Jedro

Drugi odstavek 45. člena ZPrCP, ki v obravnavani zadevi predstavlja blanketno normo, med drugim določa, da mora voznik, ki se približuje prehodu za pešce, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, voziti posebno previdno, voziti pa sme s takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Ravno to pa je predmet očitka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je protipredpisno ravnanje oškodovanke stvar dejanske presoje, in sicer morebitnega pretrganja vzročne zveze.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. in okrajnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 300,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 26755/2021 z dne 11. 1. 2023 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je na podlagi drugega odstavka 323. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila kategorije D in D1 za obdobje desetih mesecev s preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP pa je obdolženec dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta se pritožila: - obdolženčev zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb ZKP, kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in obdolženca oprosti obtožbe; - okrajni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče zaporno kazen v višini enega leta in šest mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila kategorije D in D1 za obdobje desetih mesecev.

3. Na pritožbo okrajnega državnega tožilca je odgovoril obdolženčev zagovornik in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

5. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami, da je opis kaznivega dejanja nejasen, ter da nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe. Navedeno kršitev utemeljuje z navedbami, da se opis dejanja nanaša na hitrost 22 km/h, s katero naj bi obdolženec zapeljal v krožno križišče, izvedenec pa je ugotovil, da je to bila hitrost, s katero je obdolženec upravljal avtobus, preden je začel zavirati, ter da je sama hitrost vožnje v krožišču bila 15 km/h, kolikor je znašala trčna hitrost. To pomeni, da je bila torej pred krožiščem hitrost nižja, kot pa hitrost vožnje pri približevanju krožišču. 6. Zatrjevana kršitev ni podana. Iz izreka izpodbijane sodbe namreč med drugim jasno izhaja očitek, da je obdolženec v krožno križišče zapeljal s preveliko hitrostjo - 22 km/h, zaradi česar ni mogel ustaviti vozila pred kolesarko, ki je že bila na prehodu za pešce in kolesarje, ter da bi vozilo lahko zaustavil pred mestom trčenja, če bi peljal s hitrostjo do 19 km/h. Tako je predmet očitka nedvomno hitrost pred vstopom v krožno križišče in obdolženčevim reagiranjem, torej ne trčna hitrost (kot poskuša to prikazati zagovornik), ki je nenazadnje logično bila nižja, saj je obdolženec že pričel reagirati z zaviranjem. Opis torej ni nejasen in ne nasprotuje sam sebi, v kolikor pa se zagovornik ob podajanju lastnih zaključkov o obdolženčevi hitrosti pri približevanju krožišču ne strinja z ugotovitvami izvedenca, pa izraža le lastno dokazno oceno, ki je predmet samostojnega pritožbenega razloga.

7. Po prepričanju zagovornika naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, saj je v določilu 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) predpisano, da so posebej zaščitena kategorija v cestnem prometu pešci in kolesarji, ki imajo na prehodu za pešce prednost, pri čemer oškodovanka z vožnjo na prehodu za pešce ni imela nobene prednosti, pač pa je sama izsilila prednost. Tako kolesarka, ki je zapeljala v prepovedano smer in za obdolženca predstavljala nepričakovano oviro, ni zaščitena kategorija po drugem odstavku 45. člena ZPrCP.

8. Tako zatrjevana kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana. Zagovornik namreč prezre, da drugi odstavek 45. člena ZPrCP, ki v obravnavani zadevi predstavlja blanketno normo, med drugim določa, da mora voznik, ki se približuje prehodu za pešce, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, voziti posebno previdno, voziti pa sme s takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Ravno to pa je predmet očitka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, medtem ko je protipredpisno ravnanje oškodovanke stvar dejanske presoje, in sicer morebitnega pretrganja vzročne zveze.

9. Neutemeljena je zagovornikova graja na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in zbrane dokaze je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

10. Bistvo zagovornikovih trditev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja, saj meni, da zaključki izpodbijane sodbe ne potrjujejo odločitve, da je obdolženec kršil cestno prometne predpise. Ob tem izraža nestrinjanje z ugotovitvami izvedenca cestno prometne stroke, ki je ugotovil, da naj bi imel obdolženec 2,14 sekunde časa pred trenutkom trčenja, od mesta trčenja pa je bil oddaljen 13,2 metra. Takšen izračun je izhajal iz prednjega dela prednjega kolesa. Po prepričanju zagovornika pa voznik ne more ocenjevati pojavnosti kolesarja z zelo slabo vidnim prvim delom kolesa, pač pa tega oceni po kolesarju. V tem primeru pa se skrajša čas, ki ga je imel obdolženec na razpolago za reagiranje. Obdolženec tako dejansko ni storil ničesar napačnega ali nasprotnega s predpisi, temveč je avtobus upravljal z minimalno hitrostjo. Z manjšo hitrostjo vožnje kot je znašala hitrost do križišča sploh ni mogel upravljati avtobusa, saj bi v nasprotnem primeru stal na cestišču. Posebno pozornost je posvetil križišču, pri čemer je bil oviran v videnju in preglednosti dela cestišča, v smeri iz katere je pripeljala kolesarka. In četudi bi jo videl na 40 metrih razdalje, v nobenem primeru ni mogel sklepati, da bo ta zapeljala v zanjo povsem nasprotno smer, saj bi ob prepričanju v njeno ravnanje v skladu s predpisi vedel, da v krožišče ne bo zapeljala, medtem ko bi oškodovanka, če bi opazila avtobus pred krožiščem, vedela, da bo avtobus zapeljal v krožišče. V danih okoliščinah tako voznik motornega vozila, četudi je profesionalni voznik, ne more odgovarjati za povzročitev prometne nezgode. Obdolženec je namreč vozil s primerno hitrostjo, nižjo od tiste, ki bi bila primerna, bil je pozoren na križišče in druge udeležence v prometu, zato mu ni mogoče očitati, da bi naj pričakoval in prilagodil okoliščine svoje vožnje tudi in predvsem tistim, ki kršijo prometne predpise. Ob tem pa je izvedenec ugotovil, da je kolo oziroma krmilni mehanizem le tega podrsal po stranici avtobusa, iz česar se postavlja zaključek, da je oškodovanka tista, ki bi po vsakem zaključku izvedenca trčila v avtobus in po tem tudi padla na rob na cestišču, dvignjen s stopnico, ki bi v kolikor ne bi bil tam zgrajen, ne privedel do za oškodovanko nepopravljivih posledic. Tako torej obdolženec za posledico, ki je nastala, ni izključno odgovoren.

11. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Za zaključek, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago zlasti v listinski dokumentaciji, izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke za področje raziskav prometnih nezgod B. B. ter ugotovitev izvedenca medicinske stroke C. C. Za svojo odločitev je navedlo tehtne in prepričljive razloge, ki jih pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, ne morejo omajati. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je obdolženec pri upravljanju avtobusa, v krajevnih in časovnih okoliščinah, ki so razvidne iz izreka izpodbijane sodbe, kršil dolžnostno ravnanje iz drugega odstavka 45. člena ZPrCP. Navedena določba vozniku zapoveduje, da mora voznik, ki se približuje križišču, prehodu ceste čez železniško progo, prehodu za pešce, kolesarski stezi, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, voziti posebno previdno. Voziti pa sme s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence cestnega prometa, ki imajo na križišču prednost, da lahko varno ustavi pred prehodom za pešce, pred prehodom ceste čez železniško progo oziroma, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce in kolesarje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obdolženec (četudi je dokazni postopek pokazal, da je oškodovanka s tem, ko je kot kolesarka prečkala prehod po zanjo neprednostni cesti, ravnala nepravilno), kršil dolžnostno ravnanje z neprilagojeno hitrostjo vožnje avtobusa. Za takšen zaključek je imelo oporo v izvedenskem mnenju izvedenca cestnoprometne stroke B. B. Slednji je po opravljeni podrobni analizi prometne nezgode in preučitvi podatkov spisa pojasnil, da je obdolženec vozil s hitrostjo najmanj 22 km/h, ki pa je glede na vse okoliščine primera bila previsoka. Upoštevaje mesto in čas obdolženčevega reagiranja, bi bila namreč primerno prilagojena hitrost do 19 km/h. Pri takšni hitrosti bi torej obdolženec še lahko ustavil vozilo pred oškodovanko (ki se je tedaj že nahajala na prehodu za kolesarje) in ob močnem zaviranju, upoštevajoč tudi njegov reakcijski čas, trk tudi preprečil. Nadalje je poudaril, da je oškodovanka z mesta, kjer je pričela s sprednjim delom njenega kolesa prehajati rob vozišča oziroma robnik, do mesta trčenja prevozila razdaljo okrog 9,5 metra, voznik pa lahko nedvomno zazna namero kolesarja, da bo pred vozilom prečkal cesto, ko je kolesar v vožnji in s sprednjim delom kolesa preide rob vozišča za okrog 0,5 metra. Obdolženec je bil kot voznik avtobusa v trenutku, ko se je oškodovanka nahajala v takšnem položaju (da je bilo torej mogoče nedvoumno zaznati, da bo prečkala cesto), oddaljen okrog 13,2 metra od mesta trčenja in 2,14 sekunde pred trenutkom trčenja. Ob tem je še pojasnil, da je obdolženec lahko zagledal oškodovanko z oddaljenosti okrog 40 metrov od mesta trčenja, približno istočasno, kot je obdolženec lahko zagledal oškodovanko, pa je tudi slednja lahko zagledala avtobus. Na podlagi navedenega je tako prepričljivo zaključil, da je obdolženec pričel z (močnim) zaviranjem šele 1,3 sekunde pred trenutkom trčenja, kar je bil njegov reakcijski čas, zato je bila obdolženčeva hitrost - (najmanj) 22 km/h, neprimerna oziroma previsoka glede na vse okoliščine primera. V luči navedenega se zato zagovornikovo polemiziranje o razdalji, na kateri je bila opazna kolesarka, izkaže kot nerelevantno. Po obrazloženem in celovitem izvedenskem mnenju, zagovornik tudi ne more uspeti z lastnimi dokaznimi zaključki in grajo ugotovitev izvedenca cestnoprometne stroke, pri čemer je nenazadnje ugotoviti, da je bil izvedenec neposredno zaslišan, pa na njegovo mnenje nihče ni imel pripomb.

