Jedro

Izročenega premoženja ni mogoče šteti kot darilo, saj je bilo poplačano z nasprotno izpolnitvijo. Vrednost oskrbe z izročenim premoženjem se je poračunalo z več kot pet letnim izvrševanjem pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je pogodba o preužitku z dne 8. 1. 2002, sklenjena med R. Š. in A. T., darilna pogodba in da spada v zapuščino po pokojnem R. Š. tudi nepremičnina parc. št. 522/2, k. o. X., do 5/6. Tožnici je naložilo, da je dolžna prvi toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.511,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je druga toženka v celoti pripoznala tožničin zahtevek. S tem je kršilo njeno pravico do izjave, sodbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi zavrnitev dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala druga toženka, saj je prava neuka stranka in bi jo sodišče moralo poučiti, katere procesna dejanja lahko opravi. Sodišče ni opravilo materialno procesnega vodstva, kar ravno tako predstavlja kršitev postopka. V dokazni sklep tudi ni sprejelo dokaznega predloga za zaslišanje priče M. L., dokaz pa je kljub temu izvedlo. Sodišče je prezrlo dejstvo, da sta pogodbeni stranki v 5. členu pogodbe izrazili svojo voljo, da se koristi oz. bremena ovrednotijo in da v primeru neenakosti presežek predstavlja darilo. Neutemeljen je zato očitek, naj ne bi držalo naziranje pritožnice, da večvrednost nasprotne izpolnitve predstavlja neodplačno obogatitev drugega pogodbenika. Nejasni so razlogi sodbe glede darilnega namena strank. Pokojni R. Š. je na prvo toženko prenesel svojo nepremičnino do 5/6, ona pa se mu je zavezala nuditi potrebno nego in oskrbo v starosti in onemoglosti. Obveznosti so razvidne iz 3. člena pogodbe. Prva toženka svojih obveznosti ni izpolnjevala, saj sama priznava, da je bila hiša zanemarjena, prav tako je za zapustnika skrbela njegova žena – druga toženka. O tem so izpovedale priče I. S., M. S. in I. K. Sodba je protislovna, saj sodišče na eni strani zaključuje, da druge toženke ni bilo doma, po drugi strani pa, da sta z zapustnikom živela v skupnem gospodinjstvu in da je zanj opravljala gospodinjska dela ter mu pomagala pri negi v času bolezni. Sodišče je dokaze izbiralo selektivno in pristransko. S tem, ko ni dopustilo vprašanj glede odnosov med družino pritožnice in zapustnikom, je kršilo pravico pritožnice do izjave. Razlogi sodišča o neverodostojnosti izpovedbe pritožnice ne držijo, prav tako pri ocenjevanju verodostojnosti prve tožene ni upoštevalo njenih neresničnih navedb o plačilu davka. Sodišče je tudi prekoračilo trditveno podlago, ko je ugotavljalo, da naj bi prva toženka in njen mož popravila streho na hiši zapustnika. Napačno je ocenilo izpoved priče B. T., ki je zainteresiran za izid postopka, ter priče Š. P. Zapisane obveznosti v preužitkarski pogodbi so jasne in ne potrebujejo dodatne razlage, zato sodišče ni bilo dolžno ugotavljati, koliko in kakšno skrb naj bi zapustnik potreboval. Pristranska je ocena, da je druga toženka pomoč zapustniku nudila, ker sta bila poročena, medtem ko prevozov prve toženke ni ocenilo kot skrbi hčerke za očeta. Darilni namen pogodbe izhaja iz 5. člena, ki jasno določa, da gre v primeru presežka za darilo prvi toženki. Sodišče bi se moralo omejiti na matematični izračun in primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti izpolnjenih obveznosti od trenutka smrti izročevalca. Zaključek, da je tak obračun izključen, je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Pogodba je zapisana v obliki notarskega zapisa, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar v njem potrjuje. Konkretni zapis ni bil izpodbijan ter velja in zavezuje z vsebino, kot je zapisana. Zato so napačni razlogi, da namen pogodbenih strank ni bilo poračunanje nasprotnih dajatev po pogodbi. Ker je bila pogodba sestavljena v notarskem zapisu, tudi ni mogoče slediti izpovedi priče M. L., ki je pogodbo sestavila, da gre pri 5. členu pogodbe za običajno klavzulo. Take klavzule ne predvideva OZ, niti se ni uveljavila v praksi. Sodišče je zmotno zavrnilo dokaz po postavitvi izvedenca gradbene stroke, ki bi ocenil realno vrednost nepremičnin. Šele z izvedbo tega dokaza bi lahko ugotovilo, kolikšen je obseg premoženja, ki je bil predmet pogodbe, ter v kakšnem delu predstavlja darilo.

3. Na pritožbo je odgovorila prva toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S pogodbo o preužitku se preužitkar zavezuje, da bo na prevzemnika prenesel lastninsko pravico na določenih nepremičninah, prevzemnik pa se zavezuje, da mu bo do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve (564. člen OZ). Ker ob sklenitvi pogodbe ni znan čas trajanja izpolnjevanja prevzemnikovih obveznosti ter obseg koristi in bremen zato nista določljiva, gre za aleatorno pogodbo, torej pogodbo tveganja. Tako sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnica v postopku lahko uspela s svojim zahtevkom le, če bi izkazala, da je pogodba, sklenjena med njenim očetom in sestro – prvo toženko, navidezna (50. člen OZ) ter prikriva darilno pogodbo, česar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspela izkazati.

6. Iz samega teksta pogodbe o preužitku (primerjaj točko 21. sodbe ter pogodbo A4) izhaja, da je preužitkar pogodbo sklenil predvsem zato, da bi si zagotovil takšno starostno oskrbo, da bi lahko čim dlje ostal v domačem okolju in preživljal mirno starost. Za nudenje pomoči se je obrnil na prvo toženko, ki mu je že predhodno pomagala, saj s tožnico ni imel stikov. Velikost oskrbe je bila vezana na potrebe preužitkarja, pri čemer je bilo obema pogodbenima strankama jasno, da je preužitkar poročen in da bo del skrbi zanj opravljala tudi njegova žena, dokler bo to zmogla in hotela. Zato ugotovitve sodišča, da je za preužitkarja skrbela druga toženka, niso v nasprotju z nadaljnjim zaključkom, da je prva toženka pogodbene obveznosti izpolnjevala. Sodišče je namreč ugotovilo (točka 23. sodbe), da je zapustnik od prevzemnice potreboval predvsem prevoze, urejanje zdravstvene oskrbe ter težja fizična dela (dostavo drv, beljenje), to pa mu nudila in zanj v času bolezni izvajala tudi zdravstveno nego. Pogodba torej ni bila sklenjena zgolj navidezno, da bi stranki prikrili neodplačno razpolaganje – darilo, temveč je bila izraz prave volje pogodbenih strank. Ker tožnica s tožbo ne zahteva razveze pogodbe zaradi njenega neizpolnjevanja (2. odstavek 568. člena OZ), tudi ni pravno odločilno podrobno ugotavljanje celotnega obsega storitev, ki jih je za očeta opravljala prva toženka in kakšen je bil delež skrbi druge toženke kot zakonske partnerice. Tako tudi dejstvo, da je slednja plačevala davek, čeprav je to obveznost prevzela prva toženka, na navideznost sklenjene pogodbe ne vpliva.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče izpovedi strank in prič ocenilo pristransko. Sodišče je po obširno izvedenem dokaznem postopku ocenilo vse relevantne dokaze, jih medsebojno primerjalo, skladno z določilom 8. člena ZPP, pri čemer je zaključilo, da je prva toženka pokojnemu nudila toliko pomoči, kot jo je potreboval (predvsem v obliki prevozov in intenzivne nege pri bolezni), preužitkar pa se je s takšnim izvrševanjem pogodbe strinjal, skrb za gospodinjstvo pa prepuščal ženi, kateri je tudi izgovoril dosmrtni užitek. Gre za pogodbeno skladno izvrševanje obveznosti, ki ne kaže na navideznost sklenjene pogodbe.

