Jedro

Tožnica je zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino vložila 4. 1. 1999 (na podlagi določb ZDen-B). O navedeni zahtevi odloča organ, zoper odločbe katerega ni pritožbe, ta pa do vložitve zahteve tožnice, naj organ odloči v nadaljnjih sedmih dneh, z dne 28. 9. 2011 v zadevi ni odločil, neuspešno pa se je iztekel tudi nadaljnji rok za odločitev v 7 dneh. Tudi do 7. 8. 2012, ko je tožnica vložila tožbo, o njeni zahtevi za povrnitev vlaganj organ še ni odločil, zato tožnica pravni interes za tožbo zaradi molka organa tudi še izkazuje, saj organ v zadevi še ni odločil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, Ministrstvu za kulturo se naloži, da o zahtevku za povrnitev vlaganj v denacionalizirane stanovanjske prostore na Zoisovi 16, Ljubljana, ki ga je vložila tožnica 4. 1. 1999, izda odločbo v 60 dneh od vročitve te sodbe.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožnica je 7. 8. 2012 vložila tožbo zaradi molka organa, v kateri navaja, da o njenem zahtevku za povračilo vlaganj v denacionalizirani objekt organ ni odločil v predpisanem roku, niti v naknadno določenem roku za odločitev v nadaljnjih 7 dneh, po vlogi tožnice z dne 28. 9. 2011. Zaradi takega ravnanja organa je v skladu z določbo 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) podana domneva, da je bil zahtevek tožnice za povračilo vlaganj zavrnjen. Tožnica dalje navaja, da je na podlagi določb Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) pravočasno vložila zahtevek za povrnitev investicijskih vlaganj v nepremičnino s parc. št. 1 k.o. ..., konkretno v stanovanje v stanovanjski hiši na naslovu ..., ki je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena v last pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu A.A. V postopku denacionalizacije so bili udeleženi dediči upravičenca, in sicer najprej njegovi hčeri B.B. in C.C., ki pa je ... umrla, njeno premoženje pa je v celoti podedovala sestra B.B. Slednja je umrla ..., njeno premoženje pa je podedovala oporočna dedinja D.D., ki je posledično zavezanka za povrnitev investicijskih vlaganj tožnice. Tožnica dalje navaja, da je denacionalizacijski organ postopek odločanja o zahtevku tožnice za povrnitev investicijskih vlaganj sicer prekinil s sklepom z dne 6. 1. 2010 iz razloga, ker ni bilo pravnomočno ugotovljeno, kdo so dediči po pokojni zapustnici B.B. ter je tako po stališču organa obstajala negotovost, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine iz naslova investicijskih vlaganj v denacionalizirano stanovanje. Slednje je po stališču organa predstavljalo predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ga ni bilo mogoče rešiti v okviru predmetnega upravnega postopka. Takšna procesna odločitev pa je po stališču tožnice nepravilna in nezakonita, ker je v nasprotju z določbami Zakona o dedovanju (v nadaljevanj ZD). Navedeni zakon namreč v 132. členu določa, da pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Upoštevaje dejstvo, da je pokojna B.B. oporočno razpolagala z vsem svojim premoženjem v korist oporočne dedinje D.D., oporoka pa ni bila pravnomočno izpodbita, ni nobenega dvoma, da je D.D. že v trenutku smrti B.B. postala njena dedinja in s tem lastnica celotnega podedovanega premoženja. Sklep o dedovanju, izdan v zapuščinskem postopku, je namreč zgolj deklaratorne (in ne konstitutivne) narave. D.D. je tako postala dedinja premoženja po pokojni B.B. v trenutku njene smrti in velja za njeno dedinjo, dokler ne bo z morebitno pravnomočno sodbo oporoka izpodbita. Oporoka namreč ne postane neveljavna že s tem, ko nekdo izjavi, da je ne prizna, temveč je neveljavnost treba sodno uveljavljati z zahtevo, da se oporoka razveljavi. Vse do trenutka, ko je oporoka s pravnomočno sodbo razveljavljena, pa ni nobenega dvoma, da oporoka velja in tudi predstavlja pravni naslov za prehod premoženja na oporočnega dediča. Tako ni nobenega dvoma, da je D.D. dedinja po pokojni B.B. in kot taka tudi zavezanka za povrnitev investicijskih vlaganj v predmetnem postopku. Organ tako pri odločanju ni naletel na predhodno vprašanje, ki bi ga bilo v skladu z določbami ZUP potrebno rešiti, saj je glede na določbe ZD jasno, da je dedinja po pokojni B.B. in hkrati zavezanka za povrnitev investicijskih vlaganj tožnice D.D. V dokazne namene se tožnica sklicuje na spisno dokumentacijo upravnega spisa v zadevi, ter sklepe Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 72/96 z dne 17. 3. 1997, IV D 251/06 z dne 20. 2. 2007 in IV D 1571/07 z dne 5. 11. 2008, ki se vsi nahajajo v upravnem spisu. Tožnica sodišču predlaga, da po izvedbi navedenih dokazov pristojnemu upravnemu organu naloži, da v roku 7 dni izda in tožnici vroči upravno odločbo, s katero bo odločil o zahtevku tožnice za povrnitev vlaganj v denacionalizirano stanovanje v objektu v ... Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Z dopisom z dne 10. 8. 2012 je sodišče toženko pozvalo, naj pošlje upravne spise v zadevi ter sporoči razlog, zakaj v zadevi še ni odločeno oziroma odgovori na tožbo.

