Jedro

V opisu so popolnoma zadostno, celo zelo podrobno in razločno, zajeta vsa odločilna dejstva, s katerimi je zakonski znak preslepitve nazorno in konkretno opisan. V opisu kot celoti so najprej napolnjene objektivne značilnosti poslovne goljufije: (1) lažno prikazovanje in prikrivanje dejstev, (2) zmota pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, (3) razpolaganje s premoženjem in (4) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist. Obsojenec je oškodovancu z opisanimi ravnanji lažno prikazoval, da je njegovo finančno stanje dobro ter da bodo plačila izvedena, in svoje slabo finančno stanje - to je ustrezno ponazorjeno s stanjem na bančnih računih - prikrival. S tem je pri oškodovancu povzročil zmotno predstavo o obsojenčevem finančnem stanju in realizaciji plačil, oškodovanec pa je posledično v zmoti v svojo škodo razpolagal s premoženjem, ko je z deli kot podizvajalec pri obsojencu nadaljeval.

Preslepitveni namen kot subjektivna značilnost poslovne goljufije, torej zavest obsojenca o tem, da kljub danim zavezam do poplačila izdanih računov ne bo prišlo, je iz opisa izkustveno razviden zlasti iz okoliščin, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da na njegovih bančnih računih ni dovolj sredstev za poplačilo dolgov, da bi lahko posloval. Zavedal se je torej, da računov ne bo mogel poravnati, v kolikor želi še naprej poslovati, vendar je plačilo kljub temu oškodovancu lažno obljubljal in prikazoval nasprotno. Obsojenčev namen neplačila nadalje izkustveno izhaja tudi iz opisane okoliščine, da takrat, ko je z določenimi finančnimi sredstvi vendarle razpolagal (izhajajoč iz dvigov gotovine), računov kljub temu ni poravnal. V kolikor posameznik porabi sredstva, s katerimi razpolaga, za druge namene in ne za poplačilo dolgov upniku - ob upoštevanju ostalih spremljevalnih okoliščin - to kaže na njegov namen o neplačilu dolga.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 670,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I K 55081/2018 z dne 6. 2. 2023 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora. Odločilo je, da ta ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja, pod posebnim pogojem, da v roku šest mesecev oškodovancu plača priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 13.336,51 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom. Na podlagi 94. člena ZKP mu je naložilo tudi plačilo krivdno povzročenih stroškov, ki so nastali z vročanjem po pooblaščenih vročevalcih, v višini 259,80 EUR. Skladno s prvim in drugim odstavkom 105. člena ZKP je odločilo tudi, da je obsojenec oškodovancu B. B. dolžan povrniti škodo v višini 13.336,51 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 55081/2018 z dne 24. 5. 2023 pritožbo zagovornikov obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka v višini 480,00 EUR.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitve ustavnih pravic ter temeljnih svoboščin; pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadlajevanju: Ustava), pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in kršitve 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3.Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagala njeno zavrnitev. Izpostavlja zlasti, da so v konkretnem delu izreka sodbe konkretizirani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja. Po njeni oceni je tudi obrazložitev nižjih sodišč glede preslepitvenega namena in krivde obsojenca prepričljiva ter konsistentna.

4.Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

Glede kršitev kazenskega zakona - konkretizacija zakonskega znaka "preslepitve"

Prvi očitek vložniki namenjajo kršitvam kazenskega zakona, in sicer izpostavljajo zlasti, da zakonski znak "preslepitve" v opisu kaznivega dejanja ni zadosti konkretiziran. Sklicujejo se na odločbo Vrhovnega sodišča, ki je s sodbo I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 res odstopilo od tedanje sodne prakse in zavzelo jasno stališče o konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije. Tako se za konkretizacijo preslepitve zahteva opis vedenja oziroma zavesti storilca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. To je tisti element (differentia specifica), ki glede na posamezne okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj, in jih jasno ter določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti. To storilčevo zavest pa lahko izpeljujemo le iz dejanskih okoliščin - ki morajo biti zajete v tenorju - in ki zanesljivo ter izkustveno kažejo na obstoj zakonskega znaka preslepitve.

Po oceni Vrhovnega sodišča je kriterijem, ki jih je sodna praksa vzpostavila začenši z omenjeno odločbo, v obravnavani zadevi povsem zadoščeno. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja namreč jasno izhaja, katera so tista ravnanja obsojenca in spremljevalne okoliščine, ki zavest o preslepitvi pri obsojencu določno konkretizirajo. Nikakor ta ne temelji le na tem, da so zoper obdolženca bili izdani sklepi o izvršbi in da obdolženec oškodovancu po izdanih računih ni plačal dolgovanih zneskov, kot to skušajo predstaviti vložniki.

