Jedro

Razen v primerih, določenih v 408. in 409. členu ZKP, se sme zoper pravnomočen sklep o zavrnitvi zahteve za preiskavo vložiti zahteva za varstvo zakonitosti, torej tudi v primeru, ko je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje.

Ker je smisel omejitve "po končanem kazenskem postopku" glede vlaganja zahteve za varstvo zakonitosti v preprečevanju vlaganja tega izrednega pravnega sredstva zoper odločbe, ki jih sodišče izdaja med postopkom, dokler postopek še teče, jo je mogoče vložiti tudi zoper odločbe, ki preprečujejo uvedbo kazenskega postopka.

Storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ je mogoče storiti tudi z zlorabo pooblastil v Rdečem križu Slovenije, vendar pa mora biti iz tožilskega akta razvidno, da se finančno poslovanje, bančno poslovanje ipd. nanaša oziroma ima učinke na gospodarsko dejavnost, s katero se Rdeči križ ukvarja. Navedeno mora torej biti, da gre za sredstva, pridobljena iz gospodarske dejavnosti ali namenjena za gospodarsko dejavnost, ne pa za sredstva pridobljena na primer iz članarine, volil, javnih sredstev, ipd.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilstva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je pri odločanju v skladu s 7. odstavkom 169. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil zahtevo za preiskavo vloženo zoper osumljena D.H. in J.G. zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ, ker je ugotovil, da ravnanje, očitano osumljencema, ni bilo storjeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti, z drugimi besedami, da opisano ravnanje nima znakov kaznivega dejanja po členu 244 KZ. Pritožbo okrožne državne tožilke je zavrnilo kot neutemeljeno višje sodišče s sklepom z dne 10.12.2003. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil vrhovni državni tožilec svetnik F.M. zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 1. odstavka 244. člena KZ v zvezi s 5. točko 2. odstavka 126. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ugotovi uveljavljano kršitev zakona.

Na zahtevo za varstvo zakonitosti sta odgovorila zagovornika obeh osumljencev, odvetnik B.G. za osumljenega J.G. in zagovorniki osumljene D.H., odvetniki Odvetniške družbe Č. Zagovornik osumljenega J.G. meni, da zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za preiskavo, ni mogoče vlagati, zaradi česar predlaga zavrženje vloge, medtem ko zagovorniki osumljene D.H. pritrjujejo zaključkom sodišča in predlagajo zavrnitev zahteve.

1. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti zoper pravnomočni sklep, s katerim je bila zahteva za preiskavo zavrnjena, ker dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje.

V skladu z določilom člena 420 ZKP se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (zaradi kršitve kazenskega zakona ali kršitev določb ZKP) zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izpolnjena morata torej biti dva pogoja:

1. pravnomočnost izpodbijane odločbe in 2. pravnomočno končan kazenski postopek.

Pravnomočna sodna odločba je poleg pravnomočne (obsodilne, oprostilne in zavrnilne) sodbe tudi sklep sodišča, s katerim se je končal kazenski postopek (torej sklep o ustavitvi preiskave - členi 180, 181, sklepi o ustavitvi postopka, v ugovornem postopku členi 276, 277, 278, itd.). Ne glede na to, da se pri sklepu, s katerim se zahteva za preiskavo zavrne, kazenski postopek sploh še ni začel, so učinki oz. pravne posledice takšnega sklepa skoraj povsem izenačeni s pravnimi posledicami sklepa o ustavitvi postopka oziroma sodbe, saj praviloma kazenski pregon zoper obdolženca za isto kaznivo dejanje ni več mogoč zaradi prepovedi "ne bis in idem". Odločba pod določenimi pogoji postane torej materialno pravnomočna, v določenih primerih pa tudi "res iudicata". Kazenski postopek se v teh primerih ne more znova začeti, oziroma se lahko znova uvede le izjemoma in sicer ob pogojih, predvidenih v členu 408 ZKP (če je bila zahteva za preiskavo zavrnjena zaradi procesnih ovir, ki so začasno preprečevale kazenski postopek) in 409. člena ZKP (če je bila s pravnomočnim sklepom zahteva za preiskavo zavrnjena zato, ker ni bil podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, se sme na zahtevo upravičenega tožilca kazenski postopek znova uvesti, če se predložijo novi dokazi, na podlagi katerih se senat lahko prepriča, da so izpolnjeni pogoji za uvedbo kazenskega postopka). V vseh drugih primerih je odločba, s katero je zahteva za preiskavo zavrnjena, "res iudicata", oziroma zoper obdolženca zaradi istega kaznivega dejanja ni mogoče več uvesti kazenskega postopka.

V obravnavanem primeru gre za takšno "res iudicata" oziroma že pravnomočno razsojeno zadevo, saj je bila zahteva za preiskavo zavrnjena iz razloga, ker dejanje, kot je opisano v izreku, nima znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ (nista torej podani izjemi, predvideni v členu 408 in 409 ZKP).

Naslednje vprašanje je, ali je izpolnjen drugi pogoj, ki ga zakon predvideva za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, to je pravnomočno končan kazenski postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo, saj se kazenski postopek pred izdajo sklepa o uvedbi preiskave sploh še ni začel. Stroga jezikovna razlaga bi sicer kazala, da zahteve za varstvo zakonitosti v tem primeru ni mogoče vlagati, vendar pa logična in teleološka razlaga pripeljeta do drugačnega zaključka. Tudi v tem primeru, kot je bilo že povedano, lahko odločba postane "res iudicata" (ki ima za posledico prepoved "ne bis in idem"), zoper takšne odločbe pa je vlaganje zahteve za varstvo zakonitosti izrecno dopustno. Nesistemsko pa bi bilo tudi razlagati zakon na način, da je bil namen zakonodajalca izključiti presojo zakonitosti sodnih odločb, ki preprečujejo uvedbo kazenskega postopka. Smisel omejitve "po končanem kazenskem postopku" je namreč v preprečevanju vlaganja tega izrednega pravnega sredstva zoper odločbe, ki jih sodišče izdaja med postopkom, dokler postopek še teče. 2. Ob vsebinski presoji zahteve za varstvo zakonitosti pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je ta neutemeljena.

Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 1. odstavku 244. člena KZ je možno storiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodne odločbe, ta zakonski znak (pri opravljanju gospodarske dejavnosti) v konkretni kazenski zadevi ni izpolnjen. Iz obrazložitve sklepa višjega sodišča je razvidno, da se je to v celoti oprlo na odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 208/98 z dne 7.3.2002, kjer je v zvezi s to problematiko bilo že zavzeto stališče. Po stališču navedene odločbe Vrhovnega sodišča je storilec kaznivega dejanja le oseba, ki opravlja določeno delo pri gospodarskem subjektu, to se pravi pri fizičnih in pravnih osebah, ki se trajno, izključno in samostojno ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo (74. člen Ustave RS), in osebe, ki opravljajo delo tudi v "negospodarskih subjektih" (zavod, društvo), če v okviru predpisov, ki te subjekte urejajo, opravljajo določeno dejavnost kot gospodarsko, komercialno. Ker sta bila v konkretni kazenski zadevi osumljenca vršilka dolžnosti generalnega sekretarja in podpredsednik RKS, torej sta opravljala delo pri neodvisni humanitarni in nepridobitni organizaciji, sodišče v izpodbijanih sklepih ugotavlja, da s svojim ravnanjem nista mogla izpolniti zakonskih znakov kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ. Res je sicer, da se Rdeči križ v skladu z določbami Zakona o društvih lahko ukvarja tudi s kakšno gospodarsko dejavnostjo, vendar pa ta gospodarska dejavnost, pri kateri naj bi osumljenca zlorabila svoj položaj, ni opisana oziroma zatrjevana v izreku zahteve za preiskavo.

S temi zaključki sodišča pa se ne strinja vrhovni državni tožilec, ki meni, da je takšna razlaga pojma gospodarska dejavnost preozka. Opozarja, da gre v primeru RK za pravno osebo, ki se sme po izrecni določbi 26. člena Zakona o Rdečem križu Slovenije (ZRKS) ukvarjati tudi z gospodarsko dejavnostjo - pridobivati, razpolagati in odtujevati premično in nepremično premoženje kot svoje lastno, sme pa razpolagati tudi z drugimi viri. Po 34. členu tega zakona pa je RKS leta 1993 prevzel znatno premoženje nekdanjega Rdečega križa Jugoslavije in Rdečega križa Slovenije in z njim sedaj gospodari, kar pomeni, da se ukvarja tudi z gospodarsko dejavnostjo. Status osumljencev pa je tudi evidentno vezan na opravljanje finančnih poslov v RKS. Kot je pri kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost eden od znakov status storilca kot uradne osebe, je podobno pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo okoliščina, da storilec opravlja gospodarsko dejavnost, tudi eden od predpisanih znakov. Torej je gospodarska dejavnost vezana na pooblastila in delo storilca, ne pa na dejavnost pravne osebe, ki je lahko povsem negospodarska in nepridobitna.

