Jedro

Stroški postopka po tožbi na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP bremenijo toženko (upnico), saj je bila ona zaradi nepredložitve podatkov tista, ki je dala povod za tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (II. točka izreka) potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati 186,66 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja prerekane terjatve (I. točka izreka) in toženki naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v višini 438,08 EUR z zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožnik izrecno priznal obstoj toženkine terjatve v višini 608,40 EUR ter da je med strankama ostalo sporno, kdo nosi stroške postopka. Sodišče prve stopnje jih je naložilo toženki, saj je ugotovilo, da je ona dala povod za tožbo.

2. Toženka izpodbija odločitev o stroških iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov, predvsem pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da kot upnica ni bila dolžna uveljavljati svoje terjatve, saj je to zgolj njeno upravičenje in ne obveznost oziroma dolžnost, zato tudi prijava terjatve v postopek tožnikovega osebnega stečaja ni bila njena obveznost ter je povsem neutemeljeno, da bi zaradi pasivnosti pri uveljavljanju svojega upravičenja trpela breme stroškov. Priznava, da je bila stečajna upraviteljica res dolžna v seznam zajeti tudi tožnikovo terjatev, saj je bila ta zavarovana s hipoteko na nepremičnini, ni pa bila upravičena, še manj pa dolžna, terjatve prerekati. Procesna situacija, ki je od stečajne upraviteljice terjala vložitev tožbe, tako izvira iz tožnikove odgovornosti. Sodišče je napačno oprlo svojo odločitev na 60. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), saj navedeno določilo obravnava situacijo, ko upnik svojo terjatev prijavi v postopek osebnega stečaja, vendar je ustrezno ne utemelji, v konkretnem primeru pa toženka kot upnica svoje terjatve sploh ni prijavila. Predlaga razveljavitev sodbe v stroškovnem delu in njeno spremembo tako, da se ji stroški ne naložijo v plačilo.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je sodišče pravilno uporabilo določila ZFPPIPP, saj je bila stečajna upraviteljica v seznam terjatev dolžna vnesti terjatev, ki je bila v lasti stečajnega dolžnika in zavarovana s hipoteko. Ker z ustreznimi podatki ni razpolagala, je toženko večkrat pozvala na predložitev le teh, slednja pa tega ni storila. Vložitev tožbe je bila potrebna in v skladu z napotilom stečajnega sodišča, zato stroški v celoti bremenijo toženko. Tožnik predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se odloča o stroških postopka s sklepom (peti odstavek 128. člena ZPP). Če sodišče odloči tudi o glavni zadevi, izda eno samo odločbo, in sicer praviloma sodbo (prvi odstavek 310. člena ZPP). Sodba tako vsebuje tudi sklep o stroških, četudi to ni razvidno iz samega uvoda sodne odločbe. Ker je toženka vložila pritožbo le zoper odločitev o stroških, je pritožbeno sodišče o njej odločalo s sklepom (prvi odstavek 166. člena ZPP).2

6. Odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka je pravilna. Glede na to, da je bila toženkina terjatev zavarovana s hipoteko na tožnikovi nepremičnini, se je na podlagi drugega odstavka 298. a člena ZFPPIPP štela za prijavljeno v stečajnem postopku ter jo je upraviteljica bila dolžna vključiti v osnovni seznam preizkušenih terjatev. Navedeno določilo velja tudi v postopku osebnega stečaja, saj 383. člen ZFPPIPP ne določa, da bi bilo izvzeto. Skladno s četrtim odstavkom 122. člena ZFPPIPP se šteje, da je bila toženka seznanjena, da se je njena terjatev štela za prijavljeno v stečajni postopek. Ob takšnih zakonskih določbah je bila na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZFPPIPP po pozivu stečajne upraviteljice dolžna le tej dati podatke, ki jih je zahtevala. Ker tega ni storila, je stečajna upraviteljica terjatev na podlagi določil ZFPPIPP upravičeno prerekala ter je bila posledično vložena tožba. Stroški postopka po tožbi torej na podlagi četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP bremenijo toženko, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Ona je bila zaradi nepredložitve podatkov tista, ki je dala povod za tožbo.3 Ob povedanem so pritožbene navedbe, da toženka kot upnica v konkretnem primeru svoje terjatve sploh ni prijavila, ter da je stečajna upraviteljica ni bila dolžna prerekati, neutemeljene.

7. Ob povedanem je sodišče toženkino pritožbo v celoti zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Ker toženka s pritožbo ni uspela, mora tožniku povrniti pritožbene stroške, ki znašajo 186,66 EUR in predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 250 točk, kar znaša 150 EUR, materialni stroški znašajo 3 EUR, skupaj 153 EUR, 22 % davek na dodano vrednost pa 33,66 EUR (165. člen ZPP).

... 2 VSL sklep I Cpg 428/2019. 3 VSL - sodba I Cpg 867/2018, sklep I Cpg 1022/2015 in sklep II Ip 763/2015.