Up-244/98

16.12.1998

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe J. B. iz Š., ki jo zastopa A. B., odvetnica v Š. na seji senata dne 16. decembra 1998

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba J. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča, št. II Ips 389/92 z dne 10.12.1992 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. ICp 1951/91 z dne 9.4.1992 in sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, Enote v Novem mestu, št. P 170/91 z dne 7.11.1991 se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 8/98 z dne 26.5.1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. Pdp 1215/95-4 z dne 19.9.1997 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelka v Novem mestu, št. 32/94-23 z dne 28.9.1995 se ne sprejme v obravnavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

Pritožnici je v letu 1991 zaradi stečaja podjetja I., Tovarna uporov in opreme, p.o., Š. prenehalo delovno razmerje.

Pritožnica je vložila tožbo na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika zaradi opustitve pravnih dejanj in zaradi nezakonitosti uvedbe stečajnega postopka, naknadno pa je zahtevala še odškodnino zaradi izgube zaposlitve. Sodišče je tožbeni zahtevek pritožnice s sodbo v delu zavrglo, v delu zavrnilo, glede izplačila odškodnine pa se izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču.

V postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem je pritožnica uveljavljala tožbeni zahtevek zoper:

1.I., Tovarno uporov in opreme, p.o., Š., v stečaju, I. R., Tovarna uporov, d.o.o., Š., v stečaju, I. PIO, Proizvodnja industrijske opreme, d.o.o., Š., A. R., P. 4, Š., A. M. P. K., K R. 95, N. m. in I. IEZE H., d.o.o., L.

2.Pri prvi toženi je bila pritožnica zaposlena 25 let. Četrta in peta tožena stranka sta po navedbah pritožnice brezplačno pridobili blagovno znamko podjetja in nato ustanovili privatni podjetji. To je po mnenju pritožnice izpodbojno, saj naj bi že pred uvedbo stečajnega postopka prve tožene podpisale pogodbo o ustanovitvi druge in tretje tožene stranke. Šesta tožena je skupaj s četrto in peto toženo stranko ustanovila drugo in tretjo toženo stranko, za kar ni imela dovoljenja delavskega sveta prve tožene. Tožene stranke bi po mnenju pritožnice morale delovati v smeri ohranitve prve tožene, ne pa v svojo korist,s čimer so oškodovale pritožnico za vse njene pravice iz delovnega razmerja pri prvi toženi stranki.

3.Pritožnica se v postopku uveljavljanja odškodnine zaradi izgube zaposlitve ne strinja z razlago Vrhovnega sodišča, da je v njenem primeru šlo za posredno oškodovanje. Navaja tudi, da toženci niso zanikali storitve kršitev, vendar sodišče ni pretehtalo relevantnosti tega dejstva in se do teh navedb pritožnice ni opredelilo oziroma jih ni obravnavalo. Sodišča naj bi kršila 14., 22. in 23. člen Ustave, ker ji niso dopustila razprave o krivdi oz. odgovornosti toženih strank, ampak so sprejela njihovo trditev, da med njimi in pritožnico ni obstajal delovnopravni odnos. Pritožnica v ustavni pritožbi navaja še kršitve 2., 5., 21., 34., tretjega odstavka 49. in prvega odstavka 67. člena Ustave, pri čemer navedenih kršitev ne utemelji. Nadalje navaja kršitev Zakona o obligacijskih razmerjih in Zakona o pravdnem postopku. Navaja tudi kršitev sklepov delavskega sveta in pogodbe o ustanovitvi podjetja v družbeni lasti.

B. I.

5.Ustavna pritožba se vloži v šestdesetih dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je možna ustavna pritožba (prvi odstavek 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Rok za ustavno pritožbo začne teči z vročitvijo posamičnega akta, s katerim je bilo odločeno o zadnjem dovoljenem pravnem sredstvu zoper akt, s katerim naj bi bile kršene pritožnikove ustavne pravice.

