Jedro

Tožnik je v pravno razmerje s toženko vstopil šele s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve, s katero je dosedanji upnik (odstopnik ali cedent) prenesel terjatev, ki jo je imel do toženke iz naslova vlaganj v dom, na tožnika kot novega upnika (prevzemnika ali cesionarja). Gre za spremembo strank pravnega razmerja na strani upnika, pri čemer je bistveno, da se položaj toženke kot dolžnice (cessus) s sklenitvijo cesijske pogodbe ni spremenil.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 24.170.914 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 1996 dalje do plačila. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo za znesek 4.170.914 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2000 dalje, kar je tožnik zahteval več ali drugače pa zavrnilo. Sodišče druge stopnje je razveljavilo odločitev v ugodilnem delu in odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 19. 7. 1996 do 10. 4. 2000 ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je tako sodišče prve stopnje odločalo le o zahtevku za plačilo 4.170.914 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 1996 dalje do plačila, medtem ko je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo ostalih 20.000.000 SIT z obrestmi postala pravnomočna.

2. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju toženki naložilo v plačilo 4.170.914 SIT – sedaj 17.404,92 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2000 do plačila. Zaradi umika zahtevka za plačilo zakonitih zamudnih obresti do 10. 4. 2000 je postopek v tem delu ustavilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.

Toženka je zoper to odločitev vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi . Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič, a tudi v novem sojenju ni odpravilo procesnih napak in razrešilo vprašanj, na katere je v razveljavitvenem sklepu opozorilo višje sodišče. Tako ni odgovorilo na vprašanje, kdo je dejansko vlagal v toženkin ... dom na P.: ali je bila to družba B. d.o.o. ali tožnik P. d.o.o.. Iz obrazložitev obeh izpodbijanih sodb tudi ni mogoče ugotoviti, od kod sodišču znesek 4.170.914 SIT glede na to, da je sodišče ostali tožbeni zahtevek za plačilo 20.000.000 SIT v celoti zavrnilo. Toženka zato domneva, da znesek predstavlja razliko med najetim kreditom 20.000.000 SIT in vrednostjo vlaganj B. d.o.o., ugotovljeno po sodnem izvedencu A. Č.. Lahko pa razlika (znesek) izhaja iz različnih naslovov: vlaganja B. d.o.o., inflacijskih gibanj, ki so nastala v času najetja kredita in ugotovljeno vrednostjo vlaganj, ali iz vlaganj tožnika, ki naj bi po zmotnem mnenju sodišča depozit položil pri Hmezad banki. Sodišče ni niti poskusilo odgovoriti na vprašanje, ali je tožnik položeni depozit resnično vložil v obnovo doma. Opira se sicer na izjavo dveh prič, ki sta potrdili, da je tožnik vlagal sredstva v smučarsko žičnico, vendar ta naprava nikoli ni bila v lasti toženke; nista pa priči potrdili, da je tožnik depozit vložil v dom, sodišče pa drugih dokazov, da je bil depozit uporabljen v ta namen, ni imelo. T ožnik je depozit res izgubil, vendar svoje terjatve, ki jo je imel do B. d.o.o., ne m ore zdaj zahtevati od toženke, ki za to razmerje in odstopno pogodbo sploh ni vedela ter ni mogla pravočasno podati ugovorov iz cesijske pogodbe, tožnik pa v stečajnem postopku nad B. d.o.o. svoje terjatve ni priglasil. Sodišče je napačno uporabilo 300. člen Zakona o obligacijskih razmerjih o subrogaciji. Če je tožnik plačal nekaj, kar bi moral B. d.o.o. (tretji), toženka od tega ni imela nobene koristi.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni sledilo navodilom pritožbenega sodišča in ni odpravilo procesnih napak in razrešilo vprašanj, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče. S tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 2. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP in prvim odstavkom 362. člena ZPP, ki pravi, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem razveljavitvenem sklepu. Vendar uveljavljana procesna kršitev v delu ni konkretizirana, saj revident ne pojasni, katerih procesnih kršitev prvostopenjsko sodišče ni odpravilo. V ostalem delu pa je očitek procesne kršitve neutemeljen. Kot je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje, je prvostopenjsko sodišče sledilo napotkom pritožbenega sodišča in v novem sojenju obravnavalo vsa sporna vprašanja, vključno s tem, kdo je vlagal v dom na P. V zvezi s tem je ugotovilo, da je v dom vlagala družba B. d.o.o., s čimer je v razmerju do toženke Planinske zveze Slovenije pridobila terjatev iz naslova neupravičene obogatitve v višini vrednosti vlaganj 24.170.914 SIT. To terjatev je nato s cesijsko pogodbo (tj. pogodbo o prevzemu terjatve z dne 10. 3. 1997) prenesla na tožnico P. d.o.o., ki je plačilo le-te uveljavljala v tem pravdnem postopku. Poleg tega sta nižji sodišči zaključili, da tožnik lastnih vlaganj v dom ni dokazal in mu zato terjatev iz tega naslova ne pripada. Kot neutemeljen se izkaže tudi očitek, da sodišče ni odgovorilo na vprašanje, ali je tožnik položeni depozit vložil v obnovo doma. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da depozit tožnika ni bil namenjen vlaganju v dom, temveč ga je tožnik položil pri Banki Hmezad v zavarovanje kredita, ki ga je pri banki najela družba B. d.o.o.. Ker družba B. d.o.o. Banki Hmezad kredita ni poravnala, je banka svojo terjatev poplačala iz depozita in s tem realizirala dano zavarovanje. Depozit je s tem dokončno opravil svojo funkcijo (zavarovanja terjatve) in kakšne druge funkcije (vlaganja sredstev v dom) pojmovno niti ni mogel opravljati. Med tožnikom in toženko zato iz tega naslova ne obstoji razmerje neupravičene obogatitve. Sodišče druge stopnje je tožniku v zvezi s tem pravilno pojasnilo, da je zaradi navedenih razlogov „njegovo stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati še, ali je bil depozit investiran v lastnino tožene stranke in v kakšnem obsegu, brezpredmetno“.

