Jedro

Oseba, ki je najmanj dve leti stanovala skupaj z imetnikom stanovanjske pravice in živela z njim v ekonomski skupnosti ter tako pridobila status uporabnika stanovanja, s samo naknadno prekinitvijo ekonomske skupnosti še ne izgubi statusa uporabnika stanovanja (prim. tudi sodbo II Ips 14/92).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in zato naložilo toženki, da mora izprazniti stanovanje, obstoječe iz kuhinje, dveh sob in pritiklin, ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Odločitev je utemeljilo s tem, da toženka zadnji dve leti pred smrtjo svoje babice, ki je bila imetnica stanovanjske pravice za sporno stanovanje, ni živela z njo v ekonomski skupnosti.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je utemeljilo s tem, da je toženka postala uporabnica spornega stanovanja že pred začetkom obdobja zadnjih dveh let pred smrtjo imetnice stanovanjske pravice, nato pa te pravice ni izgubila niti zaradi neuporabe stanovanja niti zaradi kakšnega drugega razloga.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe s potrditvijo sodbe prve stopnje.

Na vročeno revizijo (člen 390 ZPP) toženka ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (člen 386 ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354/2 ZPP v pravdi ni bilo. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne obravnava po uradni dolžnosti, tožeča stranka pa tega revizijskega razloga ne uveljavlja.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni sodbi ni utemeljena. V tej pravdi, ki se je začela pred uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS 18/91-I), je po določbi 158. člena tega zakona treba uporabiti določbe ZSR (zakona o stanovanjskih razmerjih, Ur.l. SRS 35/82 in 14/984). Pomembne so predvsem določbe 18. člena ZSR (in ne 19. člena, kakor navaja tožeča stranka v reviziji), ki urejajo vprašanje pogojev, pod katerimi sme uporabnik stanovanja uporabljati stanovanje po smrti imetnika stanovanjske pravice (2. do 4. odstavek), in vprašanje izpraznitvenega zahtevka stanodajalca, če po smrti imetnika stanovanjske pravice nadaljujejo z uporabo stanovanja osebe, ki niso bili uporabniki (5. odstavek). Uporabnik stanovanja je po določbah ZSR tudi oseba, ki stalno stanuje z imetnikom stanovanjske pravice (člena 5/1 in 18/1) in ki z njim živi v ekonomski skupnosti najmanj dve leti. V določbah 18. člena ZSR ni nobene podlage za različno obravnavanje takega uporabnika v primerjavi z drugimi uporabniki iz člena 5/1 ZSR. Pri formulaciji člena 5/1 ZSR glede takega uporabnika - za uporabnika stanovanja se šteje tisti, ki stalno stanuje z imetnikom stanovanjske pravice in ki najmanj dve leti živi (in ne: je živel s časovno orientacijo na določen trenutek) z njim v ekonomski skupnosti - ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču tožeče stranke, da je v primeru smrti imetnika stanovanjske pravice pri obravnavanju zahtevka stanodajalca po členu 18/5 ZSR pomembno le obdobje zadnjih dveh let pred smrtjo imetnika in obstoj ekonomske skupnosti med njim in osebo, ki se sklicuje na status uporabnika, v tem obdobju. Nasprotno, pritrditi je treba stališču sodišča druge stopnje, da oseba, ki je najmanj dve leti stanovala skupaj z imetnikom stanovanjske pravice in živela z njim v ekonomski skupnosti ter tako pridobila status uporabnika stanovanja, s samo naknadno prekinitvijo ekonomske skupnosti še ne izgubi statusa uporabnika stanovanja. Pritrditi je treba sodišču druge stopnje tudi glede presoje, da uporabnik stanovanja lahko izgubi status uporabnika zaradi drugih razlogov, npr. zaradi prenehanja uporabe stanovanja (zlasti v smislu člena 58/1 ZSR, ki ga sodišče druge stopnje posebej omenja). Končno pa je treba pritrditi sodišču druge stopnje tudi glede presoje, da ugotovljena dejstva (kakor so ugotovljena v sodbi prve in v sodbi druge stopnje) ne narekujejo pravne ocene, da je toženka izgubila status uporabnice spornega stanovanja in da ob smrti imetnice stanovanjske pravice zato ni bila uporabnica spornega stanovanja.

Opozoriti je treba, da dejanske podlage za ugotovitev prenehanja toženkinega statusa uporabnice spornega stanovanja (pridobljenega s skupnim stanovanjem in ekonomsko skupnostjo pred imetničinim odhodom v dom upokojencev 18.12.1985 oz. pred 20.11.1987 po sodbi druge stopnje) ne le ni v dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje - ampak take dejanske podlage tožeča stranka tudi ni nikoli zatrjevala (pri tem pa ne gre za zahtevek, s katerim tožeča stranka v smislu člena 3/3 ZPP ne bi mogla prosto razpolagati). Glede na ugotovljena dejstva revizijsko sodišče tako ni moglo pritrditi revizijski graji uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, prav tako pa ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava pri uradnem preskusu izpodbijane sodbe (člen 386 ZPP).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe člena 393 ZPP zato treba zavrniti.