6.Rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 389/92 z dne 10.12.1992 je potekel, saj je bila sodba pritožnici vročena dne 21.1.93, zato je ustavna pritožba zoper navedeno sodbo, vložena 10.8.1998, prepozna in jo je Ustavno sodišče, kot to izhaja iz prve točke izreka, zavrglo (prva alinea prvega odstavka 55. člena ZUstS).

B. II.

7.Ustavno sodišče ni še ena instanca rednega sojenja in med drugim ni pristojno presojati, ali so sodišča pri odločanju o posameznem zahtevku pravilno uporabila materialno pravo. Naloga Ustavnega sodišča je le, da presodi, ali ni bila s pravnomočno sodno odločitvijo stranki kršena katera od človekovih pravic, kadar stranka to zatrjuje: zato se tudi v obravnavanem primeru ne spušča v vprašanje pravilnosti interpretacije določb zakonov. Ugotavlja pa, da zgolj s tako razlago in uporabo materialnopravne norme, kot jo pritožnica izpodbija, sodišče ni moglo kršiti njene pravice do enakega varstva pravic, ki je v tem primeru konkretizacija načela enakosti pred zakonom.

Pritožnica tudi sama ne zatrjuje in ne dokazuje, da bi v njenem primeru sodišča normo drugače uporabila kot v drugih enakih primerih. Njeno nezadovoljstvo z izidom pravde ni argument o kršitvi pravice do enakega varstva.

8.Z navedbo, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da toženci niso zanikali storitve kršitev in da sploh ni dopustilo razprave o odgovornosti tožencev, pritožnica uveljavlja kršitev 22. člena Ustave. Določba 22. člena med drugim terja, da se sodišče opredeli do pritožničinih navedb, ki so za odločitev o sporu bistvenega pomena. Sodišče je tožbo zoper prvo toženo zavrglo, ker je bil stečajni postopek zoper njo zaključen in zato ta v pravnem smislu ne obstaja več. Zoper drugo toženo, ki je v stečaju, je tožbo zavrglo, ker pritožnica v stečajni postopek ni prijavila nikakršne terjatve kot to določa 137. člen zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št.67/93). Zoper tretjo, četrto, peto in šesto toženo stranko pa je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ker pritožnica pri nobeni od teh ni bila v delovnem razmerju. Sodišče se je (v zvezi z očitkom pritožnice o nezakonitih dejanjih toženih, ki da so povzročila prikrajšanje pritožnice) sklicevalo tudi na pravnomočno zaključeno zadevo št. P 170/91 takratnega Temeljnega sodišča v Novem mestu, kjer pritožnica ni dokazala morebitne zlorabe pravic in obveznosti s strani toženih strank. Sodišče je menilo, da so morebitna dejanja, ki povzročijo prikrajšanje upnika, izpodbojna, če je pri njih izkazan škodovalni namen, le- ta pa ni bil dokazan. Iz navedenega izhaja, da razprava o odgovornosti tožencev ni bila bistvena za presojo o zadevi.

9.Tudi pravici do sodnega varstva je bilo v obravnavanem primeru v celoti zadoščeno: o zadevi je na vseh treh stopnjah odločalo sodišče, kot ga zahteva prvi odstavek 23. člena Ustave, sodniki pa so bili določeni v skladu z drugim odstavkom istega člena. Pritožnica tega v svojih navedbah niti ne izpodbija.

10.Ustavno sodišče v okviru preizkusa ustavne pritožbe ne ocenjuje zatrjevanih kršitev 2. in 5. člena Ustave, saj ti določbi ne govorita o človekovih pravicah - z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev teh, ne pa tudi kršitev splošnih ustavnih načel (prvi odstavek 50. člena ZUstS). Drugih kršitev ustavnih pravic pritožnica ni utemeljila, zato se Ustavno sodišče v presojo, ali so morda podane, ni spuščalo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude in sodnik Franc Testen ter sodnica dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude