Jedro

Pri presoji, ali je obsojenec s svojim ravnanjem opisanim v obtožnem aktu, morda izpolnil zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja, je sodišče omejeno ne samo z načelom zakonitosti, torej tudi z zahtevo po konkretizaciji očitkov, temveč tudi z ostalimi načeli kazenskega procesnega prava, predvsem z domnevo nedolžnosti. Na domnevo nedolžnosti pa je treba biti še posebej pozoren tedaj, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, torej pri indičnih sodbah.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se obsojenega A. A., sina ... in ..., roj. ..., roj. 1... v Vojskem, iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti

obtožbe, da je: ◦ ob času zadnje vojne in sovražnikove okupacije v Spodnji Idriji, Okraj Idrija, vstopil v politično sodelovanje s sovražnikom in sodeloval kot pomagač pri zapiranju, mučenju in prisilnem odgonu slovenskega prebivalstva v razna koncentracijska taborišča, v internacijo in na prisilno delo, in sicer na ta način, da je organiziral v Spodnji Idriji mrežo obveščevalcev, med katerimi so se nahajali razni vojni zločinci in izdajalci, tako zlasti B. B. iz Spodnje Idrije, C. C. iz ..., D. D. iz Spodnje Kanomlje št. ..., E. E. in Spodnje Kanomlje št. ..., F. F. iz Spodnje Idrije, ki se sedaj nahajajo na begu v Italiji, nadalje G. G. iz Spodnje Kanomlje, ki je že bil obsojen od vojaških sodišč na smrt, ter več drugih tem podobnim narodnih izdajalcev, ki so obveščale obtoženega A. A. o moči in kretanju partizanov na terenu v okolici Spodnje Idrije in bližnjih vasi, o delovanju in zadržanju somišljenikov in podpornikov Partizanskega pokreta in Narodno osvobodilnega gibanja, nakar je obtoženec o vseh izsledkih obveščal okupatorjevega neposrednega vohuna in obveščevalca B. B., ali pa sam neposredno dajal poročila in informacije okupatorskim oblastem o raznih družinah iz Idrijskega kota, zlasti iz Srednje in Spodnje Kanomlje, ki so bili znani po svojem delovanju za Narodno osvobodilni pokret, kar je imelo za posledico, da je vršil okupator najrazličnejše represalije nad celimi družinami ali po edinimi člani teh družin s tem, da jih je zapiral, mučil, streljal, odpravljal v razna taborišča in požigal ter izropal njihove domove, pri čemer je obdolženi A. A. zlasti: ◦ dne 16. decembra 1943 v Spodnji Idriji sam neposredno dal nemškim okupatorskim oblastem, ki so aretirale N. N., H. H. in I. I., J. J., K. K., L. L. in M. M. iz Srednje Kanomlje, neugodne in obremenilne izjave o tem, da imajo zveze s partizani in da delajo za Narodno osvobodilni pokret, kar je imelo za posledico, da so bile vse te aretirane osebe poslane v nemška taborišča, kjer so morale ostati do kapitulacije Nemčije, razen I. I., ki je v taborišču Dachau umrl; ◦ spomladi leta 1945 v Spodnji Idriji oddal nemškim okupatorskim oblastem neugodno in obremenilno sporočilo glede O. O., da je ... družina znana partizanska družina in da se O. O. udejstvuje kot partizanska kurirka, kar je imelo za posledico, da so Nemci O. O. usmrtili; ◦ spomladi leta 1945 označil napram okupatorskim oblastem ... družino iz Srednje Kanomlje št. ... kot partizansko, kar je imelo za posledico, da so Nemci in domobranci domačega gospodarja mučili, pretepli ter izropali njegovo hišo; ◦ da je dne 10. 4. 1945 v Spodnji Idriji v bližini osnovne šole pljunil v obraz težko ranjenemu partizanu, tedanjemu četnemu komandirju Gradnikove brigade P. P., katerega so domobranci na njegovem domu ujeli, na begu obstrelili in z ročno granato težko ranili na glavi ter takega zopet ujeli, da je torej nečloveško ravnal z jugoslovanskim borcem, ki je bil ob enem ujetnik; ◦ da je tedaj pobeglega in odsotnega neugotovljenega dne v Spodnji Idriji v času vojne in sovražnikove okupacije pridobil R. R. za vstop k domobrancem s tem, da ga je za to nagovoril in denarno podprl, torej je pridobil drugega za vstop v oboroženo vojaško formacijo sestavljeno iz jugoslovanskih državljanov z namenom podpirati sovražnika in se skupno z njim boriti zoper lastno domovino; s čimer naj bi storil; z dejanjem, opisanem v točki I vojno zločinstvo po 6. in 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, z dejanjem opisanim v točki II kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo in z dejanjem opisanim v točki III kaznivo dejanje po 4. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Gorici, s sedežem v Postojni, je bil obsojeni A. A. spoznan kaznivih dejanj po 3., 4. in 6. točki 3. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (v nadaljevanju ZKLD). Izrečena mu je bila kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo dvanajst let, izguba političnih in posameznih državljanskih pravic za dobo štirih let, dolžan pa je bil plačati tudi stroške kazenskega postopka. V kazen mu je sodišče vštelo pripor od 27. 7. 1947 dalje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec ter predlaga izrek oprostilne sodbe iz razloga kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), uveljavlja pa tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena tega zakona.

3. Generalnini državni tožilec v zahtevi navaja, da očitek kaznivega dejanja, kot je to opisano v izreku sodbe, ne vsebuje vseh elementov, ki se za storitev kaznivega dejanja po 3. členu ZKLD po ustavnosodni razlagi zakona zahtevajo. Glede na razlago, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče Republike Slovenije (odločba U-I-247/96 z dne 22. 10. 1998) je bilo treba vsa dejanja, opredeljena v 3. členu ZKLD, presojati skupaj z določbo 2. člena ZKLD, po kateri je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila in spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije (FLRJ), ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratične, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne, federativne ureditve države, enakopravnosti in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast. Za obsodbo za kaznivo dejanje po 3. členu ZKLD je bilo treba storilcu dokazati: 1) obarvani naklep, da bi se z nasiljem zrušila in spravila v nevarnost obstoječa družbena ureditev; 2) da je organiziral društvo, ki ima namen vršiti zločine (iz 2. člena tega zakona), ali da je postal član takega društva, ali pa, da je društvo na kakršenkoli način podpiral.1 Obarvan naklep je moral biti v opisu kaznivega dejanja zatrjevan in v sodbi opredeljen s konkretnimi dejstvi in okoliščinami.

4. V izreku opisanega ravnanja obsojenca pa kot nadalje opozarja državni tožilec, ne pomenijo uresničevanja zakonskih znakov kaznivih dejanj in jih zato ni mogoče podrediti pod zakonske pojme kaznivih dejanj po 3., 4. in 6. točki 3. člena ZKLD, niti pod zakonske znake kakršnegakoli drugega kaznivega dejanja. Okoliščine in dejanja, s katerimi naj bi obsojenec storil to kaznivo dejanje, že na prvi pogled kažejo, da opisano dejanje nima značilnosti ravnanja, s katerim bi bilo objektivno mogoče uresničiti zakonske znake kaznivega dejanja po 2. členu ZKLD. V sodbi ni z ničemer konkretizirano članstvo obsojenca, ki ima namen vršiti zločine iz 2. člena ZKLD. Nadalje tudi obsojenčev namen "napasti državo in družbeno ureditev" v sodbi ni z ničemer konkretiziran oziroma ugotovljen. Navedeni so zgolj posplošeni zaključki karakternih značilnosti, na katerih sodba utemeljuje storitev kaznivih dejanj, ter poskuša zapolniti dokazni manko. Manjka torej predpisani objektivni znak teh kaznivih dejanj, to je opis, da so osebe, katerim je obdolženec pomagal, tvorile društvo, ki mu je za cilj vršiti zločine iz 2. člena tega zakona". Sodišče je v dokazovanju krivde domnevanih kaznivih dejanj iz obtožnice razpolagalo le z izjavami prič, ki so bile v svojih izjavah nekonkretne in splošne, v smislu osebnostnih vrednostnih sodb obsojenca in ne kot utemeljevanje njegovih kaznivih dejanj. Priče so v postopku podale izjave, da je "splošno znano, da je župnik dajal informacije Nemcem in domobrancem, ter da so prepričani, da je on pri okupatorju odločal o internaciji posameznikov". Sodišče v celotnem postopku dokazovanja ni navedlo nobenega konkretnega dokaza, ampak je zgolj povzelo izjave prič, ki kot take niso bile substancirano dokazno gradivo v sodnem postopku. Zaradi vsega navedenega so po mnenju generalnega državnega tožilca opisi obsojencu očitanih kaznivih dejanj do te mere nedoločeni, da iz njih (tudi v povezavi z obrazložitvijo sodbe) ni mogoče razbrati zakonskih znakov očitanih kaznivih dejanj. V izreku opisana ravnanja obsojenca ne pomenijo uresničevanja zakonskih znakov kaznivih dejanj in jih zato ni mogoče podrediti pod zakonske pojme očitanih kaznivih dejanj. Načelo zakonitosti v 2. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ki pomeni uzakonitev enega temeljnih jamstev v kazenskem postopku iz 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) je temelj sodobne pravne države, ki ga je sicer utemeljil že Cesare Beccarija v letu 1764 in je bilo tako kot eno splošnih pravnih načel, ki so jih priznavali civilizirani narodi v veljavi že v času uveljavitve ZKLD. Po ustaljeni ustavnosodni praksi načelo zakonitosti ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi uporabnike, torej državnega tožilca pri oblikovanju obtožbe in sodišče pri izrekanju sodb. Opis dejanja v izreku sodbe mora vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov. Pri tem generalni državni tožilec opozarja še na Zakonik o sodnem kazenskem postopanju za Kraljevino Jugoslavijo (ZSKP), ki je veljal v tistem času (saj je Zakon o kazenskem postopku bil sprejet šele decembra 1948), je v paragrafih 292 in 293 določal, da je v razlogih sodbe treba navesti kratko, toda povsem določno, katera dejstva sodišče šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov; kateri razlogi in nagibi so vodili sodišče ob reševanju pravnih vprašanj in zavračanju iz vestnih ugovorov o tem, zlasti pa o obstoju ali neobstoju okolnosti, ki po zakonu izključujejo krivdo, ali izključujejo, ukinjajo, zmanjšajo ali povečujejo obtoženčevo kaznivost, ali ki izključujejo pregon (vsebinsko je Paragraf 293 ZSKP enak sedmemu odstavku 364. člena ZKP, ki določa, kaj mora vsebovati obrazložitev sodbe). Ob upoštevanju vsega navedenega izpodbijana sodba ne dosega tedanjih procesnih standardov in je v nasprotju s splošno priznanimi pravnimi načeli civiliziranih narodov.

B.

5. Po 2. členu ZKLD je kaznivo dejanje zoper narod in državo vsako dejanje, kateremu cilj je, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev Federativne ljudske republike Jugoslavije, ali da bi se spravile v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudske oblasti. 3. člen pa ravnanje storilcev kaznivega dejanja iz 2. člena natančneje opredeli. Utemeljeno tako generalni državni tožilec opozarja na sodbo Ustavnega sodišča U-I-247/96 po kateri je za obsodbo za kaznivo dejanje po 3. členu ZKLD treba storilcu dokazati obarvani naklep, da bi se z nasiljem zrušila, ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev FLRJ, ali njena varnost in druge temeljne pridobitve te države. Tega očitka pa v konkretni zadevi v izreku sodbe ni, niti takega namena ne ugotavlja sodišče v obrazložitvi sodbe. Sicer pa bi se obarvan naklep obdolžencu tudi težko očital, glede na to, da naj bi obravnavana kazniva dejanja storil med vojno, ko takšna državna tvorba na tem ozemlju sploh še ni obstajala. Načelo zakonitosti je eno najpomembnejših načel v kazenskem postopku, saj je umeščeno v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah ter sodi med tiste pravice, ki jih ni dopustno niti začasno razveljaviti ali omejiti, niti v vojnem ali izrednem stanju.2