Preslepitveni akt, ki je najprej v lažnivem prikazovanju okoliščin, je v opisu konkretiziran tudi in predvsem na podlagi dejstev, da je obsojenec oškodovancu lažno prikazoval in obljubljal, da bodo plačila izvedena. To je v konkretnem delu opisa jasno ponazorjeno z okoliščinami, (i) da je obsojenec izkoristil dolgoletno korektno poslovanje z oškodovancem; (ii) da je v preteklosti plačeval z zamudo; (iii) da je oškodovancu kazal slike nove hiše, ki naj bi jo kupil; (iv) da je obsojenec občasno plačeval oškodovancu manjše zneske, ki mu jih je bil dolžan za prejšnje projekte, "(…) s čimer vsem je oškodovanca zavedel, da je kljub zaostalim neplačanim računom pristal na nadaljnje delo in verjel, da bodo računi plačani (…)". Konkretizirano je opisano tudi prikrivanje slabega finančnega stanja kot druga izvršitvena oblika tega kaznivega dejanja. Iz konkretnega dela opisa tako izhaja, "(…) da je obsojenec prikrival slabo finančno stanje, zaradi česar ni plačal računov, (…) da je imel obsojenec odprte že tri račune, naknadno pa je odprl še četrtega (…). Stanje na vseh transakcijskih računih je bilo slabo, večkrat blizu 0,00 EUR, (…) stanje na računu Unicredit bank pa je bilo negativno, (…) pri čemer je sredstva, zato da je bilo stanje na računu pozitivno večkrat zagotovil z nakazili gotovine (…)". Navedeno je tudi, "(…) da je obsojenec v obdobju od januarja 2017 do septembra 2017 večkrat mesečno z računa dvigoval gotovino v vrednosti 700,00 do 3.000,00 EUR (...)". Prav tako iz opisa določno izhaja, "(…) da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da so bančni računi obremenjeni s sklepi o izvršbah in z izvršnicami ter da ni dovolj sredstev za plačilo računov, da je lahko posloval in se izogibal izvršbam upnikov, (…) računov pa B. B. ni plačal, zaradi česar je A. s. p. nastala škoda v skupni višini 13.336,51 EUR".

V takšnem opisu so tako popolnoma zadostno, celo zelo podrobno in razločno, zajeta vsa odločilna dejstva, s katerimi je preslepitev kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja nazorno in konkretno opisana. V opisu kot celoti so najprej napolnjene objektivne značilnosti poslovne goljufije; (1) lažno prikazovanje in prikrivanje dejstev, (2) zmota pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, (3) razpolaganje s premoženjem in (4) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist. In sicer je obsojenec oškodovancu z opisanimi ravnanji lažno prikazoval, da je njegovo finančno stanje dobro ter da bodo plačila izvedena, in svoje slabo finančno stanje - to je ustrezno ponazorjeno s stanjem na bančnih računih - prikrival. S tem je pri oškodovancu povzročil zmotno predstavo o obsojenčevem finančnem stanju in realizaciji plačil, oškodovanec pa je posledično v zmoti v svojo škodo razpolagal s premoženjem, ko je z deli kot podizvajalec pri obsojencu nadaljeval.

Nadalje pa je preslepitveni namen kot subjektivna značilnost poslovne goljufije, torej zavest obsojenca o tem, da kljub danim zavezam do poplačila izdanih računov ne bo prišlo, iz opisa izkustveno razviden zlasti iz okoliščin, da je obsojenec oškodovancu zamolčal, da na njegovih bančnih računih ni dovolj sredstev za poplačilo dolgov, da bi lahko posloval. Zavedal se je torej, da računov ne bo mogel poravnati, v kolikor želi še naprej poslovati, vendar je plačilo kljub temu oškodovancu lažno obljubljal in prikazoval nasprotno. Da zavedanje o slabem finančnem stanju, ki onemogoča plačilo dolgovanih zneskov in njegovo prikritje oziroma celo prikazovanje nasprotnega, konkretizira zavest o preslepitvi, je Vrhovno sodišče že odločilo. Obsojenčev namen neplačila nadalje izkustveno izhaja tudi iz opisane okoliščine, da takrat, ko je z določenimi finančnimi sredstvi vendarle razpolagal (izhajajoč iz dvigov gotovine), računov kljub temu ni poravnal. Tudi o tovrstni situaciji se je Vrhovno sodišče že izreklo. V kolikor posameznik porabi sredstva, s katerimi razpolaga, za druge namene in ne za poplačilo dolgov upniku - ob upoštevanju ostalih spremljevalnih okoliščin - to kaže na njegov namen o neplačilu dolga.