Pomisleki vrhovnega državnega tožilca v zakonitost sodne odločbe niso utemeljeni. Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ spada med kazniva dejanja zoper gospodarstvo (24. poglavje KZ), torej med kazniva dejanja, katerih subjekt zaščite oz. kazenskopravnega varstva je gospodarstvo. To kaznivo dejanje je možno storiti pri opravljanju gospodarske dejavnosti bodisi pri subjektu, ki se ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, bodisi pri drugih sicer neprofitnih organizacijah, ki pa se pod pogoji, ki jih določajo zakoni (Zakon o društvih, Zakon o Rdečem križu Slovenije, itd.), lahko ukvarjajo s pridobitno dejavnostjo. Tako se lahko s pridobitno dejavnostjo, kot na to upravičeno opozarja tudi vrhovni državni tožilec v zahtevi, v skladu z ZRKS ukvarja tudi Rdeči križ, vendar pa bi bila v tem primeru storilec kaznivega dejanja lahko le oseba, ki bi izrabila svoj položaj ali prestopila meje svojih pravic ali ni opravila svoje dolžnosti ter s tem pridobila drugemu premoženjsko korist ali povzročila škodo, pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer bi morala biti ta gospodarska dejavnost (kot vsak zakonski znak) opisana v izreku. Vsako finančno poslovanje namreč ne pomeni gospodarske dejavnosti, temveč le tisto, ki zagotavlja pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Ni torej nujno, da bo storilec tega kaznivega dejanja vsakdo, ki izrabi svoj položaj oziroma prestopi meje pravic, če je zaposlen pri gospodarskem subjektu (če se finančno poslovanje ne bo nanašalo na gospodarsko dejavnost oziroma ne bo v zvezi z njo, kar pa je sicer izjema, saj bo v večini primerov takšno ravnanje osebe imelo posledice na gospodarsko dejavnost) in obratno, storilec kaznivega dejanja bo lahko oseba, ki bo opravljala določeno delo pri pravnem subjektu, katerega temeljna dejavnost ni profitna, če bo izrabila svoj položaj ali prestopila meje svojih pravic oziroma ne opravila dolžnosti v zvezi z gospodarsko dejavnostjo, s katero ta sicer neprofitna organizacija konkurira drugim gospodarskim subjektom. Za storitev kaznivega dejanja torej ne zadošča le status storilca (vršilec dolžnosti ali podpredsednik), kot na to opozarja vrhovni državni tožilec v zahtevi, saj je storilec kaznivega dejanja lahko vsakdo (kdor), temveč je za storitev kaznivega dejanja pomembna zloraba položaja pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Gospodarska dejavnost pa ni vezana na pooblastila storilca, temveč na gospodarsko dejavnost subjekta.

Rdeči križ RS je neprofitna organizacija, vpisana v register društev, ki pa se ukvarja v skladu z zakonom (ZRKS) tudi z gospodarsko dejavnostjo. Vendar pa, ker se očitek osumljencema v zahtevi za preiskavo ne nanaša na zlorabo pooblastil v zvezi z gospodarsko dejavnostjo, niso izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ (kjer je storilec lahko le oseba, ki zlorabi svoj položaj pri opravljanju gospodarske dejavnosti). Drugače povedano, storitev kaznivega dejanja po 1. odstavku 244. člena KZ bi bilo možno storiti tudi z zlorabo pooblastil v RKS, vendar pa bi moralo biti iz tožilskega akta razvidno, da se finančno poslovanje, bančno poslovanje, ipd. nanaša, oziroma ima učinke na gospodarsko dejavnost, s katero se, kot je bilo že povedano, Rdeči križ tudi ukvarja. Moralo bi biti torej navedeno, da gre za sredstva, pridobljena iz gospodarske dejavnosti ali namenjena za gospodarsko dejavnost, ne pa za sredstva pridobljena na primer iz članarine, volil, javnih sredstev, ipd., navedeno pa ne izhaja ne iz izreka in ne iz podatkov v spisu. Sicer pa se v konkretnem primeru očitek osumljencema (zlorabe oziroma pomoči pri tem) tudi ne nanaša na zlorabo predpisov, splošnih aktov ali že sprejetih odločitev organov upravljanja, temveč na zlorabo nekega negotovega bodočega dejstva (da bo izplačilo po seji generalne skupščine in izvolitvi novega vodstva RKS zaradi njihovega nasprotovanja onemogočeno). Državni tožilec bi moral v zahtevi za preiskavo postaviti trditev (in zanjo navesti dokaze), da je bila zatrjevana zloraba storjena v zvezi z gospodarsko dejavnostjo in tako določno opredeliti predmet in obseg kazenske preiskave, ki jo je zahteval, hkrati pa s tem omogočiti presojo, ali je zahteva utemeljena. Ne gre zgolj za vprašanje forme, ampak tudi vsebine in pa za delitev vlog v postopku. Državni tožilec mora izkazati obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanje glede njegovih objektivnih kot subjektivnih elementov, tožilec nosi tudi tveganje, ali bo s svojo zahtevo, kot jo je oblikoval in utemeljil, uspel. Nižji sodišči sta glede na vse navedeno z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pravilno ocenili, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev določb materialnega zakona ni podana, zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.