Jedro

Kot osnova za izračun odpravnine presežnim delavcem se upošteva neto plača. Ker v obravnavanem primeru soglasje tožnice, da ji preneha delovno razmerje kot trajno presežni delavki, ne pomeni tudi soglasja k izplačilu nižje odpravnine v višini, ki jo je izračunala tožena stranka ter v obsegu sredstev, ki jih je za namen odpravnin namenilo pristojno ministrstvo, je tožnica upravičena do celotne odpravnine po 36.f. členu ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki sami trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko odpravnine v znesku 1.474.550,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 28.2.1997 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 129.168,00 SIT. Ugotovilo je, da tožnici pripada odpravnina iz naslova trajno presežne delavke v višini, kot jo določa zakon. Poleg tega se tožnica pripadajoči odpravnini ni odpovedala ali sklenila s toženo stranko sporazum o njenem drugačnem izplačilu. Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Navaja, da je tožnica tekom postopka postavila zahtevek tudi za plačilo obresti, v kar pa ni privolila, zaradi česar sodišče ne bi smelo dopustiti navedene spremembe tožbe. Nadalje je tožnica sama izrazila interes, da postane trajno presežna delavka zaradi možnosti predčasne upokojitve. V takšni situaciji je soglašala k prenehanju delovnega razmerja, s tem pa tudi do izplačila znižane odpravnine v višini, ki ji jo je zagotavljalo pristojno ministrstvo. Zakon ne govori o tem, kakšna naj bi bila odpravnina in ne napotuje na uporabo določbe, ki opredeljuje odpravnino trajno presežnih delavcev. Navedba glede ustrezne odpravnine pomeni, da se lahko delavec in delodajalec o njej dogovorita, kar je bilo tudi storjeno. Zgolj neobstoj izrecne izjave o odpovedi višji odpravnini, ki sicer ni zapovedana, ne pomeni okoliščine, iz katere bi se sklepalo, da sta imeli stranki v mislih kaj drugega kot odpravnino, ki je bila izplačana tožnici. Ta ima pridobljeno višjo izobrazbo in je bila pri njej zaposlena kot vodja oddelka, zaradi česar je kakršnokoli njeno sklicevanje na nepoznavanje predpisov, neumestno. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z postopkom na prvi stopnji kot izdajo sodbe ni ugotovilo obstoja bistvene kršitve postopka. Tudi ne v zvezi z odločitvijo o plačilu zamudnih obresti. Tožnica je sicer takšen zahtevek dejansko uveljavila v kasneje vloženi pripravljani vlogi, vendar iz zapisnikov o opravljenih glavnih obravnavah ni razvidno, da bi tožena stranka takšni spremembi nasprotovala. Zato sodišče prve stopnje ni v ničemer kršilo pravila postopka, ko je o takšnem zahtevku razsodilo. Pritožbeno sodišče je nadalje v skladu z materialnim preizkusom sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede dosojene razlike odpravnine izhajalo iz pravilne tako dejanske kot pravne podlage. Zato v izogib ponavljanju pravilno obrazloženim dejstvom v izpodbijani sodbi le še dodaja: Pri izplačilu odpravnine delavcu, ki mu je prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu iz razlogov trajno presežnega delavca, gre najprej za priznanje za njegovo dotedanje delo, po drugi strani pa predvsem za denarno nadomestilo, kot odmene za izgubo zaposlitve. Podlaga za izplačilo odpravnine je v določbi 3. odst. 36.f čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93), ki jo je delodajalec dolžan izplačati delavcu najmanj v višini ene polovice povprečne plače v zadnjih treh mesecih za vsako leto dela v organizaciji. Kot osnova za izračun odpravnine presežnim delavcem se upošteva neto plača. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča v konkretnem primeru soglasje tožnice, da ji preneha delovno razmerje kot trajno presežni delavki, ne pomeni tudi soglasja k izplačilu nižje odpravnine v višini, ki jo je izračunala tožena stranka ter v obsegu sredstev, ki jih je za namen odpravnin namenilo pristojno ministrstvo. Pri teh sredstvih je šlo zgolj za pomoč ministrstva k izvajanjem socialnih programov podjetij, ki so zašla v likvidnostne težave in nikakor ne za celotno financiranje odpravnin presežnim delavcem, katerih podlaga in njihova višina je zakonsko opredeljena. Poleg tega se tožnica izplačilu pripadajoče odpravnine do višine, določene z zakonom, ni odpovedala oz. kot je že navedeno, v tej zvezi podano njeno soglasje, da jo tožena stranka opredeli za trajno presežno delavko, ni pomenilo njene volje, da sprejme nižjo odpravnino, saj se o tem s toženo stranko ni v ničemer sporazumela. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožena stranka v zvezi z vloženo pritožbo, tožnica pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Ker tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela oz. na drugi strani tožničin odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).