Jedro

O razporeditvi obsojenca je bilo odločeno dne 10. 6. 2013, odločba pa izdana 18. 6. 2013, zato je bil spoštovan osemdnevni rok za njeno izdajo in očitana kršitev pravil postopka ni podana. Pravilno je bilo presojeno, da se tožnika na podlagi določb 206. člena ZIKS-1 razvrsti v posebej varovan oddelek zavoda. Ni namreč nevaren za druge zgolj tisti obsojenec, ki uporablja fizično silo, temveč je za nevarnega šteti tudi obsojenca, ki s svojim vedenjem sproža nasilne reakcije ter na ta način ogroža (sebe in) druge.

S tem ko je sodišče tožbo zavrnilo, ni podlage za odločanje o tožnikovi zahtevi za odškodnino.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Direktor ZPKZ Dob pri Mirni je z izpodbijano odločbo tožnika kot obsojenca razvrstil v posebej varovan oddelek v okviru zavoda za čas, dokler trajajo razlogi za namestitev, vendar najdlje za čas treh mesecev, ko se bo o zadevi ponovno odločalo.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, skladno s tretjim odstavkom 206. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) mogoče organizirati posebej varovan oddelek v okviru zavoda, v katerega razvršča nevarne obsojence direktor zavoda v soglasju z generalnim direktorjem uprave. Zavod je pridobil pisno soglasje generalnega direktorja Uprave za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju UIKS) z dne 17. 6. 2013 in tožnika razporedil po odločbi, s tem da je bilo o razporeditvi, ker je šlo za nujni ukrep, ki je v javnem interesu, na podlagi 211. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ustno odločeno dne 10. 6. 2013 in torej pred izdajo pisne odločbe.

Iz uradnega zaznamka operativnega vodje z dne 9. 6. 2013 in uradnega zaznamka pravosodnega policista z dne 8. 6. 2013 namreč izhaja, da je med tožnikom in obsojencem A.A. prišlo do fizičnega konflikta. V straniščnih prostorih v II. nadstropju I. oddelka obsojencev naj bi tožnik zaradi slabo očiščene WC školjke obsojenca A.A. udaril z dlanjo po nosu, ta pa naj bi tožnika udaril nazaj v predel čeljusti in mu pri tem zlomil dva zoba na zobni protezi. Več kršitev hišnega reda je bilo v času prestajanja kazni zapora zaznanih tudi v prostorih, kjer je bil tožnik nameščen, in sicer naj bi tožnik kadil v prostorih, kjer je to prepovedano. Razen tega je potrebno tožnika občasno opozarjati na pravilen odnos do drugih obsojencev in do zaposlenih v zavodu. Vse to pa po presoji pristojnega organa pomeni, da je tožnik s svojim ravnanjem pokazal, da je nevaren, saj ogroža druge in jih fizično trpinči ter s tem ogroža njihovo življenje in zdravje, kar je razlog za sprejeto odločitev. Pristojni organ pri tem še pojasni, da strokovna komisija zavoda spremlja izvrševanje ukrepa in vsake tri mesece preveri obstoj razlogov za razporeditev ter v primeru prenehanja razlogov odloči o ponovni razporeditvi obsojenca v matični oddelek, o čemer obvesti generalnega direktorja UIKS.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev nastale škode. V tožbi navaja, da je bil 10. 6. 2013 razvrščen v posebej varovan oddelek ter da pisne odločbe (v zakonskem roku osmih dni) ni dobil. V odločbi je po navedbah tožnika dogodek, ki se je pripetil 8. 6. 2013 zvečer, opisan napačno, saj je tožnik iz žrtve postal napadalec. Ko je prosil svojega pedagoga za vpogled v osebni spis, se le-ta na prošnjo, napisano na raportni list, ni odzval, sicer pa mu vpogleda v spis tudi sicer ne dovolijo. Pristojno osebje je že večkrat opozoril na neprimerno vedenje obsojenega A.A., ki vsakodnevno krši hišni red in mir. Priča njegovih nasilnih izpadov so vsi na traktu in tudi pravosodni policisti, zato je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do fizičnega konflikta. Zaradi udarca, ki ga je dobil na levo stran čeljusti, je tožnik izgubil še zadnja dva zoba, na katerih je bila pritrjena proteza. Zaradi otekline in bolečin ni mogel jesti in je v enem tednu izgubil sedem kilogramov. Vse to je razvidno iz zdravniškega kartona, obenem pa vse to dokazuje, da so navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe napačne. Kot dokazilo tožnik prilaga zdravniško potrdilo o poškodbi, posnetek poškodbe pa so naredili tudi policisti PP Trebnje, ki so vzeli tožnikovo izjavo. Kar se tiče poškodb in dogajanja, je torej odločba napačna in obenem, kolikor se navaja, da tožnik obsojence fizično trpinči, žaljiva. Zato tožnik predlaga zaslišanje vseh obsojencev iz I. oddelka v 2. nadstropju ter ogled posnetkov varnostne kamere.

