Jedro

Tožnikoma je bila dana možnost dokazovanja lojalnega ravnanja pokojnika. Zatrjevani dokazi so bili presojeni. Tožnika zato ne moreta šele v pritožbi sprejeto dokazno oceno izpodbijati, pa tudi sicer njihove trditve niso takšne, da bi lahko izpodbile domnevo nelojalnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 506/2001-9 z dne 13.3.2001.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000 - ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 20.10.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote M. z dne 13.5.1999, s katero je bilo ugotovljeno, da se A.W., rojen 15.10.1900 v A., umrl 13.3.1981 na P., po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali od 28.8.1945 do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana.

Upravno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe navaja, da se imenovani ni štel za jugoslovanskega državljana iz razlogov, ki so navedeni v 2. odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Bil je član Kulturbunda. To izhaja predvsem iz seznama članov Kulturbunda, ki se hrani v arhivu pri Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani v fondu Kulturbund 118/2, iz popisnega kartona in iz zapisnika o zaslišanju z dne 18.7.1945. Glede tožbenega ugovora o neverodostojnosti uporabljenih dokazov sodišče navaja, da tožnika relevantnih nasprotnih dokazov, ki bi izpodbijali verodostojnost seznama kot arhivskega gradiva nista ponudila. Pogoj odsotnosti na dan 4.12.1948 je podan, saj iz spisne dokumentacije izhaja, da je junija 1945 imenovani zapustil državo, to pa izhaja tudi iz pritožb tožnikov v upravnem postopku. Retroaktivna uporaba določbe 2. odstavka 35. člena ZDFLRJ je bila glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnim načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Tožniku kontinuiranega ravnanja, ki bi izničilo negativni pomen pokojnikovega članstva v Kulturbundu, nista uspela dokazati.

Tožnika v pritožbi smiselno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe. Glede ugotovljene nemške narodnosti navajata, da ne moreta razumeti, kako je lahko narodnost vzrok za odvzem državljanstva.

Glede bivanja v tujini, je potrebno upoštevati, da je bil pokojni nasilno deportiran v A. Ne drži da že članstvo v Kulturbundu zadošča za dokaz o nelojalnosti. Pokojnik Slovencem ni skrivil lasu. Obsojal je ukrepe okupatorja. Zaradi takšnega svojega odnosa je bil ves čas sprt z lastnimi brati. Tožnika sta prepričana, da ga je v Kulturbund vpisal njegov brat J.W. Verodostojen dokument o njegovem članstvu v Kulturbundu je lahko le njegova lastnoročno podpisana izjava o pristopu. Kot dokaz o lojalnosti niso upoštevane izjave osemdesetletne M.Š. in M.M. Dokaz o lojalnosti je tudi dejstvo, da je svoje skromno premoženje zapustil tožnikoma. Tudi njegova zadnja želja je bila, da bi po hudi bolezni konec življenja preživel v Sloveniji in da bi bil tu tudi pokopan. Tožnika tudi ponavljata ugovor retroaktivne uporabe zakona.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48 - v nadaljevanju ZDRŽ/45) se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48) to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva FLRJ in s tem tudi ne državljanstva Republike Slovenije. Glede na podatke predloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori ne zbujajo dvoma o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker je bil citirani zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno.

Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi podatkov arhiva MNZ. Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo tudi z listinami, ki so arhivsko gradivo, po drugi strani pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnika nista ponudila relevantnih nasprotnih dokazov, skladna s podatki spisa, je bilo na tej podlagi, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da je bil pokojnik oseba nemške narodnosti.

Ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če je bila uporabljena novela ZDrž/45, objavljene v Uradnem listu FLRJ, št. 105/48. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi za uporabo navedenih odločb novele, ki jih je navedlo prvostopno sodišče. Sicer pa je o navedem pravnem vprašanju odločilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, št. U-1-23/93 z dne 20.9.1997 (Uradni list RS, št. 23/97).

Ugotovitvi, da se je pokojnik dne 4.12.1948 nahajal v tujini, tožnika niti ne ugovarjata. Pri tem pa niso pomembni razlogi, zakaj se je v tujini nahajal. Tožnikoma je bila dana možnost, da dokazujeta lojalno ravnanje pokojnika. K temu jih je pisno pozval že ogan prve stopnje.

Zatrjevane dokaze sta presodila tako organ prve stopnje kot tožena stranka. Dokazni oceni tožnika v tožbi niti nista ugovarjala. Zato tožnika ne moreta uspeti, ko šele v pritožbi zoper sodbo izpodbijata sprejeto dokazno oceno obeh upravnih organov (ne da bi to bil tudi njun tožbeni ugovor), pa tudi sicer pritožbene navedbe niso takšne, da bi lahko izpodbile domnevo o nelojalnosti pokojnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.