Jedro

Zgolj dejstvo, da je za uveljavitev terjatve tožeča stranka izkoristila sodno pot, s tožbo na izročitev premičnin, ki jih ima tožena stranka v posesti tudi po odpovedani leasing pogodbi, samo po sebi ne daje zadostne podlage za sklepanje, da tožena stranka s tem tudi otežuje oziroma onemogoča uveljavitev terjatve v smislu pogoja iz prve alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zoper toženo stranko M. d.o.o. 2. Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila, uveljavljala je „vse“ pritožbene razloge, s predlogom pritožbenemu sodišču, da ugodi pritožbi in izda predlagano začasno odredbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je obravnavalo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se toženi stranki naloži, da tožeči stranki izroči v začasno hrambo stvari, ki so predmet vračila tudi po tožbi. Gre za predlog za zavarovanje terjatve na izročitev stvari, glede katere ima dolžnik dolžnost po leasing pogodbi, ki jo je upnik odpovedal. Iz navedb tožeče stranke in predloženih listin je sodišče prve stopnje ugotovilo verjetnost nedenarne terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ), ne pa tudi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve, v kolikor tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspe, brez izdaje začasne odredbe precej otežena ali onemogočena (prva alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ).

5. Zgolj dejstvo, da je za uveljavitev terjatve tožeča stranka izkoristila sodno pot, s tožbo na izročitev premičnin, ki jih ima tožena stranka v posesti tudi po odpovedani leasing pogodbi, samo po sebi ne daje zadostne podlage za sklepanje, da tožena stranka s tem tudi otežuje oziroma onemogoča uveljavitev terjatve v smislu pogoja iz prve alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ. Zato niso utemeljene pritožbene trditve v smeri zadostne izkazanosti nevarnosti, ki naj bi izhajale iz kršitve pogodbe, izogibanja plačevanju zapadlih obveznosti in neizročitve predmetov leasinga tožeči stranki.

6. Poleg tega pritožbeno sodišče še dodaja, da je v sodni praksi že ustaljeno stališče, da praviloma ni mogoče zahtevati izdaje začasne odredbe, katere vsebina bi bila predhodna realizacija zahtevka na izročitev premičnin. Cilj, ki ga navaja tožeča stranka v predlogu pa je ravno takojšnja izročitev stvari, da bi jih lahko v skladu s pogodbo tožeča stranka tudi prodala. Zato je njen predlog, da sodišče odredi hrambo stvari pri tožeči stranki v nasprotju z njenim trditvam, da ima po pogodbi pravico stvari takoj prodati. Prepovedi toženi stranki, da s stvarmi razpolaga, kar bi služilo tožeči stranki, da pride do njih v izvršbi na podlagi pravnomočne sodbe pa tožeča stranka ni predlagala. Zato je nepomembna tudi njena pritožba v smeri očitka sodišču prve stopnje, da ni v zadostni meri upoštevalo njenih trditev, da se je tožena stranka po odpovedi pogodbe izogibala pokazati tožeči stranki predmete leasinga.

7. Pritožnica v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da ni presojalo njenih trditev o potrebnosti začasne odredbe zato, da nadomestno unovči predmete leasinga in si s prejeto kupnino vsaj delno ali v celoti poplača odškodninsko terjatev do dolžnika. S tem pa posledično v pritožbi spreminja podlago za izdajo začasne odredbe in sicer iz začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve v začasno odredbo zaradi zavarovanja denarne terjatve.

8. Sodišče prve stopnje se do teh trditev res ni opredelilo, vendar s tem ni storilo bistvene kršitve določb postopka, saj je tožeča stranka začasno odredbo izrecno predlagala v zavarovanje nedenarne (ne pa denarne) terjatve in je v predlogu utemeljevala le verjetnost te. Zato v zvezi s tako podanim predlogom za izdajo začasne odredbe sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da pri odločitvi ni upoštevalo vseh relevantnih dejstev.

9. S tem se izkaže, da sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne ugotovitve dejanskega stanja niti zmotne uporabe materialnega prava. Ker sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.