14.Naslednji očitek vložnikov se nanaša na protispisnost, ki naj bi jo nižji sodišči zagrešili s tem, ko nista pravilno povzeli zapisnikov o zaslišanju priče C. C. z dne 20. 5. 2020 in 9. 11. 2022. Očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v točki 13 obrazložitve iz navedenih zapisnikov pravilno reproduciralo, da je priča C. C. izpovedal, da je bilo veliko plačil podizvajalcev zaradi obsojenčevega slabega finančnega stanja izvedenih s poboti, vendar nič ne ve o tem, da bi bil B. B. - oškodovanec kdaj opcija za kompenzacijo. To torej iz obrazložitve ni izostalo. Vendar pa je C. C. potrdil tudi, kot sta adekvatno povzeli sodišči, da je oškodovancu povedal, da mu lahko račune poravnajo direktno, vendar je za to takrat bilo prepozno, saj so obsojencu že v celoti izplačali znesek za opravljeno delo. Tudi do verodostojnosti prič C. C. in oškodovanca se je sodišče prve stopnje opredelilo in nato svojo presojo o dejanskem stanju prepričljivo opravilo v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (točki 17 in 18 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Tem razlogom je sodišče druge stopnje v točki 9 obrazložitve svoje odločbe razumno pritrdilo.

15.Nedvoumno sta se sodišči opredelili tudi do obsojenčevega zagovora glede stečaja družbe B. (točka 20 obrazložitve prvostopenjske in točka 9 obrazložitve drugostopenjske sodbe), do katere ima obsojenec terjatev v višini 33.343,34 EUR. S pavšalnimi navedbami v zahtevi pa vložniki niso vnesli zadostnega dvoma za nasprotno ugotovitev.

16.Obrazložitev drugostopenjskega sodišča glede nakazil in plačila računov tudi ni konfuzna, kot zatrjujejo vložniki, saj je višje sodišče z zadostno jasnostjo potrdilo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi v kritičnem obdobju bilo izvedeno le delno plačilo prvega računa, ne pa tudi vseh ostalih izdanih računov. Jasno sta sodišči navedli tudi, da je preostanek plačil manjših zneskov bil izveden za poplačilo prejšnjih dolgov, s čimer je obsojenec prikazoval in v oškodovancu utrjeval prepričanje, da bodo poravnani tudi računi, ki so predmet te zadeve (točki 10 in 18 prvostopenjske ter točka 9 drugostopenjske sodbe). Da delna izpolnitev ne vpliva na določenost kaznivega dejanja, saj nastanek prepovedane posledice ni odvisen od obsega izpolnitve obveznosti, je Vrhovno sodišče predhodno že presodilo.

17.Vložniki vseskozi v zahtevi poseben očitek namenjajo pritožbenemu sodišču, ki naj se do pritožbenih navedb ne bi opredelilo v zadostnem obsegu oziroma je določene navedbe povsem spregledalo. S tem, kot navajajo, uveljavljajo kršitev pravice do sodnega varstva in smiselno kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP. V tej zvezi velja pojasniti, da so se v (ustavno)sodni praksi vzpostavila posebna merila za obrazložitev drugostopenjskih sodišč. Tako je že utrjeno stališče, da je procesnemu standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe, ki je praviloma nižji kot standard obrazložitve prvostopenjske sodbe, zadoščeno tudi, kadar višje sodišče ne ponavlja obširnih argumentov prvostopenjske sodbe (ti morajo biti razumni, izčrpni in prepričljivi), če se z njimi strinja in jim zato zgolj pritrdi. S tem se zasleduje tudi načelo smotrnosti postopka.

18.Upoštevajoč navedeno se je pritožbeno sodišče skladno z ustavnosodnimi standardi do vseh pritožbenih navedb, na katere opozarjajo vložniki (glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja in pomanjkljive obrazložitve prvostopenjskega sodišča), kot že navedeno, zadostno in korektno opredelilo zlasti v točkah 9 in 10 drugostopenjske sodbe. Zato nasprotnim zatrjevanjem vložnikov, ki neutemeljeno pogrešajo ponovno celovito dokazno presojo višjega sodišča, ni mogoče pritrditi.

C.

19.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

20.Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in tarifnih številkah 7111 v zvezi 71113, 7152 in 7301 v zvezi s 16. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

21.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 27274/2017 z dne 31. 8. 2023, I Ips 29125/2015 z dne 23. 3. 2023, I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022, I Ips 44766/201 z dne 31. 3. 2022, I Ips 17526/2014 z dne 16. 9. 2021, I Ips 267/2016 z dne 11. 2. 2021, I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017 in druge.

2H. Devetak: komentar 228. člena KZ-1, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 2. knjiga (ur. D. Korošec et al.), GV Založba, Ljubljana 2023, str. 960.

3Glej zlasti odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 27274/2017 z dne 31. 8. 2023, I Ips 7449/2017 z dne 10. 12. 2020 in I Ips 5567/2014 z dne 11. 10. 2018 .

4Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 37861/2015 z dne 22. 9. 2022; primerjaj tudi z odločbo I Ips 57715/2013 z dne 16. 12. 2021.

5Glej npr. odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 3558/2017 z dne 21. 9. 2021.

6Glej npr. odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 53457/2011-72 z dne 8. 1. 2015, I Ips 2008/2011-95 z dne 13. 11. 2014, I Ips 345/2008 z dne 23. 10. 2008; prim. z odločbo Ustavnega sodišča Up-191/16-21 z dne 9. 12. 2019. Enako tudi A. Galič v: Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev - A, Fakulteta za državne in evropske študije, 2011, str. 297.