Toženka je sodišču poslala upravni spis v zadevi, ni pa navedla razloga, zakaj v zadevi še ni odločeno oziroma ni odgovorila na tožbo.

V naknadni vlogi z dne 15. 3. 2013 pa je toženka sodišče obvestila, da je upravni organ od pooblaščenke pokojne B.B. prejel obvestilo, da je po sklepu o dedovanju po imenovani z dne 30. 5. 2012, pravnomočen z dne 8. 11. 2012, določena kot njena edina dedinja D.D., s čimer je rešeno predhodno vprašanje, kdo je zavezanec za morebitno povrnitev vlaganj tožnice in zaradi česar je upravni organ s sklepom z dne 6. 1. 2010 ustavil (pravilno: prekinil) postopek. Toženka zato tožnico poziva k umiku tožbe.

Z vlogo z dne 25. 3. 2013 pa je tožnica v zvezi z navedbami toženke v vlogi z dne 15. 3. 2013 navedla, da je zahtevek za povrnitev vlaganj vložila v letu 1999 ter da po skoraj 13 letih o tem še ni odločeno, kar je v očitnem nasprotju z roki, ki jih določa zakon oziroma z razumnim rokom za odločitev. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, naj o tožbi odloči ter pristojnemu organu naloži, da nemudoma izda odločbo o zahtevku ter jo vroči tožnici.

Tožba je upravičena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da so procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa iz 28. člena ZUS-1 podane. Po drugem odstavku tega člena namreč sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku ne izda odločbe o njeni pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena; po tretjem odstavku pa sme enako ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe, ter v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen. V obravnavani zadevi je po podatkih upravnega spisa tožnica zahtevo za povrnitev vlaganj v denacionalizirano nepremičnino vložila 4. 1. 1999 (na podlagi določb ZDen-B). O navedeni zahtevi odloča organ, zoper odločbe katerega ni pritožbe, ta pa do vložitve zahteve tožnice, naj organ odloči v nadaljnjih sedmih dneh, z dne 28. 9. 2011 ( priporočeno po pošti jo je tega dne tudi poslala organu) v zadevi ni odločil, neuspešno pa se je iztekel tudi nadaljnji rok za odločitev v 7 dneh (z dne 6. 10. 2011). Tudi do 7. 8. 2012, ko je tožnica vložila tožbo, o njeni zahtevi za povrnitev vlaganj organ še ni odločil. Obravnavana zadeva se nanaša na zahtevek tožnice za povrnitev vlaganj v denacionalizirano stanovanje, ki se nahaja v stanovanjski stavbi ..., ki je bila v denacionalizaciji (z odločbo z dne 28. 6. 1995, ki je postala pravnomočna 16. 11. 1995) vrnjena kot upravičencu pok. A.A., in ki ga je tožnica naperila zoper pravne naslednike upravičenca oziroma po smrti B.B. zoper njene pravne naslednike. Iz tožbenih navedb in spisne dokumentacije sicer izhaja, da je organ s sklepom z dne 6. 1. 2010 postopek prekinil do pravnomočne odločitve sodišča v zapuščinskem postopku po pok. B.B. (zaradi rešitve predhodnega vprašanja po pristojnem organu). Vendar je že 1. 6. 2010 nato izdal sklep o nadaljevanju postopka (ker je bil seznanjen s tem, da je v zadevi P 3530/09 – zaradi razveljavitve oporoke pok. B.B. - z dne 28. 4. 2010 bil izdan sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, ter okoliščino, da se zapuščinski postopek lahko nadaljuje) ter z njim hkrati pravnim naslednikom po pok. B.B. naložil, naj postavijo skupnega predstavnika, ki jih bo predstavljal v postopku, ali skupnega pooblaščenca. Iz spisa dalje izhaja, da je tudi D.D. kot oporočna dedinja po pok. B.B. dne 21. 6. 2010 organ obvestila, da so pravni nasledniki po pok. E.E. umaknili tožbo zoper njo in ostale zakonite dediče, ki so oporoko pok. B.B. priznali, da pa sklep o ustavitvi postopka še ni pravnomočen – zaradi težav pri vročanju – ter se zapuščinski postopek še ne nadaljuje. Iz spisa dalje ne izhaja, da bi organ vse do zahteve tožnice za odločitev v nadaljnjih 7 dneh, ki jo je prejel 29. 9. 2011, opravil kakšno dejanje v postopku, razen da je poizvedoval, ali je zapuščinski postopek po pok. B.B. končan ter 8. 11. 2011 tožnico obvestil, da zapuščinski postopek še ni pravnomočno končan. Od tedaj do vložitve tožbe pa je preteklo še devet mesecev, v tem obdobju pa po podatkih spisa ni bilo opravljeno nobeno dejanje v postopku.

