Jedro

„Po 44. členu ZUstS odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi neustavnih določb zakona ali ugotovitvi njihove neskladnosti z Ustavo učinkujejo za (na) vsa razmerja, v katerih do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. Ne gre zgolj za razmerja, v katerih je v času začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča že začet sodni postopek, temveč tudi za razmerja, v katerih je še mogoče vložiti tožbo, ker tudi v njih še ni odločitve z učinkom pravnomočnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 324,52 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo 2.775,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopkov. Odločilo je, da mora tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 412,90 EUR.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila tožnici dne 3. 7. 2009 odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Na podlagi te odpovedi ji je prenehalo delovno razmerje dne 30. 10. 2009. Tožena stranka ji je obračunala in izplačalo odpravnino na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) v višini 12.068,08 EUR, od tega zneska odvedla prispevke za socialno varnost in tožnici izplačala neto odpravnino v znesku 9.415,06 EUR. Sodišče je upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-214/2009, Up-2988/2008 z dne 8. 7. 2010, ki je ugotovilo, da je tretji odstavek 3. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (v nadaljevanju ZPSV) v neskladju z Ustavo, da mora državni zbor ugotovljeno neskladnost odpraviti v roku šestih mesecev po objavi in da se do odprave ugotovljenega neskladja od odpravnin, izplačanih zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ne plačujejo prispevki delavcu za socialno varnost. Kljub temu je presodilo, da je bilo s plačilom odpravnine še pred to odločbo razmerje med tožnico in toženo stranko dokončno urejeno in da naknadna odločba ne more vplivati na medsebojna razmerja strank, tožničina terjatev pa je prenehala oziroma ugasnila.

3. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožnici prisodilo 2.775,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroški postopka pred sodišči prve in druge stopnje. Štelo je, da o spornem plačilu odpravnine do navedene odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno in je zato to odločbo treba upoštevati tudi v zvezi s tožničinim zahtevkom.

4. Na predlog tožene stranke je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo glede vprašanja, ali imajo delavci, ki jim je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz razloga nesposobnosti in jim je bila izplačana odpravnina pred 31. 7. 2010 (pred uveljavitvijo citirane odločbe Ustavnega sodišča RS), pravico do plačila odpravnine brez obračuna in odvoda prispevkov za socialno varnost. 5. V pravočasni reviziji je tožena stranka navedla, da sodni postopek ni posledica kršitve pravic in obveznosti iz delovnega razmerja in je odgovornost za delo in spor v sferi zakonodajalca, ki je sprejel predpis, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da je protiustaven. Tožena stranka je postopala v skladu z zakonom. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, predvsem določbe 43., 44. in 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS). Odločitev sodišča je relevantna tudi v odnosu do določb Zakona o davčnem postopku, saj je bila zavezanec za plačilo prispevkov tožeča stranka kot delavka. Če bi ustavna odločba učinkovala za nazaj, bi lahko učinkovala samo na razmerje, ki ga je zakon predpisal in na posledice, ki so nastale zaradi takrat še dosledno izvrševanega neustavnega predpisa. Tožena stranka ni zadržala ničesar, da bi sedaj morala to neposredno plačati. Meni tudi, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana, tožena stranka pa ni pasivno legitimirana, saj bi morala tožnica plačilo uveljavljati v davčnem postopku. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava glede teka zakonskih zamudnih obresti.

6. V odgovoru na revizijo tožnica prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). V primeru dopuščene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. Upoštevajoč to določbo se lahko predmet sedanjega revizijskega preizkusa povezuje le z vprašanjem, ki ga je v sklepu VIII DoR 55/2014 z dne 9. 12. 2014 dopustilo revizijsko sodišče in ne odgovor na ostala vprašanja (ali je tožeča stranka glede na naravo zahtevka aktivno legitimirana v tem delovnem sporu, ali in od kdaj ter po kakšni obrestni meri pripadajo delavcem zakonske zamudne obresti od naknadno priznanega zneska v razliki med prvim brutom odpravnine in neto odpravnino), saj glede teh vprašanj revizija ni bila dopuščena.

10. Revizijsko sodišče je o enakem vprašanju že odločilo s sodbo VIII Ips 163/2014 dne 17. 2. 2015. Zato tudi v tej zadevi le delno povzema in se sklicuje na razloge v tej sodbi. Tako je revizijsko sodišče med drugim obrazložilo, da „po 44. členu ZUstS odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi neustavnih določb zakona ali ugotovitvi njihove neskladnosti z Ustavo učinkujejo za (na) vsa razmerja, v katerih do začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča še ni bilo pravnomočno odločeno. Ne gre zgolj za razmerja, v katerih je v času začetka učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča že začet sodni postopek, temveč tudi za razmerja, v katerih je še mogoče vložiti tožbo, ker tudi v njih še ni odločitve z učinkom pravnomočnosti.

11. Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 2/2011 z dne 21. 2. 2011 v zvezi z učinkovanjem odločb Ustavnega sodišča navedlo, da ne Ustava, ne ZUstS ne poznata odločitve Ustavnega sodišča o neustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj, kot tudi, da odločb Ustavnega sodišča ni mogoče uporabiti časovno neomejeno za vsa razmerja, ki temeljijo na posameznem določilu zakona, za katerega je bilo naknadno ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo, in ta razmerja vedno znova presojati v novi luči, pač glede na stališča, izražena v odločbah Ustavnega sodišča. Ne glede na to pa je Vrhovno sodišče upoštevalo odločbo Ustavnega sodišča tako, da je zakonsko določbo uporabilo na način, da ni bila v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali kasnejšo ugotovitev njene protiustavnosti. Tako odločitev Vrhovnega sodišča je Ustavno sodišče potrdilo v odločbi Up-624/2011 z dne 3. 7. 2014 in pri tem navedlo, da pri upoštevanju odločb Ustavnega sodišča ne gre za problem, ali je bilo določeno ravnanje zakonito v času, ko je bilo storjeno (torej, ali je bilo v skladu s takrat veljavnim zakonom) temveč gre za vprašanje, ali je bilo to ravnanje v skladu z Ustavo. Ta presoja pa je po 125. členu Ustave tudi v pristojnosti rednih sodišč, ki morajo pri presoji zakonitosti upoštevati tudi Ustavo, to je zakone razlagati ustavno skladno in se vedno spraševati tudi o ustavnosti zakonodaje, po kateri sodijo. Posledično gre pri učinkovanju odločb Ustavnega sodišča (razveljavitvenih in ugotovitvenih) tudi za vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev (rednih, izrednih in ustavne pritožbe) glede ustavnopravnih vprašanj.

12. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je toženi stranki na podlagi pravočasno vložene tožbe naložilo, da tožnici plača razliko do polnega zneska pripadajoče odpravnine. Drugačna odločitev bi pomenila uporabo zakonske določbe na način, ki je po odločitvi Ustavnega sodišča v neskladju z Ustavo. Take odločitve sodišča pa je Ustavno sodišče že razveljavilo v postopku z ustavno pritožbo (npr. Up-2988/2008 z dne 8. 7. 2010, Up-3071/2008 z dne 24. 5. 2011)“.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP). V posledici te odločitve tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške, tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi.