Jedro

Stranke pri izbiri odvetnika ni mogoče omejevati le na območje sodišča, kjer se vodi postopek. Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika, njun odnos v okviru mandatnega razmerja temelji na zaupanju. Glede na možnost proste izbire odvetnika ter svobodo (odvetnikovega) dela, se zato priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja. Izjema velja zgolj v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila ta izbira povsem nerazumna ali da je šlo za zlorabo (ravnanje z vicioznimi nameni).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka (glede odločitve o stroških) spremeni tako, da se znesek 2.911,94 EUR nadomesti z zneskom 2.662,36 EUR; sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka), sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju tudi sodišče) z izpodbijanim sklepom toženi stranki (v nadaljevanju toženki) naložilo, da v roku 8 dni vzpostavi prejšnje posestno stanje, tako da vzpostavi stanje pred zamenjavo spornih ključavnic, oziroma podrejeno, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) izroči po en izvod ključev vrat stanovanja na naslovu ulica ..., ID znak 0000-1216-2 (I. točka izreka) ter ji prepovedalo, da v prihodnje s takšnim ali podobnim ravnanjem posega v soposest tožnice na tem stanovanju (II. točka izreka). Toženki je še naložilo, da je dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 2.911,94 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje toženka po pooblaščencu. Trdi, da sodišče soposest tožnice napačno utemeljuje z nepravilno ugotovitvijo o priznanju motilnega ravnanja. Toženka je izpovedala zgolj to, da je naročila zamenjavo ključavnice. Dalje soposest tožnice utemeljuje z SMS korespondenco med pravdnima strankama, pri čemer po mnenju toženke ta korespondenca in prizadevanja tožnice doseči dogovor glede uporabe stanovanja tudi v letu 2019 dokazujejo izključno posest toženke. Dokazno gradivo ne izkazuje, da bi toženka naprošala tožnico za sklenitev dogovora o uporabi stanovanja, kar bi bilo nujno, če bi bili stranki soposestnici. Toženka je samostojno odločala o uporabi stanovanja in se je v njem nahajala kadarkoli si je želela oz. brez predhodnega soglasja tožnice, medtem ko je toženka stanovanje lahko uporabljala le ob predhodni odobritvi toženke. Poleg tega je toženka izpovedala, da tožnici ni nikoli preprečila vstopa v stanovanje v času, ko sta se o uporabi dogovorili. Ker tožnica ni imela osnove za vstop v stanovanje, je njen poskus vstopa potrebno opredeliti kot samovoljo. Sklepa ni mogoče preizkusiti v delu, ko sodišče s sklicevanjem na korespondenco med strankama ugotavlja, da je toženka o uporabi stanovanja vedno obveščala tožnico in njeno hčer. Iz predloženih sporočil ne izhaja, da bi toženka tožnico obveščala o uporabi stanovanja. To je tudi nesmiselno glede na predloženo korespondenco, ki potrjuje, da se je tožnica vseskozi prilagajala obvestilom toženke o zasedenosti stanovanja. Tako velja, da je toženka tožnici dopustila uporabo stanovanja le v času, ko je bilo to prazno. Ni razumljivo sklicevanje sodišča na zgodovino uporabe stanovanja, ki sega vse do leta 2005. Bistveno je, da tudi iz tožbene podlage izhaja, da se je tožnica v letu 2018 s toženko dogovorila za uporabo stanovanja v času prvomajskih in poletnih počitnic, medtem ko za leto 2019 takšnega dogovora za čas poletnih počitnic nista uspeli skleniti. Zamenjava ključavnic zato ni protipravno ravnanje. Tožnica je izvrševala dejansko oblast nad stanovanjem le po predhodni odobritvi toženke oz. njenih navodilih in je tako bila le imetnik stanovanja, zato ni upravičena do posestnega varstva. V sklepu je izostala tudi opredelitev o SMS sporočilu, ko je tožnica nameravano zasedbo stanovanja od 1. 9. 2019 do 16. 9 2019 utemeljevala s sklicevanjem na svojo lastninsko pravico, v stanovanje pa je želela vstopiti pred želenim terminom, ter glede navedbe, da dediči, ko so postali soposestniki (posredni) stvari, ne morejo zahtevati izročitve v neposredno posest. Glede stroškovne odločitve trdi, da je ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni navedlo tarifnih številk Odvetniške tarife (v nadaljevanju tarifna št. OT). Poleg tega je sodišče tožnici neupravičeno priznalo stroške za poročilo stranki v višini 2 x 30,00 EUR, za izpolnjevanje formularjev v višini 30,00 EUR, za posvet s stranko v višini 30,00 EUR in za pregled listin in spisovne dokumentacije v višini 30,00 EUR. Vse te storitve so zajete v nagradi za sestavo tožbe oz. pripravljalne vloge. V nasprotju z obstoječo sodno prakso je tožnici priznalo tudi potne stroške in stroške za odsotnost pooblaščenca iz pisarne. Sodišče mora v primerih, ko stranka angažira odvetnika s sedežem izven kraja sodišča, skrbno presoditi okoliščine primera in pretehtati, ali narava mandatnega razmerja opravičuje, da se dodatni stroški naložijo v plačilo nasprotni stranki (tako VSM I Cpg 243/2018). Takšna presoja je v konkretni zadevi izostala. Obravnavana motenjska pravda ne opravičuje angažiranja odvetnika iz SK. Nepravilno je sodišče tožnici priznalo tudi stroške za narok, ki se ni opravil. 3. Tožnica je v svojem odgovoru nasprotovala pritožbi toženke, predlagala zavrnitev njene pritožbe ter priglasila stroške podanega odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V predmetni motenjski pravdi je sodišče odločalo o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti nepremičnine z ID znakom 0000-1216-2, ki v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 46,60 m², v večstanovanjski stavbi na naslovu ulica ... Sodišče je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku ponovno zaključilo, da je tožnica upravičena do posestnega varstva in ugodilo tožbenemu zahtevku, kot to izhaja iz 1. točke te obrazložitve. Presodilo je: - da je tožnica izkazala, da sta imeli pred zatrjevanim motilnim ravnanjem (zamenjavo ključavnice na vratih stanovanja) skupaj s toženko v soposesti sporno nepremičnino in - da je toženka samovoljno zamenjala ključavnico na tem stanovanju v mesecu juniju 2019 ter s tem dejanjem tožnici protipravno preprečila souporabo stanovanja.