Glede na prej povzete ugotovite o teku postopka za odločitev o zahtevi tožnice za povrnitev vlaganj v denacionalizirano stanovanje po presoji sodišča molk organa ni (bil) upravičen. Tudi če zapuščinski postopek po pok. B.B. še ni bil končan, bi organ postopek lahko nadaljeval, saj bi lahko postavil skupnega predstavnika pravnim naslednikom po pok. B.B. (kot izhaja iz sklepa z dne 1. 6. 2010, da bo postavljen, če ti ne bodo sami navedli, kdo jih bo predstavljal) ali, bolje, bi postavil skrbnika za posebni primer po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ter bi ta v okviru začasnega upravljanja s predmetnim delom denacionaliziranega premoženja nastopal kot zavezanec v postopku za povrnitev vlaganj tožnici. Ali pa bi lahko, ko je bil seznanjen s tem, da je ustavljen postopek zaradi neveljavnosti oporoke pok. B.B., postopek nadaljeval z oporočno dedinjo kot zavezanko za povrnitev vlaganj, ne glede na tedaj njeno zunajknjižno pridobitev lastninske pravice. Tako pa celo od tedaj, ko je izdal sklep o nadaljevanju postopka oziroma odkar je bil obveščen o umiku tožbe zaradi neveljavnosti oporoke, to je od 1. 6. 2010 oziroma od 21. 6. 2010 do vložitve tožbe 7. 8. 2012, kar je več kot dve leti, ni opravil nobenega dejanja v postopku.

Sodišče še dodaja, da je organ z vlogo z dne 15. 3. 2013 sodišče obvestil, da je prejel obvestilo, da je z dne 8. 11. 2012 postal pravnomočen sklep o dedovanju, s katerim je kot edina dedinja po pok. B.B. določena D.D. S tem naj bi bilo pravnomočno odločeno o predhodnem vprašanju, zaradi katerega je organ 6. 1. 2010 izdal sklep o prekinitvi postopka, tožnica pa naj bi glede na to po njegovem mnenju morala tožbo umakniti. Tudi če navedbe organa v vlogi pomenijo, da bo s postopkom nadaljeval, pa to ne more vplivati na presojo sodišča o tem, da je bil molk organa ob vložitvi tožbe neupravičen. Tožnica pa pravni interes za tožbo zaradi molka organa tudi še izkazuje, saj organ v zadevi še ni odločil. Ob tem ko je sodišče spoznalo, da je tožba upravičena, ji je na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1 ugodilo ter pristojnemu organu naložilo, da mora o zahtevi tožnice za povrnitev vlaganj izdati odločbo, s katero bo odločil o njenem zahtevku za povrnitev vlaganj v denacionalizirano stanovanje, v roku 60 dni od vročitve te sodbe. Čeprav je iz spisa razvidno, da je bilo cenilno poročilo že izdelano in obravnavano na ustni obravnavi, je z določitvijo dvomesečnega roka sodišče pustilo organu zadosti časa še za nadaljnja morebitna dejanja v postopku; kar pa ne pomeni, da organ, če bo ugotovil, da mu za odločitev tak rok ni potreben, ne bi mogel o zadevi odločiti pred iztekom določenega roka, upoštevaje pri tem, da je tožnica zahtevo za povrnitev vlaganj vložila pred 14 leti.

O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnici priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 %-nim DDV, ker je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV.