Jedro

Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja, čeprav so pomembni iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti zadevi, za ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, za določitev krajevne pristojnosti sodišča, za zastaranje, za ugotovitev odgovornosti mladostnika in podobno).

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 21007/2010 z dne 20. 9. 2011 obsojenega A. K. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin po tretjem odstavku 256. člena in po prvem odstavku 256. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo IV Kp 21007/2010 z dne 17. 1. 2012 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili plačilo stroškov kazenskega postopka.

2.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenčev zagovornik, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka po 7., 8. in 11. točki 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do zatrjevane zmotne ugotovitve dejanskega stanja, da je opredelitev časa in kraja storitve kaznivega dejanja preohlapna, da ni nobene okoliščine, ki bi dokazovala kakšno obsojenčevo ravnanje ali posledico njegovega delovanja v Mariboru po 18. 2. 2002, da je oškodovanka storitev kaznivega dejanja po tem datumu odločno »negirala«, da izvedensko mnenje izvedenca K. pokaže zgolj presnetje na disketo dne 18. 2. 2002, da je oškodovanka kreditno pogodbo sklenila dne 17. 10. 2001 in istega dne tudi dvignila gotovino ter da je sodna odločitev nejasna, nelogična in protislovna. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, da se bo jasno in nedvoumno ugotovil čas storitve kaznivega dejanja.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Navaja, da se je pritožbeno sodišče opredelilo do navedb pritožbe ter utemeljeno pritrdilo ugotovitvam sodišča prve stopnje glede časa storitve kaznivega dejanja, da nestrinjanje z razlogi sodišča pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter da opredelitev kraja storitve kaznivega dejanja ne predstavlja zakonskega znaka kaznivega dejanja, navedba v izreku sodbe pa v zadostni meri individualizira dejansko stanje. Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da bi se moralo sodišče jasno in določno opredeliti »zakaj enkrat obsodilna, potem oprostilna in ponovno obsodilna sodba«.

B.

5. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem, s čimer nakazuje na kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Pritožbeno sodišče je v 9. točki na 5. strani sodbe presodilo, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in nepopolno ter da je razjasnilo vsa odločilna dejstva in dokaze, ki jih je pravilno ocenilo in utemeljeno zaključilo, da je obsojenec storil očitani mu kaznivi dejanji. Pritožbeno sodišče je nato v nadaljevanju razlogov sodbe (točke od 10 do 12 na 5. in 6. strani sodbe) podrobno odgovorilo na pritožbene navedbe obsojenca in njegovega zagovornika, ki so se nanašale na izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da je opredelitev sodišča glede kraja in časa storitve kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi „preohlapna in presplošna“ ter da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kdaj in na kakšen način naj bi obsojenec deloval. 8. Vsebino opisa kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe določa 1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP. Podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo konkretnega kaznivega dejanja, niso pa zakonski znak kaznivega dejanja, čeprav so pomembni iz drugih razlogov (za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti zadevi, za ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, za določitev krajevne pristojnosti sodišča, za zastaranje, za ugotovitev odgovornosti mladostnika in podobno).

9. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojenec očitani mu kaznivi dejanji storil neugotovljenega dne po 18. 2. 2002 v Mariboru. Kot je v zvezi z enakimi pritožbenimi navedbami utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je takšen opis kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe glede časa in kraja storitve kaznivega dejanja dovolj jasen in določen, povezati pa ga je potrebno tudi z razlogi izpodbijane pravnomočne sodbe, v katerih sta sodišči obsežno pojasnili, zakaj sodišče glede časa storitve kaznivega dejanja ni sledilo izpovedbi oškodovanke, temveč se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca mag. B. K., ki je ugotovil, da je bila inkriminirana diplomska naloga prekopirana na disketo dne 18. 2. 2002, zato obsojenec pred tem datumom diskete zagotovo ni mogel izročiti oškodovanki. Kolikor se obsojenčev zagovornik s takšnimi zaključki sodišča ne strinja ter obsežno navaja, da ni nobenega dokaza, ki bi izkazoval obsojenčevo ravnanje po 18. 2. 2002, da oškodovanka D. H. storitev kaznivega dejanja po 18. 2. 2002 „odločno negira“, česar izvedensko mnenje ne more „pokriti, ker pokaže le presnetje na disketo 18. 2. 2002“, da je oškodovanka kreditno pogodbo sklenila ter dvignila gotovino dne 17. 10. 2001, da je podan najmanj precejšen dvom v pravilno presojo zadeve, da je sodišče glede časa storitve kaznivega dejanja zavzelo drugačno stališče ter da je nejasno in nelogično, da sodišče v določenem delu izpovedbi oškodovanke verjame, glede datuma storitve kaznivega dejanja pa ji ne verjame, ne zatrjuje nobene kršitve zakona, temveč uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila praktično v celoti vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11. Izrek o stroških postopka temelji na 98. a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, bo obsojencu odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.