6. Tudi pri presoji, ali je obsojenec s svojim ravnanjem opisanim v obtožnem aktu, morda izpolnil zakonske znake katerega drugega kaznivega dejanja, je sodišče, kot na to upravičeno opozarja generalni tožilec, omejeno ne samo z načelom zakonitosti, torej tudi z zahtevo po konkretizaciji očitkov, temveč tudi z ostalimi načeli kazenskega procesnega prava, predvsem z domnevo nedolžnosti. Res je sicer, da bi bilo napačno, če bi pri presoji tedanjega procesa uporabljali merila, ki jih poznamo v ustavnih demokracijah. Vendar pa smo ga dolžni presojati po merilih in standardih, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Stopnja verjetnosti oziroma vrednost posameznega dokaza je povezana z domnevo nedolžnosti. Tako je že 9. člen Deklaracije o pravicah človeka in državljana, ki jo je 6. 8. 1789 sprejela Francoska konstituanta, določal, da velja vsakdo za nedolžnega, dokler se ne ugotovi njegova krivda; če je nujno, da ga priprejo, je treba vsako strogost, ki ne bi bila potrebna za zagotovitev njegove navzočnosti, z zakonom strogo preprečiti. Na domnevo nedolžnosti pa je treba biti še posebej pozoren tedaj, ko sodišče ne razpolaga z neposrednimi dokazi, torej pri indičnih sodbah. Sodba, ki ne vsebuje individualizirane dokazne ocene spoznavnega prispevka posameznih indicev pri ugotavljanju odločilnih dejstev, vključno s sklepom, ali in kako posamezni indic krepi ali šibi za obdolženca obremenilno tezo obtožbe predstavlja napačno razumevanje domneve nedolžnosti. Zahteva po obrazložitve sodnih odločb je tako neobhodni standard, ki so ga priznavali civilizirani narodi. Da je načelo in dubio pro reo veljalo tudi po ZSKP ni dvoma3, kakor tudi ni dvoma, da sodniki pri presoji dokazov po tem zakoniku niso bili vezani na nobena dokazna pravila4, kar pa seveda ne pomeni, da imajo sodišča pooblastila za sprejemanje arbitrarnih odločitev, odločitev, ki niso sprejeta z razumnimi razlogi.5 Morali so torej odločitev glede obstoja ali neobstoja relevantnih okoliščin obrazložiti (Paragraf 293 ZSKP).6 Nobenega dvoma tudi ni, da opustitev takšne individualizirane presoje dokazov izkazuje napačno razumevanje in s tem tudi kršitev pravila in dubio pro reo. Še posebej pa, kot je bilo že poudarjeno spoštovanje načela in dubio pro reo pri indičnih sodbah izpostavi zahtevo po obrazloženosti sodbe kot neločljivem delu poštenega postopka, kar je bila tedaj in tudi danes temeljna zahteva pravnega standarda priznanega s strani civiliziranih narodov.

7. V konkretni kazenski zadevi obtožba obsojencu očita predvsem negativen odnos do NOB (NOP), od ravnanj pa, da je „dal nemškim okupatorskim oblastem ali domobrancem neugodne in obremenilne izjave, ali obremenilna poročila, zaradi česar so bili odgnani v internacijo“, „da je drugega nagovoril za vstop v vojaško formacijo, sestavljeno iz jugoslovanskih državljanov, z namenom podpirati sovražnika ipd." Nekateri od očitkov bi sicer po presoji Vrhovnega sodišča lahko izpolnili zakonske znake katerega od kaznivih dejanj navedenih v XII poglavju Kazenskega zakonika za kraljevino Jugoslavijo, vendar v obrazložitvi sodbe manjka konkretizacija, ni najti razlogov, ki bi očitke v izreku dopolnjevali. Gre zgolj za stališča, mnenja nekaterih prič (da je bilo splošno znano, da je obtoženec delal za Italijane in za Nemce, da je bilo splošno znano, da je obtoženec dajal informacije Nemcem, da je bil naklonjen zlasti Nemcem, da je bilo splošno znano, da je obtoženec marsikoga spravil v internacijo, da je bilo splošno znano, da je bil v tesnih stikih z vsemi znanimi izdajalci v Spodnji Idriji ter z kolaboracionisti, da je bil obdolženec izrodek svojega naroda ipd.). Sodba tako temelji na nekih oddaljenih indicih, kot so, govorice, mnenja ljudi ipd., torej na pomožnih dokazih, ki niti po srednjeveškem kanonskem pravu niso mogli biti podlaga za sodbo temveč le za to, da so osumljenca dekretirali7. Sodba ne vsebuje zaključenega kroga indicev, ki bi kazal na krivdo obsojenca, torej tiste stopnje verjetnosti, ki se je zahtevala za izrek obsodilne sodbe že od srednjeveškega kanonskega prava, nadgrajenega še posebej z renesančnimi pravniki,8 kar vse je veljavno tudi v času sojenja. Še več, krivdorek temelji le na govoricah. V takem primeru, ko se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti izkaže, da sodišče, ki je izvorno sodilo po ZKLD, ni upoštevalo temeljnih procesnih garancij in je v dvomu obdolženo osebo obsodilo, namesto da bi jo oprostilo, je taka sodba tudi po stališču Ustavnega sodišča v nasprotju s splošnimi pravnimi načeli priznanimi od civiliziranih narodov.9

8. Ker izrek obtožencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov, ki so se zahtevala za izvršitev kaznivega zahtevala po ZKLD10, pri presoji, ali vsebujejo določena ravnanja zakonske znake kakšnega drugega kaznivega dejanja po tem zakonu ali po Kazenskem zakoniku kraljevine Jugoslavije, pa je Vrhovno sodišče presodilo, da za izrek obsodilne sodbe sodišče ni razpolagalo z zadostnim številom indicev, predvsem pa, da so tudi tisti s katerimi je razpolagalo tako oddaljeni od materialnopravno pomembnih okoliščin (gre le za govorice), da na njihovi podlagi krivdorek ni bil mogoč, je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca na podlagi prve točke 358. člena ZKP očitka po obtožbi oprostilo.11

9. Po členu 96 ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka proračun.

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 22/2010 z dne 3. 6. 2010. 2 Primerjaj Bošnjak M. Žavcer Hrovatin M. Komentar Ustave RS, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, Nova Gorica, str. 273 do 280 3 Glej Dolenc M. Sodni kazenski postopnik kraljebvine Jugoslavije, Tiskovna zadruga v Ljubljani, 1932, str. 46. 4 Po Procesnem zakonu Kraljevine Jugoslavije so sodniki odločali po svobodnem prepričanju o tem, ali "naj se smatra, ali ne smatra, kakšna činjenica za dokazano", so pa sodniki presojali na "predstavi vestnega pretresa in ocene vseh dokazov podanih na glavni razpravi, in niso vezani na nikakršna dokazna pravila". 5 Po Procesnem zakonu Kraljevine Jugoslavije so sodniki odločali po svobodnem prepričanju o tem, ali "naj se smatra, ali ne smatra, kakšna činjenica za dokazano", so pa sodniki presojali na "predstavi vestnega pretresa in ocene vseh dokazov podanih na glavni razpravi, in niso vezani na nikakršna dokazna pravila". 6 Glede na to, da je bil Zakon o kazenskem postopku SFRJ sprejet decembra 1948, je v času sojenja v tej zadevi veljal procesni zakon Kraljevine Jugoslavije, saj so v skladu z 2. členom Uradnega lista Demokratične Federativne Jugoslavije z dne 13. 2. 1945 ostala v veljavi vsa pravna pravila (zakoni, uredbe, naredbe, pravilniki itd.), ki so veljali v trenutku okupacije po sovražnikih (pred 6. aprilom 1941) in ki niso nasprotovali pridobitvam Narodno osvobodilne borbe. Temeljna načela, kot so načelo zakonitosti, domneva nedolžnosti, zahteva po obrazloženosti sodbe, pa tem pridobitvam verjetno niso in tudi ne morejo nasprotovati. 7 Glej Foucault M., Nadzorovanje in kaznovanje, Nastanek zapora, Knjižna zbirka, Temeljna dela, Ljubljana, oktober 2021, str. 45, in naprej ter Damaška M., Dokaz in krivnja od Rimskog kanonskog do suvremenog prava, Školska knjiga, 2021, str. 45 in naprej 8 Glej več Damaška in Foucoult, ibidem, 9 Glej sodbo US RS U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994. 10 Načelo zakonitosti v kazenskem pravu ima naravo materialnopravnega ustavnega in konvencijskega jamstva (v okviru7. Člena EKČP). To jamstvo, pa ne zavezuje samo zakonodajalca, temveč tudi sodnika. 11 Da je kršitev domneve nedolžnosti poleg dejanskega predvsem pravno vprašanje, je presodilo Vrhovno sodišče že v sodbah I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2008, v sodbi I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022 ter I Kp 22757/2014 z dne 7. 6. 2022.