Jedro

ZIZ ne ločuje med prenehanjem terjatve na podlagi prostovoljnega ali prisilnega poplačila. Takšnega razločevanja tudi ni mogoče najti ne v teoriji niti sodni praksi. Drži pa sicer, da ker je bilo plačilo opravljeno po izdaji sklepa o izvršbi, le-tega ni mogoče razveljaviti, saj je bil v času izdaje ta pravilno izdan, posledično pa tudi ni mogoče zavrniti predloga za izvršbo, saj je bil ta v času vložitve utemeljeno vložen. Povedano pa ne pomeni, da je pravilna odločitev zavrnitev ugovora, temveč je takemu ugovoru treba ugoditi (le) na način, da se izvršba ustavi. Kljub pojasnjenemu plačilo terjatve po izdaji sklepa o izvršbi ne pomeni, da je dolžnik upravičen do povračila stroškov ugovora, v katerem uveljavlja takšno poplačilo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov z dne 24. 11. 2025 zoper sklep o izvršbi z dne 12. 11. 2025 ugodi tako, da se izvršba ustavi, v IV. točki izreka pa tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor.

V preostalem se pritožba zavrne in se sklep v III. točki izreka potrdi.

II.Stranki sami krijeta svoje stroke pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnikov z dne 24. 11. 2025 zoper sklep o izvršbi, opr. št. I 2213/2025 z dne 12. 11. 2025 zavrne (I. točka izreka sklepa), da se ugovor dolžnikov z dne 24. 11. 2025 zoper II. točko izreka sklepa opr. št. I 2213/2025 z dne 12. 11. 2025, zavrže (II. točka izreka sklepa), da dolžniki nosijo sami stroške ugovora z dne 24. 11. 2025 (III. točka izreka sklepa) in da so dolžniki dolžni upniku v 8 dneh povrniti 746,64 EUR stroškov odgovora na ugovor z dne 15. 12. 2025 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje do plačila (IV. točka izreka sklepa).

2.Zoper I., III. in IV. točko izreka sklepa se po pooblaščencu pravočasno pritožujejo dolžniki. Navajajo, da so zoper sklep o izvršbi dne 24. 11. 2025 vložili ugovor, v katerem so zatrjevali, da je bila terjatev, ki je predmet izvršbe, v celoti poravnana dne 14. 11. 2025, torej istega dne, ko jim je bil sklep o izvršbi vročen, in so za to predložili tudi dokazilo o plačilu. Upnik je neupravičeno vložil odgovor na ugovor, kljub temu, da je bilo izkazano, da je bila terjatev skupaj z že odmerjenimi stroški izvršbe v celoti poplačana že 14. 11. 2025, upnik pa kljub temu skoraj mesec dni kasneje vložil odgovor na ugovor in zanj priglasil stroške, namesto da bi predlagal ustavitev izvršbe. V konkretni zadevi torej ni sporno, da je bila terjatev dne 14. 11. 2025 v celoti poplačana; sporno je le še, ali je bilo po tem dopustno nadaljevati postopek in upniku priznati dodatne stroške za odgovor na ugovor. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila terjatev dne 14. 11. 2025 dokončno poplačana, vendar temu dejstvu ni pripisalo njegovega odločilnega pomena. Za odločitev v tej zadevi ni bistveno, ali je terjatev ob izdaji sklepa o izvršbi še obstajala, temveč ali je po njenem poplačilu izvršba sploh še lahko tekla naprej. Terjatev skupaj z do tedaj odmerjenimi stroški izvršbe je bila v celoti poravnana že 14. 11. 2025, zato bi upnik moral predlagati ustavitev izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje pri presoji ugovora ni upoštevalo nobene navedbe v ugovoru niti predloženega dokazila o poplačilu terjatve. Upnikov odgovor na ugovor, ki ga je vložil šele 11. 12. 2025, torej skoraj mesec dni po popolnem poplačilu terjatve, je bil nepotreben, saj je povzročil le nadaljnje stroške, brez kakršnegakoli vpliva na namen izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da prenehanje terjatve v konkretnem primeru ne predstavlja relevantnega ugovornega razloga po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da sodišče prenehanje terjatve sicer priznava, vendar mu odreka pravni pomen z argumentom, da naj bi bilo plačilo izvedeno v okviru izvršbe. Takšno stališče je materialnopravno napačno. ZIZ kot ugovorni razlog določa prenehanje terjatve kot tako, ne glede na način njenega prenehanja. Sodna praksa dosledno poudarja, da je prenehanje terjatve, ne glede na pravni temelj (plačilo, pobot ipd.), dopusten ugovorni razlog, ki praviloma vodi v ustavitev izvršbe (smiselno tudi VSK sklep II Cp 912/2006). Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo tudi pri odločitvi o stroških odgovora na ugovor. V obravnavanem primeru je bila terjatev v celoti poplačana že dne 14. 11. 2025, skupaj z vsemi do tedaj odmerjenimi stroški. Upnik je odgovor na ugovor vložil šele dne 11. 12. 2025, torej v času, ko izvršba materialnopravno ni imela več predmeta. Po petem odstavku 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku povrniti le tiste stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Stroški v zvezi z odgovorom na ugovor v trenutku, ko je terjatev v celoti poplačana, niso potrebni stroški, saj ravno obratno, vztrajanje na nadaljevanju postopka, ne omogoča oprave izvršbe, saj le-ta več pojmovno in zakonito ni mogoča. Stroški odgovora na ugovor zato objektivno niso bili potrebni za postopek, temveč jih je upnik umetno ustvaril, ker v času njihovega nastanka ni bilo več terjatve, ki bi zahtevala vsebinsko obravnavo. Priznanje teh stroškov bi pomenilo, da se stranki povrnejo stroški za ravnanje, ki ni bilo potrebno za varstvo njene pravice, temveč je temeljilo na formalnem vztrajanju v že brezpredmetnem postopku. Priglaša pritožbene stroške.