12. Sodišče prve stopnje se je v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno opredelilo tudi do oškodovankinega nepravilnega ravnanja, ko je kot kolesarka prečkala prehod po zanjo neprednostni cesti, vendar njeno ravnanje ni pretrgalo vzročne zveze med obdolženčevo kršitvijo dolžnostnega ravnanja in nastalo prepovedano posledico. Takšen zaključek je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na dopolnjeno izvedensko mnenje B. B., ki je podrobno opisal razdaljo, na kateri sta se oba udeleženca nahajala, kakor tudi možnost njune medsebojne zaznave, nenazadnje pa (kot bistveno) hitrost, s katero je obdolženec upravljal avtobus, in hitrost, pri kateri bi lahko trčenje preprečil, ter okoliščino, da se je v trenutku trka oškodovanka na kolesu nahajala že na sredini prehoda za pešce. Pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe v celoti soglaša, v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornika pa le še poudarja, da nastanka prepovedane posledice ne bi bilo mogoče pripisati obdolženčevemu ravnanju le, če bi se izkazalo, da bi do posledice prišlo tudi, če bi obdolženec ravnal v skladu s predpisi, ali če bi bila prepovedana posledica objektivno nepredvidljiva.1 V tej zvezi pa se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo tudi do okoliščine, da bi obdolženec oškodovankino ravnanje (vožnja z njegove desne strani) lahko pričakoval, še zlasti ker je poklicni šofer že vsaj 40 let, prav tako je poznal krožišče oziroma tamkajšnji prometni režim, saj se je tam vsakodnevno vozil, nenazadnje pa je lahko pričakoval neredko in protipredpisno obnašanje kolesarjev, da bodo prihajali čez prehod tudi iz njegove desne strani. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča vožnja oškodovanke (četudi protipredpisna) zanj ni mogla predstavljati okoliščine, ki bi bila za obdolženca nepričakovana in torej objektivno nepredvidljiva, kar bi ekskulpiralo obdolženca, kot se za to neutemeljeno zavzema zagovornik. Poudariti pa je še, da je ravnanje oškodovanke pomembno le toliko, kolikor predstavlja ravnanje, ki drugi vzrok (obdolženčevo ravnanje) povsem izključi oziroma razvrednoti zgolj na pogoj (na primer, če bi se oškodovanka nenadoma pojavila tik pred vozilom obdolženca, kar v obravnavani zadevi ni primer) - le v tem primeru bi šlo za tako hudo kršitev cestnoprometnih predpisov s strani oškodovanke, da bi bilo mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze med kršitvijo cestnoprometnih predpisov s strani obdolženca in nastalimi posledicami.2 V obravnavanem primeru pa je po oceni pritožbenega sodišča po razumljivih razlogih izpodbijane sodbe odločilna presoja, da je obdolženec kljub vožnji oškodovane kolesarke, vendarle imel objektivno možnost, da v skladu z načelom defenzivne vožnje sanira oškodovankino kršitev z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja (primerna hitrost) in tako prepreči prometno nesrečo. Načelo defenzivne vožnje, ki se je izoblikovalo v teoriji in sodni praksi, namreč vozniku nalaga dolžnost izogibanja tudi tistim nevarnim situacijam, ki jih s protipredpisnim vedenjem ustvarjajo drugi udeleženci v prometu. Gre torej za zahtevo po doslednem izvrševanju predpisov, hkrati pa nalaga vozniku še dolžnost, da ob svojem predpisanem ravnanju spremlja tudi vedenje drugih udeležencev v prometu, ter mora takoj ko ugotovi, da ti ne ravnajo po predpisih in s tem ustvarjajo v prometu nevarnost, opustiti prednosti, ki mu jih daje načelo zaupanja in s tem storiti vse, da nevarnost prepreči.3 Glede na pojasnjeno se tako vse preostale zagovornikove navedbe glede oškodovankine vožnje kakor tudi polemiziranje o prednosti, ki je naj ne bi imela, izkažejo kot nerelevantne.

13. Po obrazloženem, in ker zagovornik tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopenjski krivdni izrek neutemeljena.

14. Pritožba obdolženčevega zagovornika je vložena iz pritožbenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Slednjo je preizkusilo tudi zaradi pritožbe okrajnega državnega tožilca, ki ne soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje o izreku pogojne obsodbe in meni, da bi obdolžencu moralo izreči zaporno kazen. Navaja, da je obdolženec s svojim ravnanjem prizadel najpomembnejšo pravno vrednoto – življenje, pri čemer je do prometne nesreče s kolesarko prišlo na prehodu za kolesarje in bi lahko obdolženec, glede na ugotovitve izvedenca cestno prometne stroke, prometno nesrečo preprečil. Ob tem sodišče prve stopnje pri izreku pogojne obsodbe ne bi smelo upoštevati večje sokrivde oškodovanke, saj se je ta v trenutku trka nahajala že na sredini prehoda za kolesarje, kar kaže na to, da je obdolženec popolnoma zanemaril in spregledal kolesarko, ki je pripeljala z njegove desne strani in torej ni šlo za hipni dogodek, ko bi oškodovanka nenadoma pripeljala pred obdolženca. Sodišče prve stopnje je tako pri izbiri in odmeri kazenske sankcije dalo preveliko težo olajševalnim okoliščinam ter sokrivdi oškodovanke, prezrto pa je ostalo dejstvo, da je obdolženec, ki je poklicni voznik, s svojim ravnanjem prizadel najpomembnejšo zavarovano vrednoto. Glede na predpisano kazen za očitano kaznivo dejanje pa je že zakonodajalec „smatral“, da gre za hujše kaznivo dejanje v primeru, da oškodovanec umre.

