Jedro

Državljan druge republike, ki dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu RS.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije z utemeljitvijo, da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, ampak v Nemčiji, kjer je zaposlena. Zato tožnica ne izpolnjuje enega izmed pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo in navaja, da sta z možem sicer res na začasnem delu v Nemčiji, da pa ima stalno prebivališče v Sloveniji, kjer ima hišo. Tako mož kot oba sinova so državljani Republike Slovenije. Z možem začasno živita in delata v Nemčiji zaradi ekonomskih razlogov. Ko se bodo gospodarske razmere v Sloveniji izboljšale se želita vrniti domov v Slovenijo. Čeprav je Hrvatica, rojena v Bosni in Hercegovini, se ima za Slovenko, zato se je tudi udeležila plebiscita za neodvisnost in samostojnost Slovenije. Družina govori slovensko in v Nemčiji aktivno sodeluje na slovenskih prireditvah in proslavah. Navaja še, da je na Ministrstvu za notranje zadeve pismeno zahtevala razgovor v zvezi s pridobitvijo slovenskega državljanstva. Čeprav je bila do konca avgusta 1992 v Sloveniji, vabila na razgovor ni prejela. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in še navaja, da iz izjave priče izhaja, da tožnica prihaja v Slovenijo le nekajkrat letno, da torej dejansko ne živi v Sloveniji, zato tožničine navedbe v tožbi ne morejo vplivati na drugačno odločitev o stvari. Tožena stranka še navaja, da tožničinega pisma ni prejela. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za pridobitev državljanstva po določbi 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS - Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Na tej pravni podlagi pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita, to je 23.12.1990, prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi. Kumulativno morata biti torej izpolnjena oba predpisana pogoja. Po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotavlja, da tožnica v Republiki Sloveniji dejansko ne živi in zato eden od pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po navedeni določbi ni izpolnjen. Da tožnica dejansko ne živi v Republiki Sloveniji, izhaja tako iz njene vloge za pridobitev državljanstva, v kateri navaja, da začasno živi v Nemčiji, kot tudi iz dopisa postaje milice z dne 8.1.1992, iz katerega izhaja, da tožnica z možem živi in dela v Nemčiji ter iz izjave priče, ki je izjavila, da tožnica že od leta 1969 živi v Nemčiji.

Tožnica tudi v tožbi navaja, da sta z možem na začasnem delu v Nemčiji. Ker torej iz podatkov spisa nedvomno izhaja, da tožnica v Republiki Sloveniji dejansko ne živi, je odločitev tožene stranke pravilna. Dejstvo, da tožnica v postopku ni bila zaslišana, kar je tožbeni ugovor, glede na ugotovljeno dejansko stanje ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka in razloga za odpravo izpodbijane odločbe, ker po presoji sodišča zaslišanje tožnice ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev o stvari. V zvezi z ostalimi navedbami v tožbi sodišče pripominja, da stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, ob tem ko tožnica dejansko ne živi v Sloveniji, ne zadostuje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po določbi 40. člena zakona. Na drugačno odločitev o stvari tudi ne more vplivati dejstvo, da ima tožnica v Sloveniji hišo in da se je udeležila plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je moralo sodišče tožbo zavrniti na podlagi 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je sodišče uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).