6. Pritožbeno sodišče se z izpodbijano odločitvijo strinja. Sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti zatrjevanih niti drugih kršitev pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Ugotovitev sodišča glede tožničine soposesti spornega stanovanja je preverljiva, življenjsko logična in prepričljiva. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da temelji na celoviti in skrbni oceni izpovedb strank ter listinske dokumentacije (SMS korespondence). Pritožbeno sodišče ji pritrjuje. Pritožba s ponavljanjem svojih navedb, podanih že v postopku na prvi stopnji,1 tega ne omaja. Pritožba ne uspe niti z izpostavljanjem oz. interpretacijo SMS korespondence med pravdnima strankama. Ob dejstvu, da iz te korespondence izhaja, da sta toženka in njena hči A. A. tožnico obveščali o uporabi spornega stanovanja,2 sama ugotovitev, da SMS korespondenca ne potrjuje obveščanja tožničine hčerke, ki jo izpostavlja pritožba, ne more imeti takšne teže, kot jo tej okoliščini pripisuje. Enako velja glede SMS sporočila, ki se nanaša na nameravano zasedbo stanovanja v septembru 2019. Predložena SMS korespondenca tudi ne potrjuje pritožbenih trditev, da se je tožnica vseskozi prilagajala obvestilom toženke o zasedenosti spornega stanovanja in da je toženka tožnici dopustila uporabo stanovanja le v času, ko je bilo to prazno. Prav tako ne uspe z navedbami, da naj bi sodišče soposest tožnice utemeljevalo s toženkinim priznanjem motilnega ravnanja, saj pritožba v tem delu izpodbijani sklep povzema nedosledno in iztrgano iz konteksta, medtem ko so navedbe glede položaja dedičev3 irelevantne.

8. Je pa delno utemeljena pritožbena graja stroškovne odločitve. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, katere od priglašenih stroškov je priznalo ter se pri tem sklicevalo na določila veljavne OT.4 Takšna obrazložitev stroškovne odločitve je ustrezna in omogoča njen preizkus. Drugačno pritožbeno stališče5 ni utemeljeno. Očitana kršitev določb ZPP zato ni podana.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da se tožnici ne priznajo stroški kilometrine in odsotnosti iz pisarne njenega pooblaščenca s sedežem izven območja sodišča. V sodni praksi ni povsem enotnega stališča o tem, ali je stranka, ki si izbere odvetnika izven sedeža sodišča, kjer se zadeva obravnava, upravičena do povrnitve stroškov, ki nastanejo zaradi izbire tega odvetnika. Del sodne prakse zastopa stališče, ki ga izpostavlja pritožba, tj. da teh stroškov ni mogoče prevaliti na nasprotno stranko oz. jih je mogoče le v izjemnih primerih, ko to opravičuje narava mandatnega razmerja med pooblaščencem in pooblastiteljem ali druge okoliščine6. V skladu s tem se praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča.7 Zastopano pa je tudi nasprotno stališče, ki se zdi pritožbenemu sodišču bolj sprejemljivo, tj. da stranke pri izbiri odvetnika ni mogoče omejevati le na območje sodišča, kjer se vodi postopek. Stranka ima pravico, da si prosto izbere odvetnika, njun odnos v okviru mandatnega razmerja temelji na zaupanju. Glede na možnost proste izbire odvetnika ter svobodo (odvetnikovega) dela, se zato priznavajo tudi stroški, ki nastanejo z izbiro odvetnika iz drugega kraja. Izjema velja zgolj v primeru, če sodišče ugotovi, da je bila ta izbira povsem nerazumna ali da je šlo za zlorabo (ravnanje z vicioznimi nameni). To lahko sodišče ugotavlja v okviru stroškovnega odločanja po 163. členu ZPP.8 V obravnavanem primeru (pred sodiščem prve stopnje) kaj takega ni bilo ugotovljeno (niti zatrjevano). Tudi v pritožbi toženka ne navaja, da bi šlo pri izbiri tožničinega odvetnika za nerazumno izbiro ali zlorabo. Zaradi tega je sodišče tožnici utemeljeno priznalo potne stroške izbranega odvetnika in stroške za odsotnost iz pisarne za čas njegovega potovanja.

10. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče tožnici nepravilno priznalo nagrado za poročilo stranki, za posvet s stranko, za izpolnjevanje formularjev in za pregled listin in spisovne dokumentacije v skupnem znesku 150,00 EUR oz. 180 točk. Nagrada za navedene storitve se na podlagi tarifne št. 39 OT prizna le, če gre za samostojno storitev (storitev, ki ni zajeta v okviru druge storitve).9 Iz stroškovnika tožnice je razvidno, da so bile priznane storitve opravljene v zvezi z vložitvijo tožbe (poročilo stranki in izpolnjevanje formularjev) in prve pripravljalne vloge (poročilo stranki, posvet ter pregled listin in spisovne dokumentacije), za sestavo katerih je bila tožnici priznana nagrada skladno z OT. To pomeni, da pri navedenih storitvah ni šlo za samostojne storitve. Zato tožnica do nagrade za te storitve ni upravičena. Podatki spisa nadalje potrjujejo, da je sodišče za 20. 1. 2020 razpisalo pripravljalni narok, na katerega sta pristopila zgolj tožnica in njen pooblaščenec. Ker se ta narok ni opravil, ampak je bil preložen na kasnejši datum, pripada tožnici za pristop nagrada v višini 45,00 EUR oz. 75 točk (3. točka tarifne št. 20 OT) in ne v višini 180,00 EUR (300 točk), kot ji je zmotno priznalo sodišče z izpodbijanim sklepom.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v III. točki izreka spremenilo tako, da je stroške, ki jih je toženka dolžna plačati tožnici znižalo iz 2.911,94 EUR na 2.662,36 EUR. Pritožbeno sodišče je tako s strani sodišča priznane stroške iz naslova odvetniškega zastopanja znižalo za storitve iz točke 10 te obrazložitve ter delno iz naslova nagrade za pristop na narok dne 20. 1. 2020, kot je že predhodno pojasnjeno. Posledično je zmanjšalo tudi materialne stroške (ti znašajo 22,32 EUR) in 22 % DDV (363,95 EUR). Tožnici tako pripada, upoštevajoč ostale stroške, ki s pritožbo niso izpodbijani, skupno 2.662,36 EUR. V preostalem pa je pritožbo toženke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (I. in II. točka izreka) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154., 155. in 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo uspela zgolj v sorazmerno majhnem delu (zgolj delno glede stroškovne odločitve), zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožnici pa je dolžna povrniti njene pritožbene stroške v znesku 279,99 EUR. Ta znesek predstavlja nagrado za odgovor na pritožbo v višini 375 točk OT (prva točka tarifne št. 21 v zvezi s prvo alinejo 2. točke tarifne št. 18 OT) oziroma 225,00 EUR; pavšalni znesek materialnih stroškov (11. člen OT) v višini 4,50 EUR in pripadajoči DDV (50,49 EUR). Višji zahtevek je pritožbeno sodišče zavrnilo.

1 Npr. navedbe, da je bila tožnica le imetnica stanovanja, ker je izvrševala dejansko oblast nad stanovanjem za toženko in le ob predhodnem dogovoru oz. po predhodni odobritvi toženke. 2 Nasprotne pritožbene navedbe, da toženka tožnice ni obveščala o uporabi spornega stanovanja, so protispisne. 3 Da dediči, ki so postali soposestniki (posredni), ne morejo zahtevati izročitve v neposredno posest. 4 Točka 14 obrazložitve. 5 Da odločitve ni mogoče preizkusiti, ker sodišče ni predstavilo tarifne št. OT. 6 Primerjaj VSL sodba I Cp 1454/2019, VSL sklep II Cp 1099/2017, VSL sodba I Cp 912/2014 in druge. 7 Primerjaj VSL sklep II Cp 1644/2019, VSL sodba II Cp 386/2017, VSK sklep I Cp 266/2019, VSK sodba in sklep Cpg 221/2015 in druge. 8 Primerjaj VSL sodba II Cp 325/2021, VSL sklep III Cp 725/2020, VSL sodba I Cp 2244/2018, VSL I Cp 242/2018, VSM I Cpg 118/2019, VSC I Cpg 75/2020 in druge. 9 Tako VSL sodbo II Cp 3234/2013, VSL sodba I Cp 375/2012, VSL sklep IV Cp 188/2019.