Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za uveljavljanje konkurenčne klavzule potrebno dokazovati nastanek škode. Konkurenčna klavzula določa splošno prepoved uporabljanja specifičnih znanj in poslovnih zvez po prenehanju delovnega razmerja, za kar delodajalec ob spoštovanju te konkurenčne klavzule delavcu tudi plačuje odškodnino. Zato ni potrebno dokazovati nastanka škode, temveč le obstoj dejstva, da delavec pri novem delodajalcu uporablja tehnična, tehnološka ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri prejšnjem delodajalcu. Škodo namreč zakon predvideva že s tem, ko delavec konkurenčno deluje proti bivšemu delodajalcu. Zato je za primere kršitve konkurenčne klavzule pogodbena kazen določena v vnaprej določeni višini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 6.318,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 10. 2006 dalje do plačila in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.248,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v osmih dneh pod izvršbo.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavanje in odločanje, pri čemer je primerno, da se spis v novo obravnavo dodeli drugemu sodniku. Priglaša pritožbene stroške. V pogodbi o zaposlitvi je bila dogovorjena prepoved konkurenčne dejavnosti, na kar je tožeča stranka opozorila toženo stranko pred sklenitvijo delovnega razmerja pri drugem delodajalcu. Konkurenčna klavzula je bila dogovorjena upoštevaje individualne posebnosti gospodarske dejavnosti, ki jo opravlja delodajalec in posebnih poslovnih znanj, ki jih delavec, ki delo opravlja, pridobi ob opravljanju dejavnosti, pri čemer siceršnja delavčeva splošna znanja ne omogočajo njegovih nadaljnjih poslovnih dosežkov na specifičnem področju oddaja vozil v najem. Toženec je bil v naprej seznanjen s problemom kršitve dogovora o problemu konkurenčne klavzule in s sankcijo za primer kršitve. Poleg tega pa je delodajalec podal 5. 10. 2006 pisno izjavo o uveljavljanju konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je iz izpovedi toženca in prič A.A., B.B. in C.C. zaključilo, da naj pri novem delodajalcu ne bi opravljal enakih del kot pri tožeči stranki. Sodišče je na obravnavi 3. 9. 2007 zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke z zaslišanjem prič D.D., E.E., F.F. in ni upoštevalo tudi dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke, prav tako pa tudi ni pridobilo spisa opr. št. Pd 389/2005 naslovnega sodišča. Pritožba se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da iz pogodbe o zaposlitvi toženca pri novem delodajalcu izhaja, da toženec opravlja enakih oziroma vsaj primerljivih del. Kaj je sodišče ocenjevalo ni jasno, ker je prejelo pogodbo o zaposlitvi brez opisa delovnega mesta kot sestavnega dela pogodbe. Tako sodišče pri odločanju sploh ni imelo vpogleda v opis toženčevega delovnega mesta. Sodišče je kot neverodostojno ocenilo izpoved C.C. in A.A., hkrati pa je štelo za ustrezno podporo toženčevi pripovedi, izpoved B.B.. Ta izpoved pa je prilagojena podpori tožnika. Oba sta se pri tožeči stranki naučila delovanja v dejavnosti rent-a-car, ki je brez dvoma specifična vsebina. Posamični računalniški progami različnih delodajalcev s temeljim znanjem zaposlenih nimajo kakršnegakoli stičišča. V konkretnem primeru je toženec opravljal delo vodenja prodaje, kar je še toliko bolj izstopajoče, saj skrbi za posel in promet podjetja. Iz dokazov, ki jih je tožeča stranka predlagala v pripravljalni vlogi z dne 29. 3. 2007 jasno izhaja, da je poslovna rast družbe G. povsem neobičajna, rast pa je v očitni povezavi z dejstvom, da so se v družbo G. preselili kar trije delavci, ki so se tehnike poslovanja naučili pri tožeči stranki, to so B.B., H.H. in toženec. Nerazumljiva in neutemeljena je trditev v izpodbijani sodbi, da je obstoj škode pri tožeči stranki pripisati večji ponudbi storitev na trgu in svobodni gospodarski pobudi drugih ponudnikov teh storitev. S takimi stališči sodišče zgolj podpira anarhičnost stanja. Sodišče je brez kakršnekoli razlage obšlo dokazni predlog tožeče stranke, da se vpogleda v spis istega sodišča, voden pod opr. št. Pd 389/2005, v katerem je drug delavec tožeče stranke, sedaj zaposlen pri istem delodajalcu kot toženec iz te pravde obsojen na plačilo odškodnine za kršitev konkurenčne klavzule. Zatrjevanje, da na delovnem mestu vodje prodaje toženec ne izkorišča tehničnih poslovnih znanj in poslovnih zvez, pridobljenih z delom in v zvezi z delom pri tožeči stranki na način, ki je po vsebini konkurenca, je smešno. Nerazumljiva in neutemeljena je tudi razlaga prvostopnega sodišča glede obsega škode. Ker gre za kršitev pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti, je odškodnina določena v pogodbi o zaposlitvi in je popolnoma jasna. Pritožba tudi meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, ker je izrek sodbe v nasprotju s spisovno dokumentacijo in da so tudi razlogi nejasni, med seboj v nasprotju, poleg tega pa je tudi podana kršitev 8. točke 1. odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče z nezakonitim postopanjem tožniku ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje s tem, ko ni izvedlo predlaganih dokazov nepopolno ugotovilo dejansko stanje, v posledici česar tudi ni mogoče presoditi pravilne uporabe materialnega prava