3.Upnik je odgovoril na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotoval in priglasil stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je delno utemeljena, v preostalem pa ni utemeljena.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi z dne 12. 11. 2025 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova - neposredno izvršljivega notarskega zapisa z opr. št. SV 180/2025, sklenjenega dne 28. 2. 2015 pri notarki A. A. Zoper sklep o izvršbi so dolžniki vložili v izpodbijanem sklepu obravnavani ugovor, v katerem so zatrjevali, da so terjatev poravnali dne 14. 11. 2025, ko jim je bil vročen sklep o izvršbi. Takšen ugovor je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da je prisilna izterjava upnikove terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, bistveni namen izvršilnega postopka. Poplačilo terjatve, ki ga v okviru izvršbe opravi organizacija za plačilni promet (banka), po presoji sodišča prve stopnje ni zunanje dejstvo, ki bi povzročilo prenehanje terjatve in s tem nedopustnost izvršbe, temveč je posledica in uresničitev namena samega izvršilnega postopka. Dejstvo, ki preprečuje izvršbo po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ, je po mnenju sodišča prve stopnje lahko na primer prostovoljno plačilo dolžnika neposredno upniku, pobotanje terjatev ali odpust dolga, ne pa dejanje, ki predstavlja samo izvrševanje sklepa o izvršbi.

6.Takšna odločitev sodišča prve stopnje po presoji višjega sodišča ni pravilna. ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ ne ločuje med prenehanjem terjatve na podlagi prostovoljnega ali prisilnega poplačila. Takšnega razločevanja tudi ni mogoče najti ne v teoriji niti sodni praksi. Drži pa sicer, da ker je bilo plačilo opravljeno po izdaji sklepa o izvršbi, le-tega ni mogoče razveljaviti, saj je bil v času izdaje ta pravilno izdan, posledično pa tudi ni mogoče zavrniti predloga za izvršbo, saj je bil ta v času vložitve utemeljeno vložen. Povedano pa ne pomeni, da je pravilna odločitev zavrnitev ugovora, temveč je takemu ugovoru treba ugoditi (le) na način, da se izvršba ustavi.

7.Kljub pojasnjenemu pa plačilo terjatve po izdaji sklepa o izvršbi ne pomeni, da je dolžnik upravičen do povračila stroškov ugovora, v katerem uveljavlja takšno poplačilo. Skladno s šestim odstavkom 38. člena ZIZ mora upnik dolžniku namreč povrniti (le) stroške, ki mu jih je neutemeljeno povzročil. Plačilo terjatve je bilo v danem primeru opravljeno že po vložitvi predloga za izvršbo. Potrebo po sprožitvi izvršilnega postopka za celotno neplačano terjatev je povzročilo dejstvo, da dolžniki dolga niso poplačali. V takšnem primeru uspeha dolžnika v postopku ni mogoče meriti, ugotoviti oziroma razumeti glede na prisilno poplačilo v izvršbi, tako, da bi s priznanimi ugovornimi stroški, ki naj bi bili posledica tega "uspeha", do upnika pridobil svojo terjatev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da dolžniki sami krijejo svoje stroške ugovornega postopka.

8.Pač pa je utemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da za ta izvršilni postopek niso bili potrebni stroški upnikovega odgovora na ugovor dolžnikov. Skladno s petim odstavkom 38. člena ZIZ mora dolžnik upniku namreč povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo. Po tem, ko je bila terjatev dokončno prisilno poplačana v tem izvršilnem postopku, za izvršbo niso bili potrebni več nikakršni nadaljnji stroški, saj je bil namen izvršilnega postopka predhodno že dosežen (3. člen ZIZ). Višje sodišče zato pritrjuje pritožbi, da stroški odgovora na ugovor, v katerem je upnik predlagal zavrnitev ugovora, niso bili potrebni za izvršbo. Sodišče prve stopnje bi torej moralo odločiti, da stroške odgovora na ugovor upnik krije sam.

9.Po povedanem je višje sodišče delno utemeljeni pritožbi ugodilo tako, da je sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da se ugovoru dolžnikov z dne 24. 11. 2025 zoper sklep o izvršbi z dne 12. 11. 2025 ugodi tako, da se izvršba ustavi, v IV. točki izreka pa tako, da upnik sam krije svoje stroške odgovora na ugovor (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V preostalem pa je neutemeljeno pritožbo, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, zavrnilo in sklep v III. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10.Dolžnik je s pritožbo delno uspel, delno pa je z odgovorom na pritožbo uspel upnik, zato je višje sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).