namreč v izpodbijani odločbi ugotovila zgolj okoliščino, da je B.B. po sodni poravnavi dolžan tožniku plačati znesek v višini 179.000.00 EUR, kar bi lahko bilo relevantno z vidika tega, ali je tožnik s poravnavo pridobil premoženje in da je bilo odvetniku iz naslova brezplačne pravne pomoči izplačano 3.093,01 EUR. Ali je tožena stranka tožniku naložila denarno obveznost, ker naj bi se tožnik s poravnavo odpovedal uveljavljati povrnitev stroškov od nasprotne stranke, iz sklepa ni razvidno. Iz poravnave z dne 24. 9. 2007 sicer izhaja, da se je tožnik dogovoril, da stranke v zadevah pod točkami od 1 do 4 poravnave krijejo vsaka svoje stroške; kaj je z morebitnimi preostalimi stroški, če le-ti obstajajo, glede na to, da ima poravnava še 14 drugih točki, ki sledijo 5. točk, pa iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, je pa to ključno z vidika morebitne uporabe 48. člena ZBPP glede na uveljavljeno upravno-sodno prakso (sodbe Upravnega sodišča v zadevah: U 191/2004 z dne 22. 6. 2004U 19/2006 z dne 9. 5. 2006, U 406/2006 z dne 19. 9. 2006, U 1366/2004 z dne 22. 11. 2006U 1503/2007-5 z dne 6. 8. 2007 in sodni odločbi Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 109072004-2 z dne 7. 10. 2004 in X Ips 14172007-3 z dne 1. 2. 2007). Poleg tega je bil tožnik pozvan in je pred izdajo sklepa dobil možnost, da se izreče o zadevi, kar je tudi storil s pisno izjavo z dne 12. 9. 2011. V njej je med drugim uveljavljal in utemeljeval, da bi bila potrebna celovita preučitev poravnave in vseh pravdnih zadev, ki so bile z njo rešene, ker bi to pokazalo, da na podlagi poravnave ni pridobil nobenega dodatnega premoženja, ker se je s poravnavo v določenih točkah odpovedal vsem zahtevkom za njegova vlaganja v nepremičnino in da s poravnavo ni pridobil več premoženja, kot ga je imel v času odobritve brezplačne pravne pomoči. S pozivom, da se tožnik izjasni o okoliščinah spora, je tožena stranka dala tožniku možnost uresničevati pravico iz 9. člena ZUP, vendar pa nič od tožnikove izjave tožena stranka ni vključila v dokazno oceno v izpodbijani odločbi in iz nje tudi ni razvidno, zakaj tožnikovega ugovora pred izdajo sklepa ni upoštevala. Tožnik je tako imel zgolj navidezno pravico, da se pred izdajo upravne odločbe izreče o dejstvih, ki so pomembna za odločitev, in sicer o tem, ali je tožnik s poravnavo uspel ali ne, kar je pomembno z vidika uporabe 48. ali 49. člena ZBPP. Ker ima izpodbijani akt take pomanjkljivosti v obrazložitvi v smislu pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja (2. točka 1. odstavka 214. člena ZUP) in kršitve 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, gre za bistveno kršitev določb postopka v smislu 7. in 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP (v zvezi z 3. odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovnem postopku bo tožena stranka morala zavzeti tudi stališče glede tožbenega ugovora o zastaranju terjatve, ker gre za okoliščino, ki je pomembna za odločitev v smislu 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP. Pri tem bo morala na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja določno opredeliti pravno podlago za odločanje, kajti zakonodajalec je različno uredil postopek vračanja sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči: v določenih primerih je predpisal izdajo odločbe (3. odstavek 42. člena in 3. odstavek 43. člena ZBPP ter 1. odstavek v zvezi z 5. odstavkom 49. člena ZBPP), v določenem primeru je predpisal, da terjatev preide na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka in s prehodom te terjatve na Republiko Slovenijo vstopi Republika Slovenija v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke – upravičenca do brezplačne pravne pomoči kot upnika (1. odstavek in prvi stavek 2. odstavka 46. člena ZBPP), predlog za izterjavo terjatev pa v takem primeru izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov; pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov (2. odstavek 46. člena ZBPP). Nadalje je za pravilno obravnavo ugovora zastaranja v ponovnem postopku pomembno upoštevati, da se zakonodajalec v določenih primerih sklicuje na uporabo zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, kot na primer v 2. odstavku 46. člena in 5. odstavku 43. člena ZBPP, v določenem primeru ureja rok 4 leta od pravnomočnosti odločbe, ko še velja obveznost povrnitvi sredstva (1. odstavek 49. člena ZBPP), za določeno situacijo pa ni predpisal nič od navedenega (48. člen ZBPP).

7. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1 v zvezi z 1. odstavkom 40. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava.

8. Obrazložitev k drugi točki izreka:

9. Ker je v prvi točki izreka sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, zoper sodbo pa pritožba ni dovoljena, je zahteva za izdajo začasne odredbe za zadržanje izpodbijanega akta, ki je možna samo do izdaje pravnomočnosti sodne odločbe, brezpredmetna in jo je sodišče zavrglo (5. odstavek v zvezi z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1).

10. Obrazložitev k tretji točki izreka:

11. Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR. Zato je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki plačati znesek 350 EUR, povečan za 20 % DDV, kar skupaj znaša 420 EUR. Navedeni znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.