Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati bistveno spremenjenih okoliščin, na podlagi katerih je bila preživnina določena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za znižanje preživnine, določene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. P 342/96 z dne 10.09.1997 in valorizirane z obvestilom o uskladitvi preživnine Centra za socialno delo Škofja Loka, št. 567-148/94 z dne 07.04.1999, z zneska 18.582,00 SIT na znesek 10.000,00 SIT mesečno za vsakega mladoletnega toženca. Proti tej sodbi se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353 Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s spremembami in RS št. 55/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPP/77) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v ponovno odločanje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi tožeče stranke ugodi, dosodi nižjo preživnino, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče napačno in zmotno ugotovilo dejansko stanje in v posledici napačno uporabilo materialno pravo. Pritožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje prav gotovo že v razveznem postopku ne bi odmerilo tako visoke preživnine, če bi vedelo, da je toženec dolžan preživljati in skrbeti za tri otroke in ne le za dva. Tožnik je namreč začel v zadnjem letu navezovati stike tudi s prvim ml. sinom A. G. in začel izvrševati preživninsko obveznost tudi do njega, saj je njegova moralna dolžnost, da poskrbi tudi zanj, ne glede na to, ali obstaja sodba oziroma dogovor o plačevanju preživnine. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo do njegovega zaslužka oziroma plače in le pavšalno ugotavlja, da so na strani tožnika sicer bile določene spremembe, ki pa ne pomenijo bistvenega poslabšanja njegovega položaja. Pritožnik pa v nasprotju s tem meni, da ima sedaj bistveno nižjo plačo kot ob določanju preživnine in da njegova plača ne znaša 80.000,00 SIT, ampak cca 50.000,00 SIT. Tudi nagrade ne prejme vsak mesec, le-ta pa je določena od števila točk in ne od števila prodanih sesalcev, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Nadalje tudi zatrjuje, da so njegovi stroški in odhodki bistveno višji kot prej. Pritožnik v pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo spremenjenih okoliščin na strani zakonite zastopnice tožene stranke. Ob določitvi preživnine je namreč zakonita zastopnica delala zgolj honorarno, sedaj pa je redno zaposlena, poleg tega zastopnica tožencev zasluži bistveno več, kot je dejansko prikazano na plačilni kuverti, saj je splošno znano dejstvo, da gostinski delavci prejemajo formalno plačo, prikazano na plačilni kuverti, in razliko plače, ki pa je izplačana na roke in nikjer prikazana. Ni namreč logično, da zakonita zastopnica s takšno plačo kot jo ima, kupi in vzdržuje osebni avtomobil, plačuje vse življenjske stroške, si privošči mobitel itd. Prav tako ni logično, da ji brat mesečno plačuje stanovanje in vse položnice, če pa je temu res tako, bi sodišče to moralo upoštevati pri skupnih stroških. Obenem tožnik navaja, da ve, da zakonita zastopnica tudi honorarno dela in prejema denar na roko, kar bo v dodatnem zaslišanju tudi izpovedal. Tožnik sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. čl. 354/II ZPP/77, ker ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, zlasti, ker niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so si ti v nasprotju in ker je v odločilnih dejstvih nasprotje o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o vsebini izpovedb v postopku in med samimi temi listinami oz. izpovedbami. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po izvedbi številnih dokazov, ki jih je tudi skrbno in vestno presodilo, pravilno ugotovilo, da se okoliščine, na podlagi katerih je bila v predmetni zadevi določena preživnina, niso spremenile v tolikšni meri, da bi to narekovalo znižanje preživnine v skladu s petim odstavkom 132. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. št. 14/89). Tožnik namreč svoje trditve, da se spremenjene okoliščine kažejo v pričetku izvrševanja dodatne preživninske obveznosti tožnika do ml. A. G., med postopkom na prvi stopnji ni podkrepil z ustreznimi dokazi, prav tako pa v zvezi z zatrjevanim ne ponuja nobenih novih dokazov v pritožbi. Edini dokaz, ki ga je v potrditev svoje trditve predložil že sodišču prve stopnje, je poštna nakaznica, na podlagi katere je plačal (enkrat) materi prvega otroka znesek 10.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da zgolj to plačilo ne dokazuje izvrševanja preživninske obveznosti do tretjega otroka, še zlasti zato, ker je ta znesek po poštni nakaznici plačal dne 26.5.1999, to je dan pred zaključkom glavne obravnave v obravnavani zadevi. Neutemeljene so tudi pritožnikove navedbe, da se sodišče do njegovega zaslužka oziroma plače sploh ni opredelilo, ampak zgolj pavšalno ugotavlja, da so določene spremembe sicer bile, vendar ne pomenijo bistvenega poslabšanja njegovega položaja. Prvostopno sodišče se je namreč pri svojih zaključkih v zvezi s tožnikovim premoženjskim stanjem oprlo na izpovedbo samega tožnika, saj je le-ta sam na zaslišanju dne 27.05.1999 povedal, da sedaj zasluži približno 80.000,00 SIT na mesec (proda približno 8 sesalcev) in da dobi občasno tudi nagrade, in sicer je v zadnjem letu denarno nagrado v višini 20.000,00 SIT dobil približno 6x, v višini 40.000,00 SIT pa enkrat ali dvakrat. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi ne zatrjuje, da tožnik prejema nagrado vsak mesec, ampak je zaradi lažje primerjave le izračunalo, koliko je povprečno z že omenjenimi nagradami zaslužil na mesec. Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da je povsem nerelevantno, ali se nagrada odmerja od števila prodanih sesalcev ali od števila točk. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo tudi okoliščine na strani zakonite zastopnice tožencev. Pritožbena navedba, da se sodišče ni opredelilo do okoliščine, da je zakonita zastopnica ob določanju prve preživnine delala zgolj honorarno, sedaj pa je redno zaposlena, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč to okoliščino pravilno ugotovilo, vendar pa, glede na to, da zakonita zastopnica sedaj prejema povprečno mesečno plačo v višini 49.500,00 SIT, prej pa je kot honorarna delavka zaslužila do 40.000,00 SIT mesečno, ta okoliščina na samo višino preživnine bistveno ni vplivala. Prav tako je neutemeljena pritožbena navedba, da zakonita zastopnica zasluži bistveno več, kot je dejansko prikazano. Sodišče prve stopnje je povprečne mesečne dohodke zakonite zastopnice izračunalo na podlagi predloženega uradnega potrdila o izplačanih mesečnih osebnih dohodkih. Glede na to, da tožnik v pritožbi ne predlaga ničesar konkretnega, kar bi lahko omajalo verodostojnost navedenega uradnega sporočila, ampak zgolj pavšalno navaja, da je splošno znano dejstvo, da gostinski delavci del plače prejemajo na roke, ni nobenega razloga, da bi sodišče dvomilo v resničnost navedenih podatkov. Tudi pritožbena navedba, da tožnik ve, da zakonita zastopnica tudi honorarno dela in prejema denar na roke, po mnenju pritožbenega sodišča ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, saj kljub temu, da tožnik kot dokaz ponuja svoje zaslišanje, ne navaja ničesar konkretnega. V kolikor bi tožnik dejansko vedel kaj takšnega, kar bi lahko dokazalo njegovo trditev, bi to gotovo povedal že med postopkom pred sodiščem prve stopnje ali pa bi vsaj v pritožbi konkretno navedel, s čim se zakonita zastopnica honorarno ukvarja in kje in za kakšno plačilo. Tudi sicer skuša tožnik v pritožbi prikazati, da zakonita zastopnica izkazuje bistveno nižje dohodke, kot jih v resnici prejema (saj si lahko privošči avto, ima mobitel itd.), vendar pa so po mnenju pritožbenega sodišča to zgolj neutemeljeni očitki, ki tudi niso z ničemer izkazani, saj je iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidno, da tožnica nikakor nima visokega življenjskega standarda. Ob tem sodišče tudi pripominja, da so tožnikovi izdatki približno enaki izdatkom zakonite zastopnice mladoletnih tožencev, čeprav toženec živi sam, zakonita zastopnica pa preživlja tri osebe (sebe in oba sinova). Glede navedbe, da bi sodišče moralo drugače oceniti dohodke zakonite zastopnice oziroma bratovo pomoč pri skupnih stroških, v kolikor ji brat mesečno plačuje vse položnice in stanovanje, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pri tem ne gre za stalno pomoč, ampak brat le občasno biva v stanovanju zakonite zastopnice tožencev in zato tudi občasno prispeva za stanovanje in položnice, kar pa ne more bistveno vplivati na njen življenjski standard. Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo in torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postpka iz tč. 13 drugega odstavka čl. 354 ZPP/77, ki jo uveljavlja pritožnik. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev in navedlo razloge o teh dejstvih, ta dejstva pa si tudi v ničemer ne nasprotujejo in tudi ne nasprotujejo temu, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevanih pritožbenih razlogov; (2. odst. 365. člena ZPP/77), je pritožbo tožeče stranke na podlagi določbe 368. čl. ZPP/77 kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke je vsebovana že v zavrnitvi njene neutemeljene pritožbe (analogna uporaba 1. odst.čl. 154 ZPP/77). O pritožbenih stroških ni bilo potrebno odločati, ker jih tožena stranka ni zaznamovala, tožeča stranka pa s pritožbo ni uspela.