V zvezi z obravnavanim dogodkom navaja, da A.A. ni prenesel njegovega komentarja v zvezi z WC školjko, da je zato začel vpiti in mahati z rokami, da ga je tožnik v samoobrambi odrinil ter da ga je nato A.A. tako močno udaril v čeljust, da je padel ter utrpel že opisane poškodbe. Ker je prišlo do telesne poškodbe, tožnik uveljavlja, poleg tega, da se ga premesti na njegov matični oddelek ali v samsko sobo, tudi odškodninski zahtevek, saj bo moral biti brez spodnje proteze še najmanj do takrat, ko je (25. 9. 2013) naročen pri zobozdravniku. V dopolnitvi tožbe tožnik navaja še, da je A.A. nasilna oseba, ki ne sodi med ostale zapornike in da je bila zato njegova namestitev zgrešena, tožnik pa posledično neupravičeno prikazan kot povzročitelj nasilja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da je izpodbijano odločbo tožnik prejel 19. 6. 2013, kar je razvidno iz njegovega podpisa na potrdilu o vročitvi, ter da je bila pisna odločba izdana v predpisanem roku osmih dni od ustne odločitve. Pred izdajo odločbe so bile pridobljene in proučene podrobne informacije o dogodku – fizičnem konfliktu s soobsojencem dne 8. 6. 2013 ter pregledana vsa razpoložljiva dokumentacija. Pri tem ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je koga prvi udaril, zato sta bila oba obsojenca spoznana za odgovorna za nastali konflikt ter oba razvrščena oziroma nameščena v okviru predvidenih zakonskih možnosti in zdravstvenega stanja posameznika. Prav tako ne drži, da tožniku ni bilo omogočeno, da pregleda osebni spis. Iz prilog je razvidno, da je tožnik 11. 7. 2013 zaprosil za vpogled ter da mu je bil 24. 7. 2013 vpogled omogočen, kar je potrdil s svojim podpisom. Glede na to, da je odločba pravilna in zakonita, pa je po mnenju tožene stranke neutemeljena tudi tožnikova zahteva po povračilu nastale škode. Tožena stranka dodaja še, da je tožnik v Zavodu zaznan kot konfliktna oseba, s slabšo zmožnostjo prilagajanja ter da določene situacije sproži sam s svojim vedenjem in delovanjem. Delavci Zavoda ga obravnavajo redno in korektno ter ga pogosto opozarjajo na primerno ravnanje in obnašanje. V zvezi s tem je bil v mesecu novembru 2013, ob njegovi namestitvi v matični oddelek, dosežen dogovor, da se ne bo zapletal v spore s soobsojenci oziroma delavci Zavoda ter da bo kazen prestajal v skladu z določili hišnega reda.

Tožba ni utemeljena.

Iz listin, ki so v spisih, sledi, da je tožnik lahko vpogledal v osebni spis, kot to sledi iz potrdila z dne 24. 7. 2013, ki ga podpisal tožnik osebno in po katerem mu je bilo to na njegovo prošnjo z dne 11. 7. 2013 omogočeno dne 24. 7. 2013. Tožbena trditev, da temu ni tako, je torej v nasprotju s podatki spisov in je kot takšne ni mogoče upoštevati.

Prav tako ne drži tožbena trditev, da o ustno izrečenem ukrepu ni bila izdana izpodbijana odločba v zakonsko predpisanem roku osmih dni. Glede na to, da je bilo o razporeditvi po podatkih, ki so razvidni iz izpodbijane odločbe in ki niso sporni, odločeno dne 10. 6. 2013, odločba pa izdana 18. 6. 2013, je bil očitno spoštovan osemdnevni rok za njeno izdajo in torej očitana kršitev pravil postopka ni podana.

Sodišče pa tudi nima pomislekov v vsebinsko pravilnost izpodbijane odločitve. Iz izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisih kot nesporno sledi, da je prišlo med tožnikom in obsojencem A.A. do fizičnega obračuna ter da sta bila pri tem udeležena oba obsojenca. Kakšna točno je bila vloga vsakega od njiju, po ugotovitvah pristojnih organov ni bilo mogoče dognati in po presoji sodišča niti ni bistveno. Sodišče zato predlagano izvedbo dokazov v tej zvezi zavrača. Bistveno je, da je šlo za fizični obračun, v katerem je imel tudi tožnik pomembno vlogo, saj je bil po lastnih navedbah tisti, ki je sprožil konflikt, pa četudi zgolj s svojim komentarjem. Z ozirom na vedenje oziroma lastnosti soobsojenega A.A. kot jih opisuje v tožbi, bi nenazadnje mogel in moral vedeti, da lahko že nekaj izzivalnih besed pripelje do nesorazmerne reakcije soobsojenca ter posledično do medsebojnega fizičnega obračunavanja, kar se je nato tudi dejansko zgodilo. Zato je bilo po presoji sodišča, ob upoštevanju še drugih okoliščin, ki se nanašajo na tožnika in ki je bil po nespornih podatkih izpodbijane odločbe pred tem dogodkom že večkrat opozorjen na pravilen odnos do soobsojencev in do zaposlenih v Zavodu, pravilno presojeno, da se ga na podlagi določb 206. člena ZIKS razvrsti v posebej varovan oddelek Zavoda. Ni namreč nevaren za druge zgolj tisti obsojenec, ki uporablja fizično silo, temveč je za nevarnega šteti tudi obsojenca, ki s svojim vedenjem sproža nasilne reakcije ter na ta način ogroža (sebe in) druge.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. S tem ko je sodišče tožbo zavrnilo, pa tudi ni podlage za odločanje o tožnikovi zahtevi za odškodnino.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez obravnave, ker pravno relevantne dejanske okoliščine med strankama niso sporne.