15. Pritožba okrajnega državnega tožilca ni utemeljena, prav tako pa ob uradnem preizkusu ni bilo najti nobenih razlogov, ki bi narekovali spremembo izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolžencu izreklo primerno kazensko sankcijo opozorilne narave – pogojno obsodbo, v njej pa določilo primerno (upoštevajoč oškodovankino smrt) nekoliko daljšo zaporno kazen in preizkusno dobo ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorij D in D1. Pri presoji je sodišče prve stopnje, ob odsotnosti obteževalnih okoliščin, kot olajševalne okoliščine ustrezno in utemeljeno upoštevalo obdolženčevo dosedanjo nekaznovanost, njegovo osebno urejenost in njegovo iskreno obžalovanje dejanja, prezrlo pa ni niti dejstva, da sta od dogodka minili že dve leti in da obdolženec v tem času ni storil nobenega prekrška ali kaznivega dejanja. Prav tako utemeljeno ni prezrlo prispevka oškodovanke (kar sicer ne vpliva na obstoj krivde), ki je na prehod za pešce pripeljala iz smeri, ki ni bila prednostna oziroma dopustna. Gre namreč za okoliščino, ki nedvomno vpliva na odmero (in izbiro) kazenske sankcije,4 zato je nasprotno stališče okrajnega državnega tožilca neutemeljeno. V luči navedenega je v okviru odločanja o izbiri in odmeri kazenske sankcije neutemeljeno tudi pritožbeno polemiziranje o tem, kje se je oškodovanka nahajala v trenutku trčenja. Dejstvo, da je do trčenja prišlo na prehodu za pešce in kolesarje, namreč ne pomeni, da oškodovanka, ki je pripeljala iz nasprotne smeri, ni kršila predpisov in s tem prispevala (a ne pretrgala vzročne zveze) k nastanku obravnavanega dogodka. Upoštevaje vse obrazloženo pa pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje ne morejo omajati niti navedbe o „smatranju“ zakonodajalca glede predpisane kazni za obravnavano kaznivo dejanje. V kazenskem pravu velja namreč načelo individualizacije kazenskih sankcij, ki pomeni uporabo takšne kazenske sankcije, ki je v sorazmerju z nevarnostjo konkretnega kaznivega dejanja in ki je prilagojena storilčevi osebnosti. Navedeno načelo je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo ter obdolžencu izreklo zakonito in pravično kazensko sankcijo, ki bo pri obdolžencu dosegla namen kaznovanja, zato je po presoji pritožbenega sodišča ne gre spreminjati.

16. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbah obdolženčevega zagovornika in okrajnega državnega tožilca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

17. Ker pritožba ni bila uspešna, je obdolženec kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati sodno takso, ki jo je pritožbeno sodišče odmerilo glede na težavnost kazenske zadeve in premoženjske razmere obdolženca ter ob upoštevanju tarifnih številk 7113, 7119, 71113 in 7122 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (prvi odstavek 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).

1 Prim. sodba VS RS I Ips 13359/2017 z dne 21. 1. 2021. 2 Sodba VS RS I Ips 16587/2010-100 z dne 19. 2. 2015. 3 Z. Dežman v Cestnoprometno kazensko pravo, GV Založba, Ljubljana, 2013, str. 175. 4 Prim. sodba VS RS I Ips 360/2001 z dne 6. 3. 2003.