8. Tožnik je terjatev do toženke utemeljeval na podlagi določil o cesiji, zato ne drži, da naj bi v tem postopku zahteval terjatev, ki jo je imel do B. d.o.o.. Tožnik je namreč v pravno razmerje s toženko vstopil šele s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatve, s katero je dosedanji upnik družba B. d.o.o. (odstopnik ali cedent) prenesla terjatev, ki jo je imela do toženke iz naslova vlaganj v dom, na tožnika kot novega upnika (prevzemnika ali cesionarja). Gre za spremembo strank pravnega razmerja na strani upnika, pri čemer je bistveno, da se položaj toženke kot dolžnice (cessus) s sklenitvijo cesijske pogodbe ni spremenil. Ker navedena materialnopravna podlaga izključuje uporabo določil o subrogaciji, očitek revidenta o njihovi napačni uporabi ni na mestu. Sicer pa uporabe teh določb ne dopušča niti trditvena podlaga tožbe, saj tožnik zahtevka ni gradil na okoliščini, da je terjatev pridobil zaradi izpolnitve tuje (Bimmove) obveznosti.

9. Neutemeljeno je tudi izvajanje o tem, da iz sodb ni moč ugotoviti, zakaj je sodišče tožnici prisodilo terjatev prav višini 4.170.914 SIT. Sodbi vsebujeta o tem jasne in nedvoumne razloge. Kot že pojasnjeno, je tožnik s cesijsko pogodbo pridobil terjatev v višini 24.170.914 SIT. Ker je sodišče prve stopnje v novem sojenju odločalo le še o plačilu 4.170.914 SIT s pripadki in je pri odločanju vezano na postavljene zahtevke (prvi odstavek 2. člena ZPP), je lahko zahtevku ugodilo le do te višine. Takšna odločitev je hkrati skladna tudi z dejstvom, da je bil zahtevek za plačilo razlike vtoževane terjatve v višini 20.000.000 SIT že meritorno obravnavan in pravnomočno zavrnjen.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).