6. V tem individualnem delovnem sporu je tožeča stranka zahtevala plačilo pogodbene kazni, ker je toženec kršil pogodbeno prepoved konkurenčne dejavnosti, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi med strankama z dne 31. 12. 2004. Toženec in tožeča stranka sta v navedeni pogodbi v skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) dogovorila konkurenčno klavzulo – pogodbeno prepoved konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja. Dogovorila sta se, da po prenehanju delovnega razmerja povzročenega po volji ali krivdi delavca, le-ta ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnična, tehnološka in poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Obveznost je bila dogovorjena za dve leti in delodajalec se je zavezal delavcu izplačevati denarno nadomestilo za ves čas spoštovanja pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti, v primeru, da delavec dokaže, da se iz spoštovanje le-te ne more zaposliti oziroma je onemogočena možnost primerljivega zaslužka. Delavec se je tudi zavezal, da bo ves čas trajanja prepovedi vsaj 15 dni pred morebitno zaposlitvijo, opravljanjem poslov oziroma del, pisno obvesti delodajalca, ta pa mora pisno sporočiti svoje stališče v 15-ih dneh, sicer se šteje, da ne uveljavlja pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti. Delavec se je z navedeno pogodbo zavezal, da bo v primeru kršitve pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti plačal delodajalcu v enkratnem znesku odškodnino v višini 1/3 povprečne njegove plače za pretekle tri mesece za vsak mesec do izteka veljavnosti pogodbene prepovedi konkurenčne dejavnosti. Z navedeno ureditvijo v pogodbi o zaposlitvi sta stranki spoštovali določbe 38. člena ZDR.

7. Iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožencu pri tožeči stranki prenehalo delovno razmerje po njegovi volji na podlagi izjave z dne 28. 8. 2006, da mu je delovno razmerje prenehalo 28. 10. 2006 ter da ga je tožeča stranka, to je delodajalec dne 5. 10. 2006 seznanila tudi, da vztraja in uveljavlja konkurenčno klavzulo na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ki delavca zavezuje še dve leti po prenehanju delovnega razmerja, šteto od 28. 10. 2006 dalje. Tako je za odločitev v predmetnem individualnem delovnem sporu potrebno ugotoviti, ali je toženec pri novem delodajalcu opravljal dela, ali sklepa posle, pri katerih je izkoriščal tehnična, tehnološka ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri tožeči stranki. Torej ne, ali je opravljal enaka dela kot je to zmotno ugotavljalo sodišče prve stopnje, ampak ali je za delo pri novem delodajalcu uporabljal tehnična, tehnološka ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je dobil pri tožeči stranki. Za ugotovitev navedenih dejstev, pa bi moralo sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, dopustiti tudi izvedbo predlaganih dokazov s strani tožeče stranke, to je še zaslišanje priče D.D., za katerega dokazni predlog tožeča stranka ni umaknila, kot ga je umaknila za E.E., F.F. in ga nadomestila z dokaznim predlogom za zaslišanje priče A.A., ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo. Poleg navedenega pritožba tudi pravilno opozarja, da za ugotovitev, kakšno delo tožnik opravlja pri konkurenčni družbi, ne zadostuje le vpogled v pogodbo o zaposlitvi, iz katere vsebina dela ni razvidna.

8. Za odločitev v tem individualnem delovnem sporu je tako potrebno ugotoviti, kakšna znanja je imel toženec preden se je zaposlil pri tožeči stranki, kakšna znanja je pridobil pri tožeči stranki in ali je ta znanja potreboval za opravljanja dela pri novem delodajalcu. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da gre očitno pri tožeči stranki, to je bivšem delodajalcu tožene stranke in novem delodajalcu tožene stranke za konkurenčni podjetji, ki opravljata rent-a-car dejavnost. Sodišče bo moralo ugotoviti, ali bi za opravljanje dejavnosti po pogodbi o zaposlitvi, kot jo ima toženec sklenjeno z novim delodajalcem zadostovalo znanje, ki ga je imel tožnik pred zaposlitvijo pri tožeči stranki, torej splošno in ne specifično znanje, ki ga je pridobil pri tožeči stranki oziroma, ali je izkoriščal pri novem delodajalcu tehnične, tehnološke ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil pri tožeči stranki.

9. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je za uveljavljanje konkurenčne klavzule potrebno dokazovati škodo. Konkurenčna klavzula določa splošno prepoved uporabljanja specifičnih znanj in poslovnih zvez po prenehanju delovnega razmerja, za kar delodajalec ob spoštovanju te konkurenčne klavzule delavcu tudi plačuje odškodnino. Zato ni potrebno dokazovanje nobene škode, temveč le obstoj dejstva, da delavec pri novem delodajalcu uporablja tehnična, tehnološka ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri prejšnjem delodajalcu. Torej je lahko le-to predmet presoje sodišča prve stopnje in je tako sodišče prve stopnje zmotno zahtevalo, da tožeča stranka dokaže nastanek škode zaradi ravnanja tožene stranke. Škodo namreč zakon predvideva že s tem, ko delavec konkurenčno deluje proti bivšemu delodajalcu. Zato je tudi določena za primere kršitve konkurenčne klavzule pogodbena kazen v vnaprej določeni višini.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, da bo sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku in ob pravilni uporabi materialnega prava o tožbenem zahtevku ponovno odločilo. Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu, da se zadeva vrne v novo sojenje pred spremenjen senat, ker za to niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi.

11. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo kljub določbi 1. odstavka 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), po kateri zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka, sodišče druge stopnje izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnave odločilo o zahtevku, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, ali drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni popolno izvedlo dokaznega postopka, ne gre le za manjšo pomanjkljivost ugotovljenega dejanskega stanja. Zato bi pritožbeno sodišče moralo samo ugotavljati odločilna dejstva pred pritožbenim sodiščem, ki ima sedež v I., kar bi predstavljalo tudi nesorazmerne stroške za stranke, ki imajo bivališče oziroma sedež na območju oddelka sodišča prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče ocenjuje, da je predvsem z vidika smotrnosti in ekonomičnosti postopka primerneje, da se dokazni postopek dopolni pred sodiščem stopnje stopnje.