Up-13/92

15/2-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe Z. J. iz L., ki ga zastopa A. T., odvetnik v L. na seji senata dne 15/2-1995

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba Z. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 591/91 z dne 1/4-1992, se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 591/91 z dne 1/4-1992.

Navedel je, da je v letu 1985 s tožnikom sklenil kupoprodajno pogodbo, v kateri je bila kupnina dogovorjena v tuji valuti.

Prvo- in drugostopno sodišče sta tožnikovemu zahtevku na izpolnitev pogodbe ugodili le v višini tolarske protivrednosti preostanka dolga, preračunano po tečaju na dan sklenitve pogodbe. Svoji odločitvi sta utemeljili na 395. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR). Vrhovno sodišče je odločbi spremenilo in naložilo pritožniku plačilo tolarske protivrednosti preostanka dolga, preračunano po tečaju na dan plačila. Ker naj bi bila določba 395. člena ZOR v obravnavanem primeru v nasprotju s temeljnim načelom ZOR o enaki vrednosti dajatev, je pri presoji neposredno uporabilo načelno določbo 15. člena ZOR. Pri razlagi utemeljenosti svoje odločitve je navedlo tudi Zakon o začasnih ukrepih o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju (Uradni list SFRJ, št. 85/89), ki je odpravil prepoved valutne klavzule, in Zakon o deviznem poslovanju (Uradni list RS, št. 1/91-I), ki izrecno dovoljuje uporabo devizne klavzule.

Pritožnik meni, da je bila s tako odločbo Vrhovnega sodišča kršena ustavna prepoved retroaktivnosti (155. člen Ustave), načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) in posledično načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Sodišče ne bi smelo uporabiti prava, ki ni veljalo v času sklenitve pogodbe in zapadlosti iz nje izvirajoče obveznosti izpolnitve. S tako odločitvijo naj bi spravilo pritožnika v neenak položaj v razmerju do tistih, ki so v istem času sklenili pogodbe z obveznostjo izraženo v tuji valuti. Ker Zakon o pravdnem postopku ne predvideva pritožbe zoper odločbo Vrhovnega sodišča o reviziji, Vrhovno sodišče pa je spremenilo odločbi prvo- in drugostopnega sodišča, naj bi mu bila s tem kršena tudi pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Kolikor pritožnik uveljavlja kršitev prepovedi povratne veljave predpisov in načela varstva zaupanja v pravo kot enega od elementov načela pravne države, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo, ker ne gre za človekove pravice oziroma temeljne svoboščine. Z ustavno pritožbo je namreč mogoče uveljavljati le kršitev teh, ne pa tudi kršitve splošnih ustavnih načel (prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS).

Neutemeljeno je zato tudi pritožnikovo zatrjevanje kršitve načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. To načelo zavezuje sodišča k dosledni uporabi zakona. V funkciji tega načela je tudi pristojnost Vrhovnega sodišča za sprejemanje načelnih stališč in pravnih mnenj. Pred odločitvijo v pritožnikovi zadevi je tako Vrhovno sodišče sprejelo pravno mnenje, po katerem sodišče "po uveljavitvi Zakona o deviznem poslovanju ... upošteva dogovorjeno valutno klavzulo tudi pri odločanju o pravnih razmerjih, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona, če dolžnik svoje obveznosti do uveljavitve zakona ni izpolnil" (Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. 1/92, str. 14). V skladu s pravnim mnenjem je odločilo tudi v pritožnikovem primeru. Odločitev je sklepčno in argumentirano obrazložilo. Ker pritožnik ne zatrjuje, da mu je bila s tem kršena človekova pravica ali temeljna svoboščina, je Ustavno sodišče tudi ta očitek zavrnilo. Prav tako ne gre za kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Po Zakonu o pravdnem postopku je lahko pritožnik v pritožbi izpodbijal tako dejansko kot pravno podlago sodbe.

Razlogi za vložitev izrednih pravnih sredstvih pa so prav zato, ker gre za poseg v pravnomočne sodne odločbe, zelo omejeni. Pri odločanju o reviziji je zato sodišče - razen v določenih izjemnih primerih - vezano na dejansko stanje, kot so ga ugotovila sodišča v postopku do pravnomočnosti odločbe. Tudi v obravnavanem primeru razlog spremembe pravnomočne odločitve niso novo ugotovljena dejstva ali njihova drugačna ocena, ampak le drugačna pravna presoja tistega dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodni odločbi.

Z izpodbijano odločbo torej očitno niso bile kršene pritožnikove človekove pravice oz. temeljne svoboščine, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Janez Snoj in člana Franc Testen in dr. Lojze Ude.

Predsednik senata

mag. Janez Snoj