8. V 5. točki pogodbe o preužitku sta stranki ocenili vrednost izročenega premoženja na 6.000.000,00 SIT, ta vrednost pa naj bi se poračunala v petih letih (60 x 100.000,00 SIT, kot je bila ovredotena mesečna oskrba). Zapisali sta, da v primeru, če se izkaže, da vrednost izročenega premoženja presega vrednost bremena, to predstavlja darilo. Tožnica tožbeni zahtevek utemeljuje tudi na omejeni določbi ter navaja, da je bila vrednost izročenega premoženja bistveno večja kot vrednost dane oskrbe, zato bi sodišče presežni del že po sami pogodbi moralo šteti kot darilo. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 33. točki sodbe, da je bilo to določilo v pogodbo zapisano iz davčnih razlogov ter ga je v pogodbo vnesla odvetnica brez predhodnega dogovora s strankama. Ker pa je pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa kot javne listine, sta bili stranki s to določbo nedvomno seznanjeni in sta se z njo strinjali. Soglašali sta torej, da se vrednost oskrbe z izročenim premoženjem poračuna v petih letih, če pa bi se pogodba izvrševala manj časa, bi razlika predstavljala darilo. Prva toženka je pogodbo izvrševala od sklenitve 14. 1. 2002 pa do zapustnikove smrti 18. 2. 2007, torej več kot pet let, zato izročenega premoženja ni mogoče šteti kot darila, saj je bilo poplačano z nasprotno izpolnitvijo. Sklicevanje pritožnice, da bo sodišče moralo premoženje ovrednotiti z izvedencem cenilcem in to po kasnejši vrednosti, je v nasprotju z voljo strank, da že petletno nudenje oskrbe poplača izročeni solastninski delež na nepremičnini. Sodišče je zato ta dokaz utemeljeno zavrnilo, saj za odločitev v obravnavani zadevi ni bil potreben, kar je podrobno obrazložilo v 14. točki obrazložitve.

9. Pritožba sodišču neutemeljeno očita tudi druge procesne kršitve. Sodišče se je do pripoznave tožbenega zahtevka druge tožnice opredelilo v 11. točki izpodbijane odločbe, njeno izpovedbo pa je dokazno ocenilo v 28. točki. Konkretnih navedb v smeri vstopa v pravdo in pripoznave zahtevka druga toženka ni podala, zato sodišče nanje ni moglo odgovarjati in ji pravica do izjave ni bila kršena. Po določilu 3. odstavka 191. člena ZPP mora tisti, na katerega se tožba razširi, prevzeti pravdo v takšnem stanju, v kakršnem je, ko vstopi vanjo. Druga toženka je v pravdo vstopila 12. 4. 2012 in od takrat dalje ji je sodišče pošiljalo vsa pisanja in vabila na naroke z opozorili, kot so jih prejemali ostali udeleženci. Druga toženka je zaslišanje prič predlagala 24. 12. 2012, torej že po poteku prvega naroka za glavno obravnavo, na katerem je sodelovala, to pa je bilo prepozno. Držijo tudi razlogi izpodbijane sodbe, da je bil dokazni predlog povsem nekonkretiziran ter ni bilo jasno, katero dejstvo druga toženka z omenjenimi pričami izkazuje. Tožnica se v postopku ne more sklicevati na kršitve materialno procesnega vodstva, ki naj bi ga sodišče opustilo glede druge toženke, saj ne gre za kršitev, ki bi vplivala na tožničin položaj v postopku, druga toženka pa se zoper sodbo ni pritožila. Sodišče prve stopnje ni zavrnilo dokaznega predloga z zaslišanjem priče M. L. in je omenjeni dokaz izvedlo. S tem je očitno izvedbo dokaza dopustilo in čeprav posebnega sklepa o tem ni izreklo, ne gre za kršitev, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Končno pritožba na več mestih v sodbi pavšalno očita tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar povsem neutemeljeno. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o vseh pravnorelevantnih dejstvih, ki so sistematično zapisani, dokazna ocena je prepričljivo obrazložena in pojasnjuje odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Ker je sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, kot je bilo že pojasnjeno v dosedanji obrazložitvi, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določila 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 154., na 155. in 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako je sodišče odločilo glede stroškov prve toženke z odgovorom na pritožbo, saj so bile navedbe v njem povsem pavšalne, glede pravočasnosti pritožbe pa tudi neutemeljene.