Jedro

Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih določa povračilo stroškov na delo in z dela v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov, saj v nobenem primeru (razen glede predložitve potrdila o nakupu mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice) ne zahteva predložitve dokazila o plačilu stroškov prevoza. To pomeni, da ni bistveno, kakšen prevoz je tožnik dejansko uporabljal oziroma da z javnim prevozom ne bi mogel pravočasno priti na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2008 in sklepa št. ... z dne 17. 1. 2008. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 17. 12. 2007 dalje povrniti stroške prevoza na delo in z dela in sicer v višini dnevnih vozovnic avtobusnega prevoza na relaciji Rožna dolina – Koper v znesku 9,20 EUR, na relaciji Koper – Razdrto v višini 6,30 EUR in relaciji Razdrto – Rožna dolina v višini 5,60 EUR. Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v dnevnih, ko zaradi dela v posebnih delovnih razmerah ni možna uporaba javnega prevoza, povrniti kilometrino na relaciji Bilje – Koper v razdalji 76,68 km in sicer v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 15-ih dni povrniti stroške postopka v višini 515,00 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila in pod izvršbo (II. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je potrebno v predmetni zadevi, upoštevaje konkretno določilo 1. odstavka 2. člena Uredbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih, ugotoviti, kateri je najcenejši javni prevoz, ki ga dejansko lahko uporabi tožnik pri vsakodnevni vožnji v službo in iz službe. Tožnik vztraja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, kar pojasnjuje s tem, da predmetna citirana določila zakona, uredbe ter pravni standard najcenejšega javnega prevoza (določilo 1. odstavka 2. člena uredbe) nikakor niso mišljena v smislu, da se pri javnih uslužbencih hipotetično ugotovi najcenejši javni prevoz do določenega kraja, temveč je mišljeno, da se pri vsakem konkretnem javnem uslužbencem ugotovi, kateri je zanj najcenejši javni prevoz, pri čemer se upošteva začetek in konec delovnega časa javnega uslužbenca ter delovnik javnega uslužbenca. Tožena stranka je pri obračunu najcenejšega javnega prevoznega sredstva upoštevala prevoz z avtobusom prevoznika Avrigo, ki vozi na relaciji Nova Gorica – Koper samo enkrat dnevno s tem, da v Kopru prispe ob 7.53 uri, iz Kopra pa gre že pred 15.00 uro. Takšen obračun tožene stranke je popolnoma v nasprotju z ratio legis predmetne uredbe. S predmetno uredbo je bilo namreč mišljeno, da se pri povračilu stroškov prevoza na delo dejansko upošteva tisti prevoz, ki bi ga javni uslužbenec ob tem, da bi spoštoval pogodbo o zaposlitvi (glede števila delovnih ur dnevno ter pravočasnih prihodov in odhodov v službo), dejansko lahko uporabil. V konkretnem primeru pa temu ni tako. Tožnik namreč javni prevoz, ki ga je tožena stranka označila kot najcenejši, sploh ne more uporabiti, saj bi tožnik moral vsak dan zapustiti delovno mesto eno uro prej. Nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru uredba zgolj tehnični predpis, ter da tožniku ni treba uporabljati javnega prevoza, ki ga krije cena navedenega javnega prevoza, ter da so za izid tega spora nepomembne navedbe tožnika o tem, kdaj bi moral zapuščati delovno mesto, da bi lahko ujel avtobus oziroma navedbe o voznem redu avtobusa. V konkretnem primeru namreč ne gre za situacijo, ko se s tem prevoznim sredstvom, ob upoštevanju delovnega časa in osemurnega delovnika, sploh ne more peljati. Ratio legis najcenejšega javnega prevoznega sredstva je v tem, da se za konkretnega javnega uslužbenca ugotovi, katero je najcenejšo prevozno sredstvo s katerimi lahko ustrezno in pravočasno pride na delovno mesto ter tudi zaključi delovni dan v skladu z osemurnim delovnikom, ne pa, da se ugotovi, katero je najcenejše prevozno sredstvo za določeno relacijo, pri čemer se ne upošteva konkretni delovnik in konkretni delovni čas. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih ni uporabilo pravilno pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

