Jedro

Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je za njegovo pridržanje podan zakoniti razlog iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

Izrečeni ukrep pridržanja tožnika je sorazmeren in ima tudi legitimen cilj, saj za izvršitev namena, zaradi katerega je tožnik pridržan, to je zaradi predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega milejšega ukrepa.

Po mnenju sodišča ni treba, da bi oseba dejansko pobegnila (iz države), ampak zadostuje, da je ni bilo v Azilnem domu in da ni sporočila spremembe naslova prebivališča, kot bi to morala storiti v skladu z nacionalnim zakonom.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 ( v nad. Uredba Dublin III ) pod 1. točko izreka odločila, da se tožnika pridrži za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, to je Zvezni republiki Nemčiji, na prostore in območje Centra za tujce v Postojni in pod 2. točko izreka odločila, da se tožnika za namen predaje pridrži od 6. 7. 2017 od 15.35 ure dalje do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 3. 11. 2016 petič zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je za obravnavo njegove prošnje odgovorna Zvezna republika Nemčija, ki je dne 18. 11. 2016 tudi potrdila sprejem tožnika. Tožnikova prošnja je bila s sklepom z dne 4. 1. 2017 zavržena, po sodbi Upravnega sodišča RS I U 146/2017 z dne 6. 2. 2017. Predaja tožnika Zvezni republiki Nemčiji bo potekala 15. 5. 2017 na letališču v Frankfurtu. Dalje navaja, da iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je tožnik dne 18. 12. 2012 prvič zaprosil za mednarodno zaščito in nato dne 28. 4. 2013 samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku 3 dni od zapustitve vanj ni vrnil. S tem v zvezi je bil izdan sklep o ustavitvi postopka dne 3. 5. 2013, ki je bil istega dne vročen tožnikovemu pooblaščencu. Dne 24. 12. 2013 je tožnik podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi po podani drugi prošnji je dne 16. 6. 2014 samovoljno zapustil Azilni dom in se v roku 3 dni vanj ni vrnil, zaradi česar je bil postopek ponovno ustavljen. Dne 5. 9. 2014, ko je bil obravnavan na PP Ljubljana-Vič, je tožnik tretjič zaprosil za mednarodno zaščito. V postopku se ni moglo ugotoviti, kje se je nahajal od samovoljne zapustitve Azilnega doma do dne 4. 9. 2014, ko je bil zadnjič v postopku na policiji. Ponovno je samovoljno zapustil Azilni dom dne 5. 3. 2015. Dne 3. 12. 2015 se je sam zglasil na PP Ljubljana - Vič in povedal, da se je do takrat nahajal v Nemčiji in ponovno zaprosil za mednarodno zaščito. Ob podaji četrte prošnje za mednarodno zaščito dne 19. 7. 2016 je bilo tožniku ustno na zapisnik izrečeno pridržanje za namen predaje odgovorni državi članici EU in je bil tožnik dne 30. 9. 2016 ponovno predan Nemčiji. Tožnik je 3. 11. 2016 ponovno zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Na podlagi navedenega tožena stranka ugotavlja, da je tožnik izrazito begosumen in da brez pridržanja ne bo mogoče izvršiti njegove predaje Zvezni republiki Nemčiji. Tožnik je namreč od leta 2012 dalje že petkrat zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in nenehno zapušča Azilni dom. Po že izvedeni predaji pristojni državi je Zvezno republiko Nemčijo zapustil in v vmesnem času zaprosil za mednarodno zaščito tudi na Hrvaškem.

3. Tožnik vlaga tožbo in dopolnitev tožbe brez pooblaščenca v upravnem sporu in je tožbo in dopolnitev tožbe tudi sam lastnoročno podpisal. V tožbi navaja, da je upravno sodišče s svojo sodbo zavrnilo njegovo tožbo v upravnem sporu in potrdilo sklep MNZ, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito, ker je zanjo pristojna država članica Nemčija. Ta sklep je postal pravnomočen in izvršljiv dne 4. 1. 2017. Od tedaj dalje je bilo v njegovi zadevi izdanih več sklepov o ustavitvi postopka na podlagi domneve umika prošnje, nikdar v tem obdobju štirih let in pol pa ni bila sprejeta kakšna meritorna odločitev za mednarodno zaščito.

4. Dne 28. 4. 2017 ga je prijela PP Ljubljana Vič, ko je obiskal svojega psihiatra v Azilnem domu. Policija mu je izdala odločbo o vračanju v Afganistan brez določitve roka za prostovoljno vrnitev in odločbo o pridržanju v Centru za tujce zaradi izvedbe vračanja. Zoper prvo se je pritožil na MNZ, zoper drugo je vložil tožbo. Z obema pravnima sredstvoma je uspel. Na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 976/2017 z dne 5. 5. 2017 je bil izpuščen iz Centra za tujce in je živel na prostosti v Ljubljani. V tem času je bil v stikih z Azilnim domom.

5. Center za tujce ga je prijel in mu omejil gibanje v četrtek dne 7. 7. 2017, ko je ponovno obiskal prijatelja, pridržanega v Centru za tujce v Postojni. Nato mu je MNZ izdal sklep o pridržanju, zoper katerega vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da ne drži navedba v izpodbijanem sklepu, da Dublinska uredba v drugem odstavku 28. člena med drugim določa, da pristojni organ v primeru odločanja o pridržanju prosilca za mednarodno zaščito odloča po prostem preudarku. Odločitev o pridržanju ne more temeljiti na prostem preudarku. Pa tudi na podlagi relevantnih določil Dublinske uredbe se sme posameznika pridržati samo, kadar obstaja znatna nevarnost, da bo pobegnil, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in če ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Sklep, zoper katerega sproža ta upravni spor, obrazložitve teh okoliščin ne vsebuje. Sklep celo navaja, da se bo predaja izvedla 15. 5. 2017, kar je nelogično, saj je ta datum že mimo in zato je obrazložitev sklepa sama s seboj v nasprotju. Obrazložitev izpodbijanega sklepa samo povzema zgodovino njegovih prošenj in zaključi, da je izrazito begosumen, ne opredeli pa se do ostalih pogojev, kot jih zahteva 28. člen Uredbe Dublin III za odreditev pridržanja prosilca za mednarodno zaščito. Zaveda se, da se po presoji Vrhovnega sodišča RS pri razlagi nevarnosti pobega analogno uporablja 68. člen ZTuj-2, ki določa okoliščine nevarnosti pobega v kontekstu vračanja tujca, ki nezakonito prebiva v Sloveniji, vendar se sklep o pridržanju, zoper katerega sproža ta upravni spor, na to pravno podlago ne opira. Poleg tega je opisana praksa VS RS v luči nedavne odločitve Sodišča EU v zadevi Al Chodor nepravilna. Vrhovno sodišče je s svojo presojo nadomestilo obveznost zakonodajalca, da določi kriterije po Dublinski uredbi, kar je Sodišče EU v navedeni zadevi razglasilo za kršitev prava EU, ko je odločilo, da sodna praksa ne more sama določati tovrstnih kriterijev. Zato meni, da za njegovo pridržanje ni pravne podlage. Sodišču predlaga, da se njegovo pridržanje, ki je bilo izrečeno s sklepom MNZ z dne 6. 7. 2017, odpravi.

6. V dopolnitvi tožbe tožnik navaja, da je v njegovem primeru sklep MNZ, izdan po Dublinski uredbi, postal pravnomočen in izvršljiv dne 4.1. 2017. Šesttedenski rok je, glede na določbo 28. člena Dublinske uredbe, v njegovem primeru potekel dne 15. 2 2017. Zato se zastavlja vprašanje, ali je njegovo pridržanje sploh dopustno. Meni tudi, da v njegovem primeru pride v poštev tudi uporaba 29 (2) člena Uredbe Dublin III. Ker do njegove predaje Nemčiji ni prišlo v roku 6 mesecev, je Nemčija kot odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti njegovega sprejema in je odgovornost za obravnavo njegove prošnje s tem prešla na Slovenijo. Zato bi zanj prišel v poštev kvečjemu 18-mesečni rok iz 29 člena Uredbe Dublin III. Vendar pa so pristojni iz Azilnega doma vedeli, kje se nahaja in bi lahko prišli v stik z njim, če bi to hoteli. Tudi ob priliki, ko je bil na podlagi sodbe upravnega sodišča izpuščen iz Centra za tujce, ga nihče od pristojnih ni obvestil o izvedbi predaje Nemčiji ali mu naložil obveznost, da sporoči svoj naslov ali vsaj pooblaščenca za vročanje. Zato se ne more trditi, da se je izmikal ali celo pobegnil. Ves čas je vztrajal, da ne želi zapustiti Slovenije. Šestmesečni rok za izvedbo predaje Nemčiji je že potekel in sicer dne 4. 7. 2017, torej celo pred izdajo sklepa o njegovem pridržanju. Zato je s potekom roka pristojnost za obravnavo njegove prošnje prešla na Slovenijo. Do tega vprašanja se MNZ v sklepu, zoper katerega vlaga tožbo, ni opredelilo. Gre za nekakšno podvprašanje; brez njegove rešitve ni mogoče rešiti vprašanja zakonitosti njegovega pridržanja. Zato naj sodišče reši to predhodno vprašanje na podlagi 47. člena ZUS-1 oziroma podrejeno sodišču predlaga, da odpravi sklep o pridržanju in odredi, da je treba prenehati izvrševati njegovo pridržanje v Centru za tujce ter zadevo vrne v presojo organu, ki je sklep izdal. 7. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je sklep tožene stranke o pridržanju tožnika za namen predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

10. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na določbe drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III. Določba člena 28 (2) določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih sredstev. Sodišče je zato moralo preizkusiti, ali je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno ugotovila, da je pri tožniku podana znatna nevarnost, da bo, če ne bo pridržan, iz Slovenije pobegnil in ali je izrečeni ukrep pridržanja sorazmeren.

11. Sodišče je obravnavanem primeru odločilo po dne 12. 7. 2017 opravljeni glavni obravnavi, na kateri je zaslišalo tožnika in vpogledalo listine upravnega spisa, ki ga je predložila tožena stranka.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je v tožnikovem primeru podana znatna nevarnost (izrazita begosumnost), da bo tožnik, če ne bo pridržan, Slovenijo samovoljno zapustil oziroma iz Slovenije pobegnil. Tožnikovo begosumnost izkazujejo nesporne okoliščine, kot jih je ugotovila in v izpodbijanem sklepu navedla tožena stranka, skupaj z razlogi, s katerimi se sodišče, potem, ko jih je preizkusilo z zaslišanjem tožnika na glavni obravnavi, strinja. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega akta glede obstoja razloga za pridržanje in zato, v skladu z določbo drugega ostavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, temveč se v celoti sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke. Sodišče le dodaja, da je tožena stranka glede na tožnikova dosedanja dejanja, da je večkrat samovoljno zapustil Azilni dom in zaprosil za mednarodno zaščito v več državah (v Italiji, Švici, Nemčiji in na Hrvaškem), vendar tam ni počakal na sprejem odločitve pristojnih organov o njegovih prošnjah ter se je iz Nemčije, kateri je že bil predan, vrnil v Slovenijo, pravilno ugotovila obstoj okoliščin, ki v konkretnem primeru kažejo na znatno nevarnost, da bo tožnik pobegnil in s tem onemogočil izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici, v katerem je njegova navzočnost nujna, v konkretnem primeru Nemčiji in s katero je predaja že dogovorjena za dne 20. 7. 2017. Ob ugotovitvi obstoja znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, pa je za tožnikovo pridržanje podan zakoniti razlog iz prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III.

13. Po mnenju sodišča je tožena stranka, nasprotno kot to meni tožnik, v zadostni meri pojasnila, zakaj ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa od pridržanja na prostore Centra za tujce. V izpodbijani odločbi je poudarila, da brez pridržanja ne bo mogoče izvršiti tožnikove predaje Nemčiji. Iz te obrazložitve je nedvomno razumeti, da bo le s pridržanjem v Centru za tujce mogoče zagotoviti, da bo tožnik ostal na območju Slovenije do predaje Nemčiji, ki je sprejela odgovornost za obravnavo njegove prošnje, kar smiselno pomeni, da tega ni mogoče zagotoviti z nobenim drugim milejšim ukrepom. Iz obrazložitve je torej razumeti, zakaj se je tožena stranka odločila za pridržanje na prostore Centra za tujce. Zato je izrečeni ukrep pridržanja tožnika na območje Centra za tujce tudi sorazmeren in ima tudi legitimen cilj, saj za izvršitev namena, zaradi katerega je tožnik pridržan, to je zaradi predaje odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito, ne bi bilo mogoče učinkovito uporabiti drugega milejšega ukrepa.

14. V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da se izpodbijani sklep ne opira na 68. člen ZTuj-2, se sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016. V tej sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je Republika Slovenija v skladu z Uredbo Dublin III dolžna skrbeti za učinkovito doseganje ciljev, ki jih določa ta neposredno učinkujoč in neposredno uporabljiv predpis Evropske unije. Med ukrepi, ki so jih države članice pristojne izrekati na podlagi navedene Uredbe Dublin III, pa je tudi pridržanje (člen 28), ki nedvomno pomeni odvzem prostosti prosilca, kar izhaja tako iz navedene uredbe kot tudi iz Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju: Recepcijska direktiva), predvsem člen 8 in 10 ter naslednji in tudi uvodne določbe direktive, zlasti točka 17. Po 1. odstavku 28. člena Uredbe Dublin III se (sicer) osebe ne sme pridržati zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek po tej uredbi, vendar pa je pridržanje kot odvzem prostosti po Uredbi Dublin III predvideno in dopustno pod predpisanimi pogoji. Pogoje za izrek tega ukrepa določa Uredba Dublin III v 2. odstavku 28. člena (ki jo je sodišče povzelo v 10. točki obrazložitve te sodbe). Pojem "nevarnosti pobega" iz 2. odstavka 28. člena Uredbe pa definira točka (n) člena 2, ki določa, da "pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom". To z drugimi besedami pomeni, da je osebi v postopku predaje v odgovorno državo članico mogoče izreči (tudi) ukrep pridržanja, ki pomeni odvzem prostosti določene osebe in s tem poseg v njeno osebno svobodo. Pri tem Uredba Dublin III v 4. odstavku 28. člena določa, da se glede pogojev za pridržanje in zaščitnih ukrepov, ki veljajo za pridržane osebe, zaradi omogočanja postopkov predaje v odgovorno državo članico, uporabljajo citirani členi 9, 10 in 11 Recepcijske direktive, v katerih pa je glede izvajanja ukrepa pridržanja kot odvzema prostosti med drugim določeno, da se izvaja v posebnih ustanovah za pridržanje, kadar pa se tega ne more zagotoviti, pa se lahko izvaja v zaporu, vendar pod predpisanimi pogoji, s tem da je pridržani prosilec ločen od navadnih zapornikov in ob drugih pogojih za pridržanje iz navedene direktive (člen 10 Recepcijske direktive). Pridržanje kot ukrep odvzema prostosti v povezavi s postopki po Uredbi Dublin III se odredi na podlagi člena 28 Uredbe Dublin III in ne na podlagi ZMZ.

15. Kot izhaja iz predhodne točke obrazložitve, je vsebino pogoja za izrek ukrepa pridržanja iz 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III "znatne nevarnosti pobega" med drugim treba ugotavljati v povezavi s točko (n) 2. člena te uredbe. Vrhovno sodišče pa je v že citirani sodni odločbi I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016 zavzelo stališče, da uporaba določbe 68. člena ZTuj-2 z opredelitvijo, kdaj obstoji nevarnost pobega, omogoča ustrezno uporabo Uredbe Dublin III glede ugotavljanja tega dejstva v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi, saj vsaj nekatere določbe (3. do 5. alinea 1. odstavka 68. člena ZTuj-2) ustrezajo objektivnim kriterijem za opredelitev pojma "nevarnosti pobega" določene osebe, skladno z zahtevami Uredbe Dublin III. Po presoji sodišča pa je tožena stranka izpolnjevanje pogoja nevarnosti pobega v skladu z 2. odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III tudi ugotavljala, glede na objektivne kriterije, ki ustrezajo okoliščinam iz 1. odstavka 68. člena ZTuj-2. Kriterijev nevarnosti pobega ni postavilo sodišče, ampak so določeni v Zakonu o tujcih.

16. Tožnik v tožbi utemeljeno opozarja, da je v obrazložitvi izpodbijanega akta kot datum njegove predaje Nemčiji naveden 5. 5. 2017, kar je nelogično, ker je ta datum že mimo. Vendar pa je pooblaščenec tožene stranke na sami glavni obravnavi povedal, da je kot datum njegove predaje Nemčiji predviden 20. 7. 2017 in zato gre po mnenju sodišča v izpodbijanem sklepu za očitno pomoto, ki jo je v skladu z določbo 223. člena ZUP mogoče vsak čas popraviti. Odločanje tožene stranke o pridržanju tudi ni utemeljeno na diskreciji, temveč na ugotovitvi, da so podani z Uredbo Dublin III predpisani pogoji.

17. Ni utemeljen tožbeni očitek, da je sklep MNZ, izdan po Uredbi Dublin III, postal pravnomočen in izvršljiv dne 4. 1. 2017 in da je šestedenski rok iz 28. člena Uredbe Dublin III potekel dne 15. 2. 2017. Po določbi člena 28 (3) Uredbe Dublin III se, kadar je oseba pridržana v skladu s tem členom, njena predaja iz države članice, ki daje zahtevo, v odgovorno državo članico izvede, kakor hitro je to praktično izvedljivo, najpozneje pa v šestih tednih potem, ko je druga država implicitno ali eksplicitno odobrila zahtevo za sprejetje ali sprejetje zadevne osebe, ali od trenutka, ko preneha veljat odložilni učinek pritožbe ali ponovnega pregleda v skladu s členom 27(3). Iz podatkov v spisih je razvidno, da je tožnik zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-326/2012/163 z dne 4. 1. 2017, s katerim je slednje pod 1. točko izreka tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrglo in pod 2. točko izreka izreklo, da Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo tožnik predan Nemčiji, vložil tožbo. Sodišče je s sodbo I U 146/2017 z dne 6. 2. 2017 tožbo zavrnilo. To pomeni, da je navedeni sklep postal pravnomočen tega dne (6. 2. 2017). Vendar pa teka šesttedenskega roka ni mogoče šteti niti od tega dne dalje, ker tožnik tedaj ni bil pridržan. Citirana določba se namreč lahko uporabi le tedaj, kadar gre za osebo, ki je v skladu s tem členom pridržana.

18. Tudi ni utemeljen tožbeni očitek, da je v njegovem primeru že potekel rok za izvedbo predaje po 29 (2) členu Uredbe Dublin III. Citirana določba določa, da kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ 18 mesecev, če zadevna oseba pobegne. Po mnenju sodišča ni treba, da bi oseba dejansko pobegnila (iz države), ampak zadostuje, da je ni bilo v Azilnem domu in da ni sporočila spremembe naslova prebivališča, kot bi to morala storiti v skladu z nacionalnim zakonom (89. člen ZMZ-1). Ravno za to gre tudi v tožnikovem primeru. Tožnik očitno ni bil v Azilnem domu, niti spremembe naslova prebivališča ni nemudoma sporočil pristojnemu organu, saj bi sicer pristojni organ njegov naslov poznal. Glede na navedeno za tožnika velja 18 mesečni rok za predajo, le-ta pa še ni potekel. To pomeni, da pravna podlaga za njegovo pridržanje na podlagi navedenih določb Uredbe Dublin III obstaja. Ker torej rok za predajo tožnika Nemčiji še ni potekel in pristojnost za obravnavo njegove prošnje ni prešla na Slovenijo, tožena stranka ni imela podlage, da bi se o tem v izpodbijanem aktu opredelila. Glede na navedeno tudi ne gre za morebitno predhodno vprašanje v smislu 47. člena ZUS-1. 19. Tožnik je v dopolnitvi tožbe in na sami glavni obravnavi predlagal, da sodišče kot pričo zasliši A.A. Dodatno je na sami glavni obravnavi predlagal še zaslišanje priče B.B., katere naslov bo v roku treh dni sporočil sodišču. Zaslišanje obeh prič je predlagal zaradi razjasnitve okoliščin, ali je obveščal Azilni dom o tem, kje biva. Sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo kot nepotreben predvsem glede na to, da predlagani priči nista uradni osebi pristojnega organa, ki bi ga moral seznaniti s spremembo naslova prebivališča, saj v tožbi navaja, da je A.A. njegova prijateljica, za drugo pričo, ki jo je predlagal na sami obravnavi, pa niti ni navedel, kaj je. Poleg tega je tožnikova pooblaščenka predlagala, da bo naslov predlagane priče B.B. sodišču predložila v roku 3 dni od glavne obravnave, čeprav mora sodišče o vloženi tožbi v zvezi z s pridržanjem zaradi predaje odgovorni državi članici, v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1, odločiti v treh delovnih dneh po vložitvi tožbe.

20. Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.