Jedro

To, da je bila terjatev izterjana v izvršilnem postopku pa stvari ne spremeni, kajti razlika je samo v tem, da eden od solidarnih dolžnikov terjatev ni plačal prostovoljno, ampak v prisilni izvršbi. Obveznost tožencev je z izpolnitvijo enega od dolžnikov prenehala, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga prekinjati pravdni postopek, temveč je v zadevi meritorno odločalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 4.8.2002 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni plačati tožeči stranki 276.633,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.7.2000 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 11.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2000 dalje do plačila. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki plačati pravdne stroške v znesku 59.806,00 SIT v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožbo je vložila iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnica do dneva odločitve v zadevi prejela vtoževani znesek od dedinje, ki sicer ni ena izmed tožencev v predmetni pravdi, vendar sodišče pri tem ni upoštevalo, da dedinja tega ni storila po svoji volji, ampak je bil znesek do višine upnikove terjatve rubljen na podlagi sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku. Tožeča stranka je predlagala, da se pravdni postopek prekine do odločitve sodišča o pritožbi dedinje, saj razpolaganje tožnice z rubljenim zneskom zavisi ravno od te odločitve. Tudi prvotožena stranka je predlagala prekinitev pravdnega postopka, ker zapuščinski postopek po pokojnem T. M. še ni zaključen. Tožeča stranka meni, da gre za rešitev vprašanj, ki sicer sama niso predmet predmetne pravde, vendar je od njihove rešitve odvisna odločitev o glavni stvari. Sodišče brez predhodne rešitve teh ni moglo v zadevi meritorno odločati. Tožeča stranka se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča o pravdnih stroških. V predmetni zadevi je bil vložen izvršilni predlog solidarno zoper vse dediče po pokojnem T. M.. Glede na to, da dediči nerazdelno odgovarjajo za zapustnikove dolgove in velja, da je obveznost izpolnjena, ko jo izpolni eden od dedičev ne more biti pravilna odločitev sodišča, da je tožnica dolžna povrniti prvotoženi stranki izvršilne in pravdne stroške v celoti, saj je bil izvršilni predlog vložen 14.7.2000, denarna sredstva pa so bila rubljena šele 3.4.2006. Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka ne zanika dejstva, da je prejela plačano vtoževano terjatev ampak le, da ni prejela od tožencev v tem postopku. To ni pomembno, kajti tožeča stranka je terjatev prejela plačano od enega izmed solidarnih dolžnikov. Po določbi 1. odst. 395. člena Obligacijskega zakonika – OZ vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej dokler ni popolnoma izpolnjena, vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti. To pa jasno pomeni, da če je tožeča stranka svojo terjatev prejela plačano od enega od solidarnih dolžnikov, potem je terjatev zoper ostale ugasnila. To, da je bila terjatev izterjana v izvršilnem postopku pa na stvari ne spremeni, kajti razlika je samo v tem, da eden od solidarnih dolžnikov terjatev ni plačal prostovoljno, ampak v prisilni izvršbi. Obveznost tožencev je z izpolnitvijo enega od dolžnikov prenehala, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga prekinjati pravdni postopek, temveč je v zadevi meritorno odločalo. Tudi odločitev o stroških je pravilna. Tožeča stranka v sporu ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške skladno z določbo 154. člena ZPP, ki v 1. odst. določa, da stranka, ki v pravdi ne uspe mora nasprotni stranki povrniti stroške. Tako je sodišče prve stopnje tudi odločilo, saj tožeča stranka v pravdi ni uspela. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).