V tem individualnem delovnem sporu je moralo sodišče odločati o pravici delavca do povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela. Splošno določbo za povračilo stroškov v zvezi z delom vsebuje 130. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Če višina povračila stroškov ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo, se določi z izvršilnim predpisom. Tožnik je javni uslužbenec in zanj veljajo določbe Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji), ki v 1. odstavku 92. členu določa, da se pravice in obveznosti javnih uslužbencev določijo s predpisi s področja delovnega prava in kolektivnimi pogodbami, če zakon ne določa drugače. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ter njihovo višino določa Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP – Ur. l. RS, št. 87/97 in nadaljnji). Tako v 8. členu določa, da se stroški prevoza na delo in z dela povrnejo v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov. Podrobnejše določbe o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih so urejene v Uredbi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela javnim uslužbencem in funkcionarjem v državnih organih (Ur. l. RS, št. 95/2006 – v nadaljnjem besedilu: uredba). Navedena uredba ureja način obračunavanja in povračila stroškov prevoza na delo in z dela, in sicer določa, da se stroški prevoza povrnejo v višini stroškov prevoza z najcenejšim javnim prevozom, če je stalno ali začasno bivališče zaposlenega od delovnega mesta oddaljeno več kot en kilometer po najkrajši poti (1. odstavek 2. člena). Kdaj se povrnejo stroški v višji višini kot v višini najcenejšega javnega prevoza, je določeno v naslednjih odstavkih 2. člena, in sicer se lahko povrnejo stroški za dražji prevoz, če bi predstavljala časovna izguba za pot na delo in z dela brez upoštevanja vožnje več kot dve uri z najcenejšim javnim prevozom. Če prevoz z javnim prevozom ni možen, se zaposlenemu za razdaljo po najkrajši poti prizna kilometrina, kot je določeno v 4. odstavku. Sedmi člen uredbe določa pravice delavcev v primeru, da zaposleni v razdalji več kot en kilometer nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom. V tem primeru se mu za razdaljo po najkrajši poti od bivališča do prvega javnega prevoznega sredstva oziroma od zadnjega javnega prevoznega sredstva do delovnega mesta obračuna kilometrina. Uredba tudi vsebuje določbo, kako se obračuna stroške v primeru, da delavec ni prisoten cel mesec in da uporablja mesečno vozovnico. V teh primerih lahko delodajalec, če je delavec v mesecu prisoten manj kot 10 dni, obračuna ali stroške dejanskega prevoza ali stroške mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, kar je za delodajalca najceneje. V vsakem primeru pa je delodajalec dolžan delavcu povrniti stroške v višini mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, če predloži dokazilo o dejanskem nakupu take vozovnice. Šesti člen je edini člen, ki določa povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v višini dejanskih stroškov, in sicer to le za primer, ko delavec izkaže nakup mesečne, kombinirane ali pavšalne vozovnice, pa je bil na delu manj kot 10 dni v tem mesecu. Za vse druge primere dejansko Uredba določa povračilo stroškov prevoza na delo v hipotetičnem primeru in ne dejanskih stroškov prevoza na delo in z dela, ker v nobenem primeru ne zahteva predložitve dokazil o plačilu stroškov prevoza.

Glede na zgoraj navedene pravne podlage je potrebno določbe Uredbe upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračuna povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne za povračilo dejanskih stroškov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek potem, ko je ugotovilo, da sta sklepa tožene stranke, z dne 20. 2. 2008 in 17. 1. 2008, zakonita. Tožena stranka je namreč tožniku z izpodbijanima sklepoma priznala: pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela z avtobusom na relaciji Volčja Draga – Koper, pri čemer znaša cena mesečne vozovnice 290,50 EUR, enosmerne vozovnice pa 8,30 EUR, pravico do obračuna kilometrine po najkrajši poti od bivališča (Bilje) do prvega javnega prevoznega sredstva (avtobusna postaja Volčja Draga) v razdalji 3,87 km in sicer v višini 15 % cene neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov in pravico, da ob dnevih, ko zaradi dela v posebnih delovnih razmerah ni možna uporaba javnega prevoza, kilometrino na relaciji Bilje – Koper v razdalji 76,68 km in sicer v višini 15 % neosvinčenega motornega bencina – 95 oktanov.

Po presoji pritožbenega sodišča je navedena odločitev v skladu z določbami ZPSDP in Uredbe. Glede na zgoraj navedene pravne podlage je neutemeljena pritožba tožnika, da bi tožena stranka morala upoštevati tudi časovni razpored voženj posameznih sredstev javnega prevoza, saj z avtobusnim prevoznikom Avrigo, ki vozi na relaciji Nova Gorica – Koper, ne bi mogel pravočasno prispeti na delo, prav tako pa bi potreboval dovoljenje za predčasen odhod z dela. Pravilno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da je potrebno določbe Uredbe upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in ne za povračilo dejanskih stroškov z drugim avtobusnim prevoznikom, kar zmotno zatrjuje tožnik.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso pomembne, prav tako tožeča stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.