Jedro

Ponudbe za poravnavo, ki je dana zgolj za izvensodno poravnavo in je časovno omejena (15 dni), ni možno šteti za pripoznavo dolga, ki bi prekinila tek zastaralnega roka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka Državno pravobranilstvo RS, Šubičeva 2, Ljubljana, dolžna plačati odškodnino tožečima strankama v višini 8.397,29 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki teko od zneska 2.010.826,25 SIT od dne 10. 7. 2003 do vključno 31. 12. 2006, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 8.397,29 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, v presežku pa je zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da sta tožnika toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.224,09 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter naslovnemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo spremeni tako, da se delno umaknjenemu zahtevku ugodi ter nasprotni stranki naloži plačilo pravdnih stroškov, nastalih na prvi in drugi stopnji, oz. da se sodba razveljavi in vrne v ponovno odločanje. V pritožbi pritožnika umikata del zahtevka, ki se nanaša na izplačilo škode za nadomestilo izgube na pokojnini, in v delu za izplačilo nadomestila za izgubljen dohodek za čas, ko je bil M. V. st. po prestani kazni brez zaposlitve, vztrajata le še na polnem izplačilu odškodnine iz naslova izgubljenega dohodka ter z delom povezanih pravic in bonitet v času trajanja pripora in zapora v višini 5.339.321,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2003 do plačila. Pritožnika navajata, da stališče sodišča glede zastaranja ni pravilno. Z dopisom z dne 10. 3. 2004 je tožena stranka pripoznala dolg v delu, ki temelji na določilih XXXII. poglavja ZKP, gre za pripoznavo dejstev, iz katerih izvira tožnikova terjatev, in ne višine, kot zmotno ugotavlja sodišče. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zmotna je pritožbena navedba, da je tožena stranka z dopisom z dne 10. 3. 2004 (priloga A8) pripoznala dolg. Pripoznava dolga, ki v skladu s 387. členom Zakona o obligacijskih razmerjih, ki se uporabi na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, pretrga zastaranje, mora biti brezpogojna. Tožena stranka je v dopisu izrecno navedla, da ponudba velja zgolj za izvensodno poravnavo in zavezuje RS 15 dni od prejema. Pri tem, da dopis ni pripoznava dolga in da z njim ni bilo pretrgano zastaranje, je tožena stranka vztrajala tudi tekom postopka na prvi stopnji.

Na podlagi 1. odstavka 539. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) pravica do povrnitve škode zastara v treh letih od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bil kazenski postopek na prvi stopnji ustavljen, v skladu z 2. odstavkom 540. člena ZKP pa, dokler traja postopek pogajanja med državnim pravobranilstvom in oškodovancem, zastaranje ne teče. Sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper obsojenega M. V. je postal pravnomočen 25. 8. 2000, ko je začelo teči zastaranje, ki se je izteklo 25. 4. 2004, od vložitve zahtevka tožeče stranke na državno pravobranilstvo 10. 7. 2003 do ponudbe državnega pravobranilstva 10. 3. 2004 pa zastaranje ni teklo. Ker je dopis tožene stranke z dne 10. 3. 2004 le poravnalna ponudba in ne pripoznava dolga, z njim ni bilo pretrgano zastaranje in je bila tožba z dne 20. 4. 2006 torej vložena po preteku zastaralnega roka, je zato tožbeni zahtevek zastaral in je pritožba neutemeljena, glede na ugovor zastaranja tožene stranke, ki ga je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Pritožba je neutemeljena tudi iz razloga, ker je tožbeni zahtevek nesklepčen. V tožbi je kot tožena stranka označena RS in sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožena stranka RS. V tožbenem zahtevku pa tožeča stranka ne zahteva plačila odškodnine od RS, temveč od Državnega pravobranilstva, ki ni materialnopravno zavezano za plačilo odškodnine. Pomanjkanje pasivne legitimacije Državnega pravobranilstva je ugovarjala tudi tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Ker je pritožba neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).