Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj obstaja nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih aktov je zavrnjen z utemeljitvijo, da je zakonito zavržena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine, medtem ko je sočasno o delu istovrstnega tožbenega zahtevka razsojano meritorno. Z vsebinsko zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka je presežen procesni obseg predsodnega upravnega odločanja. Poleg tega v predsodnem postopku ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ s sklepom zavrže zahtevo tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenila. Zaradi spremenjene pravne podlage, na katero se opira tožničina zahteva za ponovno priznanje pravice do vdovske pokojnin, to je ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013, v obravnavanem predsodnem postopku ni bilo pogojev za procesno rešitev zahteve. Torej ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a za zavrženje zahteve. Zaradi spremenjene zakonske podlage bi morala biti ponovna zahteva obravnavana po vsebini. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijana nezakonita upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: Odločba št. ... z dne 27. 2. 2014 ter sklep št. ... z dne 7. 11. 2013 se odpravita in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na odpravo odločbe in sklepa citirana v izreku te sodbe ter posledično priznanje pravice do vdovske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta o zavrženju zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz razloga zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku.

Navaja, da je zakonita soproga po pokojnem možu, da je imela ob smrti otroka, ki sta se šolala in da je hčerka končala šolanje 31. 3. 2010. Na vprašanje, kdaj bo imela pravico do vdovske pokojnine naj bi ji bilo odgovorjeno, da pravice nima zaradi starosti ob smrti moža, in da naj bi pogoje izpolnila, ko bo dopolnila 50 let starosti, medtem ko je v odločbi zapisano, da ob izpolnitvi 53 let starosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z zavrnilno sodbo na odpravo izpodbijanih nezakonitih upravnih aktov tudi samo zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Hkrati je podana kršitev iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP. Obstaja namreč nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov je zavrnjen z utemeljitvijo, da je zakonito zavržena zahteva za priznanje pravice do vdovske pokojnine, medtem ko je sočasno o delu istovrstnega tožbenega zahtevka razsojano meritorno. Z vsebinsko zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka je presežen procesni obseg predsodnega upravnega odločanja.

6. Sicer pa po stališču pritožbenega sodišča v okoliščinah konkretnega primera v predsodnem postopku ni bilo pogojev za postopanje po 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZUP). V 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP je sicer dejansko določeno, da organ zahtevo s sklepom zavrže med drugim tudi, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga na katero se opira zahtevek, ni spremenila.

Gre za t.i. procesno predpostavko, ki ne sme biti podana, da je vsebinsko odločanje v upravnem postopku sploh dopustno. Ali drugače povedano. Ponovno upravno odločanje o isti stvari ni dopustno. Če je o zadevi že pravnomočno odločeno z zavrnilnim posamičnim upravnim aktom, ponovne zahteve ni dopustno obravnavati po vsebini. Vendar le, če so izpolnjene predpostavke iz cit. drugega stavka 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Takšno dejansko procesno stanje pa v predmetni zadevi ni podano, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka.

7. Iz razpoložljive listinske dokumentacije v upravnem spisu sicer dejansko izhaja, da je bila z drugostopenjsko odločbo ... z dne 8. 4. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo ... z dne 26. 11. 2008, zavrnjena zahteva z dne 19. 11. 2008 za nadaljnje priznanje pravice do vdovske pokojnine. Tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ob smrti moža ni dopolnila 50 let oz. vsaj 45 let starosti, da bi nastopila čakalna doba, temveč le 21 let starosti, ter da ob prenehanju pravice do družinske pokojnine otroka, s katerim je uživala pokojnino, ni dopolnila starosti 48 let, da bi nastopila čakalno dobo za ponovno pridobitev pravice pri starosti 53 let. 8. O ponovni zahtevi za priznanje pravice do vdovske pokojnine, vloženi dne 28. 10 2013 sta izdana izpodbijana upravna akta o zavrženju na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a, ki sta predmet presoje v tem sodno socialnem sporu. Tako sodišče prve stopnje kot tožena stranka sta pogoje presojala po 110. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1), čeprav od 1. 1. 2013 dalje velja in se uporablja novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju: ZPIZ-2).

9. Mogoče je sicer pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da se dejansko stanje glede tožničine starosti na dan moževe smrti, niti na dan, ko ji je prenehala pravica do družinske pokojnine zaradi odpada otroka, ni spremenilo. Vendar pa to ne velja za pravno podlago, na katero se opira zahteva(1) .

Zaradi spremenjene pravne podlage na katero se opira tožničina zahteva, v obravnavanem predsodnem postopku ni bilo pogojev za procesno rešitev zahteve. Torej ni bilo pogojev za postopanje po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a za zavrženje zahteve. Zaradi spremenjene zakonske podlage bi morala biti ponovna zahteva obravnavana po vsebini.

10. Iz predhodno ugotovljenih razlogov je potrebno sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 358. členom ZPP spremeniti, izpodbijana nezakonita upravna akta na temelju 2. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) odpraviti in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka bo v skladu materialnopravnim izhodiščem v nakazani smeri, in sicer ob uporabi ZPIZ-2 o zahtevi, vloženi dne 28. 10. 2013, v ponovljenem postopku odločala po vsebini.

(1) Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi Psp 366/2015.